Jedro

Tožnica je tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas , pri toženi stranki normalno delala ves dan po razporedu, zaradi česar se šteje, da je tožena stranka z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Ker je zakoniti zastopnik tožene stranke z razpisanega naroka za glavno obravnavo izostal iz neopravičljivih razlogov, je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem utemeljeno opustilo in o tožbenem zahtevku tožnice odločilo na podlagi preostalih izvedenih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, zato ji pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2010, sklenjena za delo na delovnem mestu pomoč v strežbi II, dne 3. 3. 2010 ni prenehala in ji še traja. V drugem odstavku I. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati na delo, ter ji za čas od 3. 3. 2010 do ponovnega nastopa dela, ko tožnica ni delala, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je od 19. v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo. V tretjem odstavku I. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 802,14 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje, do plačila. V II. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, ker kljub argumentirani in utemeljeni prošnji tožene stranke ni preložilo naroka za glavno obravnavo. Kot prvi razlog za preložitev je tožena stranka navedla pozen prejem tožničine pripravljalne vloge, kot drugi pa odsotnost njenega pooblaščenca, ki je imel na dan obravnave razpisanih več drugih narokov, med katerimi je pri eni zadevi postavljen kot zagovornik po uradni dolžnosti in se je te obravnave moral udeležiti sam. Prav tako je tožena stranka navedla v prošnji, da v odvetniški pisarni pooblaščenca ni druge osebe (torej osebe s pravniškim državnim izpitom), ki bi pooblaščenca lahko nadomeščala. Za svoje navedbe je tožena stranka oziroma njen pooblaščenec predložil tudi dokaze, sodišče pa njegovi prošnji kljub temu ni ugodilo. Toženi stranki tako ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem s pooblaščencem, ki si ga je sama izbrala, temveč jo je na obravnavi zastopal substitut. Dne 12. 10. 2010 je zakoniti zastopnik tožene stranke prvostopenjskemu sodišču poslal po faxu opravičilo, da se obravnave ne more udeležiti, saj je bil nepredvideno nujno zadržan v zelo pomembni službeni zadevi. To njegovo odsotnost je sodišče štelo kot neopravičljivo z obrazložitvijo, da za zadržanost zakoniti zastopnik ni ponudil nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje zakonitemu zastopniku ni dalo niti možnosti, da bi dokazila o zadržanosti predložil v dodatnem roku. Ker je štelo izostanek zakonitega zastopnika z naroka za neopravičljiv, ga tudi ni zaslišalo. Zmotno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožena stranka je kot dokaz predlagala poslovno dokumentacijo o številu nočitev v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ter v obdobju po prenehanju le-te, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo, temveč ga je zavrnilo kot nepotrebnega. S tem dokazom bi tožena stranka dokazovala svoje trditve, da po 3. 3. 2010 resnično ni bilo potrebe za delo tožnice. Ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je dokaz kot nepotreben zavrnilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je zatrjevala, da je že pred iztekom zaposlitve za določen čas direktor tožene stranke tožnici ustno sporočil, da ji z dnem 3. 3. 2010 preneha delovno razmerje in da ni več potrebe po opravljanju dela z njene strani. Kljub temu pa se je tožnica neopravičeno in na lastno pest (po lastni volji) pojavila in delala v hotelu M., čeprav dejansko ni bila več zaposlena pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da ji tega, da ji delovno razmerje preneha 3. 3. 2010, ni nihče povedal, medtem ko zakonitega zastopnika tožene stranke neopravičeno ni zaslišalo. S tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, toženi stranki ni dalo možnosti, da bi karkoli dokazala. Tožnica je bila že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas seznanjena s tem, da bo delo opravljala samo pozimi (glede na naravo posla tožene stranke) in se je s tem strinjala. Toženi stranki je bila z ravnanjem sodišča prve stopnje kršena tudi pravica do kontradiktornosti.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 4. 1. 2010 do 3. 3. 2010 in sicer za delovno mesto „pomoč v strežbi II“ in za vsa druga dela po nalogu direktorja oziroma vodje enote. V 1. členu te pogodbe o zaposlitvi (A1) je navedeno, da se sklepa za določen čas zaradi izvrševanja dela, ki po svoji naravi traja določen čas, ker bo tožena stranka izvajala gospodarsko dejavnost v hotelu M. do 3. 3. 2010. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki delala tudi 4. 3. 2010 in sicer po razporedu tožene stranke in da tega dne pri toženi stranki ni delala samovoljno, kot je to v postopku zatrjevala tožena stranka. Iz razporeda ur za marec 2010 (A5) je razvidno, da je tožnica dne 4. 3. 