Jedro

Namen inkriminacije kaznivega dejanja pranja denarja je v preprečevanju vnosa premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj v zakonit finančni in gospodarski obtok. Vendar navedeno ne pomeni, da mora konkretno kaznivo dejanje pranja denarja samo po sebi ogroziti gospodarstvo države.

Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršenkoli premik denarja ali premoženja, za katerega ve, ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja.

Obsojenci so s prejemom nakazil na račun in hranjenjem denarja na računu izpolnili zakonska znaka sprejema in hrambe denarja. Z nadaljnjim razpolaganjem (nakazili) s tem premoženjem (dobroimetjem) so uresničili še nadaljnje zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, to je zamenjavo, razpolago in uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti. Nakazila znotraj bančnega sistema je tako šteti kot prenos denarja in z njim so obsojenci izpolnili zakonske znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Vsako nadaljnje nakazilo, na drug bančni račun, ki je lahko tudi vezana vloga ali pa račun druge fizične osebe, samo po sebi otežuje ugotavljanje izvora denarja, pa tudi ugotavljanje nahajališča premoženja. Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja.

Zaveza finančnih institucij, da so o nakazilih večjih vrednosti dolžne obveščati Urad za preprečevanje pranja denarja, omogoča, da je kaznivo dejanje eventuelno odkrito, vendar zato, da bi UPPD lahko sklepal, da gre pri transakciji za pranje denarja, mora biti izpolnjena predpostavka, da denar izvira iz kaznivega dejanja.

Da storilec denarja ni prejel neposredno od storilca predhodnega kaznivega dejanja in da je bil denar nakazan na podlagi sklenjenih pravnih poslov, za pravni zaključek, da so obsojenci izpolnili zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, ni relevantna.

Zmotno je stališče, da je zgolj prvo transakcijo protipravne premoženjske koristi šteti kot pranje denarja, zatem pa naj bi bil denar „opran“, saj vsaka nadaljnja razpolaga z denarjem, dodatno prikrije njegov izvor.

Načelo zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem pravu se ne razteza na razlago pravnih določb in s tem na spremembo sodne prakse.

Okoliščina, da sta bila obsojenca oproščena napeljevanja storilca k izvršitvi kaznivega dejanja, iz katerega izvira protipravna premoženjska korist, ki je predmet kaznivega dejanja pranja denarja, ne pomeni, da sodišče dokaznih zaključkov za kaznivo dejanje pranja denarja ne bi smelo utemeljiti na zavedanju in tudi sodelovanju navedenih pri predhodnem kaznivem dejanju.

Poraba denarja in prikritje izvora denarja se medsebojno ne izključujeta, temveč dopolnjujeta.

Da nadomestna sodnica porotnica, ki je kasneje sodelovala pri izreku sodbe, ni sodelovala pri tajnemu posvetovanju senata oziroma odločanju o dokaznem predlogu, ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Sodni red določa podlago za odstop od pravila dodeljevanja sodnikov porotnikov po abecednem redu priimkov v primeru, ko je za sodelovanje potrebno posebno znanje in izkušenost sodnikov porotnikov. Da je (ista) predsednica senata šele v ponovnem sojenju izrazila potrebo po sodnikih porotnikih z ekonomskimi znanji, ni pomembna.

Nepristranskost ugotavljamo po različnih kriterijih: ločiti moramo subjektivni pristop, ki predstavlja osebno obsodbo sodnika in objektivni pristop, ki od sodnika zahteva toliko jamstev, da se izključi utemeljen dvom v njegovo nepristranskost. Glede sodnikov obstaja domneva nepristranskosti, zato mora tisti, ki si prizadeva doseči izločitev sodnika ali utemeljiti procesno kršitev s tem v zvezi, morebitno pristranskost dokazati. Zgolj pomisleki obrambe niso dovolj za uveljavitev kršitve nepristranskosti kot standarda poštenega postopka.

