Jedro

Gradbeno dovoljenje z dne 5. 2. 2009 je tako v času vložitve zahteve za vračilo plačanega komunalnega prispevka (2. 11. 2012), kot v času odločanja organa prve stopnje (27. 11. 2012), še veljalo. Pogoj za vračilo komunalnega prispevka iz desetega odstavka 79. člena ZPNačrt, ki je v primeru izdaje gradbenega dovoljenja njegova neveljavnost, v času odločanja zato še ni bil izpolnjen, zahteva tožnice pa je bila preuranjena. V zakonu pa ni podlage, da bi bila lahko podlaga za vračilo plačanega komunalnega prispevka tudi izjava investitorjev, da odstopajo od gradnje, kar zmotno meni tožnica.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za vračilo komunalnega prispevka v znesku 5.971,59 EUR. Ugotovila je, da niso izpolnjeni pogoji za vračilo komunalnega prispevka po desetem odstavku 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ker je investitor z gradnjo že pričel in ker je gradbeno dovoljenje še veljavno.

Organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrdil je stališču organa prve stopnje, da je investitor z gradnjo že pričel in se pri tem skliceval na dovozno cesto, ki je bila zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 13. 3. 2007 in 28. 9. 2004. Poleg tega ugotavlja, da je bila investitorju dne 1. 3. 2011 izdana odločba o podaljšanju gradbenega dovoljenja z dne 5. 2. 2009, in sicer do 5. 3. 2013. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila kršena njena pravica do izjave, saj se ni mogla izreči do ugotovitve, da je investitor z gradnjo že pričel. Zatrjuje, da je toženka spregledala, da gradbeno dovoljenje z dne 28. 9. 2004 ne velja več in da se zahtevek za vračilo komunalnega prispevka ni nanašal na to dovoljenje, ampak je zahtevala vrnitev plačanega komunalnega prispevka, ki ga je njen pravni prednik kot investitor plačal na podlagi novega gradbenega dovoljenja z dne 3. 5. 2009, ki je prenehalo veljati. Navaja, da ni začela z gradnjo nobenega objekta po gradbenem dovoljenju iz leta 2009, prav tako tudi ni priglasila pričetka gradnje. Sklicevanje toženke na neveljavno gradbeno dovoljenje iz leta 2004, ki nima povezave z novim izdanim gradbenim dovoljenjem v letu 2009, je nelogično. Poleg tega odločba ne vsebuje navedb in dejstev v zvezi z njenimi pritožbenimi navedbami in priloženimi dokazi. Odločbe se zato ne da preizkusiti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži vrnitev komunalnega prispevka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev toženke je deseti odstavek 79. člena ZPNačrt, ki določa, da je investitor upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka, če je plačal komunalni prispevek iz prejšnjega odstavka, pa pri pristojnem organu za gradbene zadeve ne vloži zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ali mu gradbeno dovoljenje ni izdano oziroma je prenehalo veljati.

V zadevi ni sporno, da je bil pravnemu predniku tožnice z odločbo z dne 21. 1. 2009 odmerjen komunalni prispevek v višini 5.757,10 EUR za gradnjo kleti, kolesarnice in parkirišča na zemljišču parc. št. 2112/1 in 2112/2, obe k.o. ..., po projektni dokumentaciji št. 593-120/04 z aprila 2008, na podlagi katere mu je bilo dne 5. 2. 2009 izdano gradbeno dovoljenje. V zadevi tudi ni sporno, da je bil komunalni prispevek po navedeni odločbi plačan.

Prav tako ni sporno, saj tej ugotovitvi toženke, ki izhaja iz odločbe organa druge stopnje, tožnica ne ugovarja, da je bila investitorju z odločbo z dne 1. 3. 2011 podaljšana veljavnost gradbenega dovoljenja z dne 5. 2. 2009 do 5. 3. 2013. Navedeno pomeni, da je gradbeno dovoljenje z dne 5. 2. 2009 tako v času vložitve zahteve za vračilo plačanega komunalnega prispevka (2. 11. 2012), kot v času odločanja organa prve stopnje (27. 11. 2012), še veljalo. Pogoj za vračilo komunalnega prispevka iz desetega odstavka 79. člena ZPNačrt, ki je v primeru izdaje gradbenega dovoljenja njegova neveljavnost, v času odločanja zato še ni bil izpolnjen, zahteva tožnice pa je bila preuranjena. V zakonu pa ni podlage, da bi bila lahko podlaga za vračilo plačanega komunalnega prispevka tudi izjava investitorjev, da odstopajo od gradnje, kar zmotno meni tožnica.

Odločitev toženke je zato pravilna in zakonita že iz tega razloga, ne glede na siceršnjo utemeljenost toženih navedb glede kršitve določb postopka, ker tožnici pred izdajo odločbe na prvi stopnji ni bila dana možnost, da se izreče o ugotovitvi toženke, da je investitor z gradnjo že pričel. Pri tem sodišče opozarja še na protislovje, ki izhaja iz odločb toženke, ki je v tem, da če bi investitor z gradnjo po gradbenem dovoljenju z dne 5. 2. 2009 res že pričel, kot zatrjuje toženka, ne bi bilo podlage za podaljšanje veljavnosti gradbenega dovoljenja.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.