2010 po razporedu tožene stranke delala od 7.00 do 17.00 ure, tožničin nadrejeni pa v deljenem delovnem času od 6.00 do 14.00 in od 16.00 do 21.00 ure (A8). Tožnica je 4. 3. 2010 normalno delala ves dan po razporedu, ki ga je skupaj z direktorjem vnaprej pripravil tožničin nadrejeni, vodja gostinstva I.Z.. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, saj tožena stranka ni uspela dokazati, da je šlo v primeru tožnice za izvrševanje dela, ki bi po svoji naravi trajalo določen čas. Na podlagi zaslišanja priče V.Č. je ugotovilo, da se gospodarska dejavnost v hotelu, kjer je tožnica delala, še vedno opravlja tudi po 3. 3. 2010 in da je tožena stranka po prenehanju delovnega razmerja s tožnico na novo zaposlila drugo delavko M.K.. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zgoraj navedenimi obrazloženimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker na predlog pooblaščenca tožene stranke in zakonitega zastopnika tožene stranke ni preložilo naroka za glavno obravnavo, oziroma ker ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ugodilo predlogu pooblaščenca tožene stranke in zakonitega zastopnika tožene stranke za preložitev naroka, ki je bil razpisan za 12. 10. 2010. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je imela tožena stranka dovolj časa (6 dni), da bi lahko podala odgovor na tožničine navedbe, ki jih je podala v pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2010. V tej pripravljalni vlogi, ki je obsegala le eno in pol tipkano stran, je tožnica odgovorila na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo in v zvezi s tem predlagala izvedbo določenih dokazov. Tožena stranka posebnega pisnega odgovora na navedbe in dokazne predloge tožnice iz njene pripravljalne vloge z dne 4. 10. 2010 sicer ni podala, vendar pa se je na naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2010 opredelila do tožničinih navedb in dokaznih predlogov iz sporne pripravljalne vloge. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo dne 12. 10. 2010 izhaja, da je odvetnica, ki je po substitucijskem pooblastilu zastopala toženo stranko, na tem naroku prerekala tožničine navedbe iz njene pripravljalne vloge z dne 4. 10. 2010, podala svoje navedbe in predlagala določene dokaze. S tem, ko je sodišče prve stopnje opravilo narok za glavno obravnavo in ker je bila v tem naroku tožena stranka zastopana po odvetnici, ki jo je pooblaščenec tožene stranke pooblastil kot substituta, sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je na narok za glavno obravnavo za dan 12. 10. 2010, zaradi zaslišanja, vabilo tudi zakonitega zastopnika tožene stranke (list. št. 16). Zakoniti zastopnik se temu vabilu ni odzval, tožena stranka pa je na dan naroka sodišču prve stopnje poslala fax (list. št. 41) s predlogom, da naj sodišče zaradi nepredvidene nujne zadržanosti zakonitega zastopnika, v zelo pomembni službeni zadevi, obravnavo prestavi oziroma pravdnega (pravilno zakonitega) zastopnika tožeče (tožene) stranke opraviči na zaslišanje. Ker zakoniti zastopnik tožene stranke za svojo odsotnost ni predložil nikakršnih dokazov (teh dokazov tožena stranka ni predložila niti s pritožbo), ni izkazal upravičenosti svojega izostanka, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je razpisani narok opravilo kljub odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke. Ker torej zakoniti zastopnik tožene stranke z razpisanega naroka ni izostal iz opravičljivih razlogov, je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem utemeljeno opustilo (262. člen ZPP) in o tožbenem zahtevku tožnice odločilo na podlagi preostalih izvedenih dokazov. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje toženi stranki z nezakonitim postopanjem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v poslovno dokumentacijo tožene stranke, iz katere naj bi izhajalo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas med tožnico in toženo stranko (A1) sklenjena skladno z 52. členom ZDR. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi preostalih izvedenih dokazov (zaslišanje priče V.Č., zaslišanje tožnice, razpored ur za mesec marec 2010) utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka izvajala gospodarsko dejavnost v hotelu M. d.o.o. tudi po 3. 3. 2010 torej, da ni bilo pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker naj bi delo, ki ga je pri toženi stranki opravljala tožnica, trajalo le določen čas. Ostale predlagane, a neizvedene dokaze je zavrnilo z obrazložitvijo, da so nepotrebni (ker je bilo mogoče dejansko stanje popolno in pravilno ugotoviti že na podlagi izvedenih dokazov, kar izhaja že iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zadeva zrela za odločitev – zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 12. 10. 2010). Sodišče prve stopnje pa je na 4 strani izpodbijane sodbe tudi izrecno pojasnilo, zakaj ni izvedlo preostalih predlaganih dokazov. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba glede navedenega ni obrazložena.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ker tožnica stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.