Višje sodišče je javnost obvestilo, da je sodni spis skupaj z drugostopenjsko sodno odločbo odpravilo na prvostopenjsko sodišče. To je bilo upravičeno storiti po Sodnem redu (9. člen), javnosti pa ni seznanilo z odločitvijo (vsebino odločitve) pred strankami, temveč je javnost zgolj seznanilo o dejstvu odločitve.

Dejstvo, da se je umazan denar pomešal z zakonitim denarjem, nima za posledico, da umazan denar ne bi mogel biti še naprej predmet pranja denarja. Mešanje umazanega s čistim denarjem in skupna poraba pomešanih sredstev v finančnih operacijah je ena izmed težko sledljivih tehnik kaznivega dejanja pranja denarja.

Če je pritožbena navedba nerazumljiva in neobrazložena, pritožbeno sodišče nanjo ne more odgovoriti.

Ko je strokovno mnenje predloženo v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče dolžno presoditi, ali je na podlagi podanega mnenja podan dvom v pravilnost zaključkov izpodbijane sodbe in razloge za svojo odločitev navesti v obrazložitvi sodbe. Sodišče ocenjuje in razlaga pravne norme in ne izvedenka.

Znesek, ki predstavlja skoraj 90 kratnik velike premoženjske koristi, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, je utemeljeno šteti kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazenske sankcije.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenci so dolžni plačati sodno takso, in sicer obsojeni I. B. v znesku 1.700,00 EUR, obsojeni K. S. v znesku 1.360,00 EUR in obsojeni N. S. v znesku 1.020,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je odločalo v ponovljenem sojenju, potem, ko je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015 pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 59294/2010 z dne 19. 7. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 59294/2010 z dne 30. 5. 2014, delno razveljavilo. V ponovljenem postopku je obsojene I. B., K. S. in N. S. spoznalo za krive vsakega enega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ. Vsem trem obsojencem je izreklo zaporne kazni. I. B. je izreklo kazen pet let zapora, K. S. kazen tri leta zapora in N. S. kazen dve leti zapora. Obsojenemu I. B. je odvzelo nepremičnine, ter obsojenima I. B. in K. S. naložilo plačilo zneskov, ki ustrezata s kaznivim dejanjem pridobljeni protipravni premoženjski koristi. Oškodovanca P. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obsojenega I. B. in K. S. zavrnilo kot neutemeljeni, delno, glede odločbe o kazenski sankciji, je ugodilo pritožbi obsojenega N. S. in mu, upoštevajoč pravnomočno izrečeno kazen po predhodni sodbi, izreklo enotno kazen tri leta in devet mesecev zapora.

Z isto sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani I. B. oprostilo kaznivega dejanja napeljevanja B. Š. h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. Zoper oprostilni del sodbe pritožba ni bila vložena V prvem sojenju je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo izdano 19. 7. 2013 vse tri obsojence, ki vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti, spoznalo za krive kaznivega dejanja pranja denarja, ki je bilo obravnavano v ponovljenem sojenju ter obsojenega B. Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ ter dveh nadaljevanih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ, obsojenega N. S. je spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči B. Š. pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena v zvezi z členom 27 KZ in dveh kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, ter I. B. spoznalo za krivega napeljevanja B. Š. h kaznivemu dejanju po členu 244 KZ v zvezi s členom 26 KZ. Z isto sodbo je bil obsojeni K. S. oproščen napeljevanja B. Š. h kaznivemu dejanju po členu 244 KZ v zvezi s členom 26 KZ. Glede kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ, sodba sodišča prve stopnje v prvem postopku pred Vrhovnim sodiščem, razen glede obsojenega I. B., ni bila razveljavljena.

2. Zoper sodbo, izdano v ponovljenem sojenju, so zahteve za varstvo zakonitosti vložili: − zagovorniki obsojenega I. B., odvetniki iz Odvetniške družbe Čeferin; − zagovorniki obsojenega K. S., odvetniki iz Odvetniške družbe Mramor, Sorta in Holec v Ljubljani; − zagovorniki obsojenega N. S., odvetniki iz Odvetniške družbe Podjed v Ljubljani; − po poteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in po prejemu odgovora vrhovnega državnega tožilca na vložene zahteve za varstvo zakonitosti, so zagovorniki obsojenega I. B., odvetniki iz Odvetniške družbe dr. Aljoša Dežman iz Ljubljane, vložili dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zagovorniki obsojenega I. B. iz Odvetniške družbe Čeferin so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (določb 22., 23., 27. in 29. člena Ustave RS in drugega odstavka 6. člena EKČP).

Zagovorniki obsojenega K. S. so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih ter zaradi odločbe o obsojencu izrečeni kazenski sankciji.

Zagovorniki obsojenega N. S. so zahtevo vložili zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1., 10. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z določbami 22., 23., 27. in 31. člena Ustave RS.

Zagovorniki obsojenega I. B. iz Odvetniške družbe dr. Aljoša Dežmana so dopolnitev zahteve vložili po poteku trimesečnega roka. Obsojenemu I. B. je bila sodba Višjega sodišča v Ljubljani vročena dne 9. 6. 2017, medtem ko je bila sodba njegovim zagovornikom iz Odvetniške družbe Čeferin vročena že pred tem dne 24. 5. 2017. Odvetnike iz Odvetniške družbe dr. Aljoše Dežmana iz Ljubljane je obsojeni pooblastil po prejemu sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, zato le tem sodba ni bila vročena. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, v katerem lahko vložnik vloži tudi dopolnitev zahteve, je po določbi tretjega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) tri mesece od vročitve pravnomočne sodne odločbe. Upoštevaje, da so bile med tekom roka za vložitev izrednega pravnega sredstva sodne počitnice, med katerimi procesni roki ne tečejo1 je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti I. B. potekel dne 10. 10. 2017. Dopolnitev zahteve pa je bila vložena dne 6. 11. 2017, to je po preteku trimesečnega roka. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovno sodišče2 dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti, ki je v pretežnem delu vložena zaradi kršitve kazenskega zakona in izpostavlja vprašanja, ki so materialnopravno neizčrpana, delno pa tudi iz razloga bistvenih kršitev določb ZKP iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni obravnavalo.

3. Na vložene zahteve za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc. Glede v zahtevah zatrjevane kršitve kazenskega zakona je pritrdil nižjima sodiščema, da opis kaznivega dejanja pranja denarja vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, pri čemer je podrobno analiziral celoten opis kaznivega dejanja, pritrdil pa je tudi stališču, da razveljavitvene sodbe Vrhovnega sodišča ni razumeti v smeri, da je Vrhovno sodišče ocenilo, da ravnanja, ki so bila opisana v izreku prve sodbe, ki je v bistvenem enak tudi v ponovljenem sojenju, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu KZ. Poudaril je, da je prvostopenjsko sodišče obsežne razloge o subjektivnem elementu obdolžencem očitanih kaznivih dejanj navedlo v obrazložitvi sodbe in le te v bistvenem povzel. Ocenil je, da ni pritrditi stališču zagovornikov obsojenega I. B., da je s tem, ko je sodišče ocenilo, da je obsojeni pri izvršitvi kaznivega dejanja ravnal z eventualnim naklepom, medtem ko je starejša sodna praksa terjala direktni naklep, kršeno načelo zakonitosti. Obrazložil je, iz katerih razlogov šteje, da ni pritrditi zagovorniku obsojenega N. S., da izrek obsodilne sodbe pomeni kršitev načel prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, saj kaznivo dejanje pranja denarja ni bilo zajeto v pravnomočni obsodbi navedenega obsojenca za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, v zvezi z 27. členom KZ. V zvezi s strani zagovornikov obsojenega N. S. problematizirane spremembe opisa kaznivega dejanja je poudaril, da spremembe abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja na način, da je sodišče dodalo očitek, da je obsojeni prikril izvor denarja, ne predstavlja spremembe obtožbe v strogem pomenu besede, saj ZKP ne zahteva, da bi izrek obsodilne sodbe vseboval abstraktni dejanski stan, zato tudi ni obvezen element izreka obsodilne sodbe. Sprememba konkretnega opisa kaznivega dejanja glede prikritja nezakonitega izvora denarja po oceni vrhovnega državnega tožilca ne pomeni kršitve prepovedi reformatio in peus, saj je bil zakonski znak prikritja nezakonitega izvora denarja vsebovan v izreku obtožbe že v prvotnem sojenju. Glede očitkov o kršitvi nepristranskosti postopka vrhovni državni tožilec meni, da tega očitka zagovorniki niso utemeljili oziroma obrazložili in tudi ne njenega vpliva na zakonitost pravnomočne odločbe. Ocenjuje, da tudi kršitev pravice do poštenega postopka ni izkazana. V zvezi z uveljavljano kršitvijo po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP poudarja, da nadomestni sodnik nima pravic člana senata in bi bila njegova navzočnost pri posvetovanju in glasovanju kršitev prvega odstavka 115. člena ZKP oziroma tajnosti glasovanja. Vrhovni državni tožilec je predlagal zavrnitev vseh vloženih zahtev za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo vsem trem obsojencem in njihovim zagovornikom, pri čemer je za obsojenega I. B. odgovor vročilo Odvetniški družbi Čeferin. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca so se izjavili obsojeni N. S. in njegovi zagovorniki, zagovornik obsojenega K. S. ter zagovorniki obsojenega I. B. iz Odvetniške družbe dr. Aljoša Dežmana. Vsi so vztrajali pri vloženih predlogih iz zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva,3 pa tudi ustavno vlogo Vrhovnega sodišča.4 Vrhovno sodišče bo na navedbe zahtev za varstvo zakonitosti odgovorilo v skladu s tem izhodiščem. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

B.

6. Kot je bilo navedeno že uvodoma, je zadeva Vrhovnemu sodišču ponovno predložena potem, ko je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015 pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 59294/2010 z dne 19. 7. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 59294/2010 z dne 30. 5. 2014, delno razveljavilo. Vrhovno sodišče je pravnomočno sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje pranja denarja in v delu, ko je bil obsojeni I. B. spoznan za krivega napeljevanja B. Š. h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena v zvezi s členom 26 KZ. V ponovljenem sojenju je bil I. B. slednjega kaznivega dejanja pravnomočno oproščen in je Vrhovno sodišče ob ponovnem odločanju o vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti obravnavalo zgolj kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem v zvezi drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ, ki so ga bili tudi v ponovljenem sojenju spoznani za krive obsojeni I. B., K. S. in N. S. Denar, ki je predmet tega kazenskega postopka izvira iz takoimenovanega predikatnega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ na škodo P., katerega je bil pravnomočno obsojen B. Š., N. S. pa spoznan za krivega pomoči B. Š. pri navedenem kaznivem dejanju, torej kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s členom 27 KZ. Prav tako sta bila oba navedena v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic spoznana za odgovorna tudi dveh kaznivih dejanj ponareditve poslovnih listin po 240. členu KZ. V tem delu je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Obsojeni K. S. pa je bil s prvotno sodbo pravnomočno oproščen kaznivega dejanja napeljevanja B. Š. h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic.

7. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic na škodo P., d.d., je bilo izvršeno v letu 2007 (3. 1. 2007 do 11. 9. 2007). Kazniva dejanja pranja denarja pa so bila izvršena v letu 2007 in 2008 (1. 10. 2007 - nakazilo na računu M. do 31. 12. 2008 - zadnje nakazilo I. B.). V času izvršitve kaznivih dejanj so bili obsojeni B. Š., direktor P., obsojeni I. B., predsednik uprave I., K. S., član uprave I., N. S., brat K. S., direktor in lastnik družbe M.. Denar, ki je predmet v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja pranja denarja tako izvira iz kaznivega dejanja B. Š. na škodo P. B. Š. je bil spoznan za krivega, da je na škodo družbe P., d. d., pridobil družbi M., d. o. o., protipravno premoženjsko korist v znesku 25,490.616,00 EUR, ki je bila v višini 21,680.000,00 EUR prenesena na I. B. 8. Vložniki zahtev, obsojeni I. B., N. in K. S. so bili spoznani za krive, da so prejeli in razpolagali z denarjem, to je protipravno premoženjsko koristjo pridobljeno s kaznivim dejanjem B. Š. po členu 244 na škodo P. pri čemer so prikrili izvor denarja tako, da je obsojeni N. S. kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe M. prejel na transakcijski račun M. tečajno razliko od prodaje paketa delnic ITBG družbi P. 25.210.000,00 EUR, za katerega je, upoštevaje njegovo sodelovanje pri izvršitvi predhodnega kaznivega dejanja, vedel, da izvira iz nezakonito ustvarjenega kapitalskega dobička kot prepovedane posledice nezakonite prodaje paketa delnic ITBG. Navedeni znesek je z več nakazili prenakazal na zasebna računa soobsojencev. Pravna podlaga za nakazili sta bila „Dogovora o nadomestilu zaradi odpovedi pravicam“ (Dogovor), ki sta ga predhodno I. B. in K. S. sklenila z družbo M. Obsojena I. B. in K. S. sta bila spoznana za kriva, da sta navedeni denar, za katerega sta vedela, da izvira iz kaznivega dejanja B. Š. na škodo P., prejela na svoja transakcijska računa (I. B. skupaj znesek 21,680.000,00 EUR K. S. skupaj znesek 3,530.000,00 EUR); V nadaljevanju pa sta z delom tako prejetega in s tem opranega denarja razpolagala in s tem dodatno prikrila njegov izvor, tako, da sta del tega denarja prenakazala.

Obsojeni I. B. je od prejetega nakazila z zneskom 12,641.523,00 EUR razpolagal tako, da je denar nakazal na računa gospodarske družbe P. N. za nakup 100 % poslovnega deleža navedene družbe in na transakcijski račun gospodarske družbe F., ga porabil za nakup 500 delnic NLB in za nakup nepremičnine, prav tako je opravil nakazilo hčerki in dvem fizičnim osebam.

Obsojeni K. S. je z zneskom 702.879,00 EUR razpolagal na način, da je opravil več nakupov delnic PETG, LKPG, ZTOG in KRKG ter predčasno poplačal bančno posojilo.

V opisu je dalje navedeno, da sta oba obsojenca upoštevaje okoliščine podpisa opcijske pogodbe z M. za nakup paketa delnic ITBG vedela, da nakazan denar izvira iz nezakonito ustvarjenega kapitalskega dobička prodaje prav teh delnic, za obsojenega B. pa je poleg tega še navedeno, da navedeno izhaja tudi iz tega, da je podpisal še dve antidatirani opcijski pogodbi za iste delnice.

ZATRJEVANE KRŠITVE KAZENSKEGA ZAKONA

9. Kršitev kazenskega zakona uveljavljajo zagovorniki vseh treh obsojencev. Trdijo, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje navedbe, da so obsojenci denar prejeli z namenom, da prikrijejo njegov izvor, izvršitvene oblike, kot so opisane v izreku, ne predstavljajo zakonskih znakov pranja denarja ter, da je bilo kršeno načelo ne bis in idem.

Z izpostavljanjem dejanskih okoliščin (denar ni bil prejet od storilca predhodnega kaznivega dejanja, nakup je bil financiran z bančnim posojilom, nakazila so zgolj izpolnitev pogodbenih obveznosti) trdijo, da konkretno ravnanje obsojencev ne predstavlja pranja denarja. Uveljavljajo, da sodbi nimata razlogov o vseh treh fazah pranja denarja. Zagovorniki obsojenega B. izražajo nestrinjanje, da je kaznivo dejanje mogoče izvršiti z eventualnim naklepom ter uveljavljajo, da sodbi nimata razlogov o razlikovanju med kaznivim dejanjem prikrivanja in pranja denarja. Trdijo da se pritožbeno sodišče ni določno opredelilo do vseh pritožbenih navedb.

10. Kaznivo dejanje pranja denarja je bilo v naše kazensko pravo uvrščeno s Kazenskim zakonikom, ki je začel veljati 1. 1. 1996 na podlagi konvencijskih zavez. Slovenija je tako ratificirala Konvencijo Sveta Evrope št. 141 o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji iz leta 1990.5 Kasneje je ratificirala tudi leta 2005 sprejeto Konvencijo Sveta Evrope, št. 198 (takoimenovano Varšavsko), o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem in o financiranju terorizma.6 Navedeni Konvenciji Sveta Evrope sta povzeli pojem pranja denarja, kot sta ga definirali Konvenciji Združenih narodov, in sicer takoimenovana Dunajska konvencija zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi iz leta 1988, ki jo je bivša Jugoslavija ratificirala leta 19907 in takoimenovana Palermska konvencija proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu.8 Tudi Evropska Unija je na področju preprečevanja pranja denarja sprejela številne Direktive, med katerimi je prva in temeljna Direktiva, št. 91/308/EGS iz leta 1991 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za namene pranja denarja. Vse navedene konvencije zavezujejo podpisnice k inkriminaciji kaznivega dejanja pranja denarja in vsebujejo definicije in pojasnila, kaj je šteti kot pranje denarja. Svet Evrope spremlja, ali države, ki so konvencijo ratificirale, sprejemajo in izvajajo ukrepe za preprečevanje pranja denarja skladne z nameni konvencije.

11. Namen inkriminacije kaznivega dejanja pranja denarja je preprečiti vsakršno trošenje denarja, ki izvira iz kaznivega dejanja oziroma preprečitev njegovega vstopa v finančni sistem. Cilj inkriminacije je v preprečitvi razpolaganja z izkupičkom pridobljenim s kaznivim dejanjem, smisel je v tem, da se premoženje, ki izvira iz kaznivega dejanja napravi za neuporabno, s čimer se želi zavarovati finančni in gospodarski promet pred vnosom nezakonitega premoženja, ki predstavlja nelojalno konkurenco. Ta denar ni obremenjen s plačilom davkov in prispevkov, ki jih je sicer potrebno plačati v gospodarskem prometu. Navedenemu pritrjujejo tudi mednarodni instrumenti, kakor tudi avstrijska in nemška ter anglosaksonska pravna teorija in sodna praksa. Tako Preambula k pred kratkim sprejeti Direktivi Evropske Unije 2018/1673/EU z dne 23. 10. 2018 poudarja, da kadar dejavnost pranja denarja ne zajema le posedovanje ali uporabe premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja, temveč tudi njegov prenos, preoblikovanje, skrivanje ali prikrivanje, s tem povzroči dodatno škodo, poleg tiste, ki jo je povzročila kazniva dejavnost. Namen inkriminacije je torej v preprečevanju vnosa premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj v zakonit finančni in gospodarski obtok. Vendar navedeno ne pomeni, da mora konkretno kaznivo dejanje pranja denarja samo po sebi ogroziti gospodarstvo države, kot to razlagajo zagovorniki obsojenega I. B. Države z inkriminacijo tega kaznivega dejanja poleg gospodarstva ščitijo tudi pravosodje.

12. Poleg kazenskega zakonika pranje denarja v Republiki Sloveniji definira tudi takoimenovani Zakon o preprečevanju pranja denarja kjer so podrobneje implementirane določbe konvencij in zlasti direktiv. V času izvršitve v tem postopku obravnavanih kaznivih dejanj, sta bila v veljavi najprej Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju pranja denarja iz leta 2002 (ZPPDen-1A)9, z dnem 20. 1. 2008 pa je začel veljati Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT).10 Oba zakona sta imela v drugem členu definicijo pranja denarja. V drugem členu ZPPDen-1A je bilo določeno, da je pranje denarja zlasti: 1) zamenjava ali kakršenkoli prenos denarja ali premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja; 2) pridobitev v posest ali uporaba denarja ali premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja ter 3) prikrivanje pravne narave, izvora, nahajanje, gibanje, razpolaganje lastništva ali pravic v zvezi z denarjem ali premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. ZPPDFT-1 v drugem členu definira, da je pranje denarja „katerokoli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja ali drugega premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem in vključuje: 1) zamenjavo ali kakršenkoli prenos denarja ali drugega premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja; 2) skrivanje ali prikrivanje pravne narave, izvora, nahajanja, gibanja, razpolaganja, lastništva ali pravic z denarjem ali drugim premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja.“. Iz določbe 252. člena Kazenskega zakonika v povezavi z določbami Zakona o preprečevanju pranja denarja je tako povzeti, da je kaznivo dejanje pranja denarja podano, kadar storilec opravi kakršenkoli premik denarja ali premoženja, za katerega ve, ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja.

13. Upoštevaje vsa zgoraj navedena izhodišča se navedbe zagovornikov vseh treh obsojencev, da izvršitvene oblike, kot so naštete v izreku sodbe, niso zakonski znaki kaznivega dejanja pranja denarja, izkažejo kot neutemeljene. Vložniki zahtev uveljavljajo, da prejem denarja na bančni račun ni izvršitvena oblika pranja denarja oziroma navedeno ne zadošča, da bi bilo mogoče šteti, da je že zgolj s prejemom denarja na bančni račun izpolnjen zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja. Navedenemu stališču ni pritrditi. Kot izvršitveni obliki pranja denarja sta v 252. členu KZ določeni tudi sprejem in hramba denarja. ZPPDen-1A (ki je veljal v čas nakazila denarja na račun podjetja M. ter prvega nakazila na tekoči račun I. B. in prvih dveh nakazil na račun K. S.) je v 2. točki drugega odstavka kot pranje denarja določal tudi pridobitev denarja ali premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja. V času zadnjih dveh nakazil na računa obsojenih I. B. in K. S. pa je bil v veljavi ZPPDFT, ki je določal, da je pranje denarja katerokoli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja in vključuje med drugim kakršenkoli prenos denarja (druga alineja prvega odstavka 2. člena ZPPDFT). Navedbo v izreku, da sta si obsojena I. B. in K. S. „dala nakazati“ konkretno navedene zneske iz transakcijskega računa gospodarske družbe M. na svoja zasebna računa, pomeni prejem oziroma prenos denarja in s tem zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja. Iz opisa kaznivih dejanj dalje izhaja, da so obsojenci potem, ko so denar prejeli na račune, le tega (razen obsojeni B., ki je znesek 5,068.583,00 EUR, ki ga je še isti dan nakazal za nakup poslovnega deleža P. N.) hranili na računu. S tem so izpolnili zakonski znak hrambe denarja po prvem odstavku 252. člena KZ. Takšno ravnanje pa je pomenilo pranje denarja tudi po, v času izvršitve kaznivega dejanja, veljavnih določbah Zakona o preprečevanju pranja denarja. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 5961/2013 presodilo, da je pridobivanje sredstev oziroma premoženja in izvajanje transakcij, to je nakazil denarja z namenom prikritja izvora premoženja oziroma denarja (točka 29, 30 sodbe), šteti kot pranje denarja.

14. Da že sama pridobitev denarja zadošča za kaznivo dejanje pranja denarja, je povzeti tudi iz konvencijskih določb in primerjalnopravne ureditve. Konvencija Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v točki c prvega odstavka 6. člena kot pranje denarja določa pridobitev premoženja (kadar se ob prejemu ve, da je bilo tako premoženje premoženjska korist). Enako določbo ima tudi Konvencija Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (takoimenovana Palermska konvencija) v točki b/i prvega odstavka 6. člena Konvencije. Navedeno izhaja tudi iz primerjalnopravne ureditve v Nemčiji, Avstriji in Združenem Kraljestvu. V Republiki Nemčiji je kaznivo dejanje pranja denarja urejeno v 261. členu Kazenskega zakonika (Strafgezetzbuch, v nadaljevanju StGB-N). V Avstriji je kaznivo dejanje pranja denarja urejeno v 165. členu Kazenskega zakonika (Strafgezetzbuch, v nadaljevanju StGB-Ö). Tako kaznivo dejanje pranja denarja po drugem odstavku 261. člena StGB-N, kakor tudi po drugem odstavku 165. člena StGB-Ö (ob izpolnitvi vseh ostalih pogojev), stori tudi, kdor na svoj bančni račun prejme premoženje, ki izvira iz predikatnega kaznivega dejanja. Nemško Vrhovno sodišče je v več odločbah pritrdilo, da prejem denarja na bančni račun pomeni pranje denarja.11 Združeno kraljestvo je leta 2002 sprejelo Zakon o premoženju nezakonitega izvora (v nadaljevanju POCA).12 Navedeni zakon je zasnovan široko in kot premoženje, izvirajoče iz kriminalne dejavnosti, definira vsakršno premoženjsko korist, ki izvira iz katerekoli kriminalne dejavnosti, pod pogojem, da storilec ve ali vsaj sumi, da gre za premoženje nezakonitega izvora. V členih 327 do 329 določa tri kazniva dejanja pranja denarja. Kaznivo dejanje po 329. členu POCA stori, kdor pridobi premoženje, ki izvira iz kriminalne dejavnosti, kdor takšno premoženje uporablja, kakor tudi, kdor ga ima v posesti. Takšni široki razlagi sledi tudi sodna praksa.13 Primerjalnopravna ureditev tudi šteje, da je nahajanje denarja, ki izvira iz kaznivega dejanja na bančnem računu, šteti kot hrambo denarja.

15. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikom zahtev, da nakazila denarja znotraj bančnega sistema ni mogoče šteti kot pranje denarja. Gre za prenos denarja, ki je bil kot izvršitvena oblika pranja denarja izrecno določen tako v ZPPDen-1A, kakor tudi v ZPPDFT. Kot je bilo navedeno že zgoraj, je Vrhovno sodišče v odločbi I Ips 5961/2013 pritrdilo, da izvajanje transakcij - nakazil denarja, z namenom prikritja izvora le-tega, pomeni pranje denarja. Obsojenci so bili spoznani za krive, da so denar, ki so ga prejeli na račun, nekaj časa hranili, nato pa z njim razpolagali tako, da je obsojeni N. S. denar z računa M. prenakazal na bančna računa soobsojenih. Navedena sta s prejetim denarjem (z nakazili preko bančnega sistema) kupila delnice, nepremičnine, poslovni delež družbe, denar nakazala pravni osebi in več fizičnim osebam ter banki za predčasno poplačilo posojila. Nakazilo denarja na račun gospodarske družbe F. kot „plačilo računa“ je šteti kot uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti, nakazilo fizičnim osebam in predčasno poplačilo kredita pa je šteti kot razpolago oziroma prenos denarja. Obsojenci so tako s prejemom nakazil na račun in hranjenjem denarja na računu izpolnili zakonska znaka sprejema in hrambe denarja. Z nadaljnjim razpolaganjem (nakazili) s tem premoženjem (dobroimetjem) so uresničili še nadaljnje zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, to je zamenjavo, razpolago in uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti. Nakazila znotraj bančnega sistema je tako šteti kot prenos denarja in z njim so obsojenci izpolnili zakonske znakev kaznivega dejanja pranja denarja. Vsako nadaljnje nakazilo, četudi znotraj bančnega sistema, na drug bančni račun, ki je lahko tudi vezana vloga ali pa račun druge fizične osebe, samo po sebi otežuje ugotavljanje izvora denarja, pa tudi ugotavljanje nahajališča premoženja. Kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče, vsaka nadaljnja transakcija daje videz, da gre za običajno nakazilo in s tem prikrije tudi izvor denarja. Enaka ureditev je tudi v drugem odstavku 261. člena StGB-N in v drugem odstavku 165. člena STGB-Ö. Tudi Nemško Vrhovno sodišče je v več primerih odločilo, da je razpolage z dobroimetjem na bančnem računu v obliki nakazil, ob izpolnjenosti ostalih predpostavk, šteti kot kaznivo dejanje pranja denarja.14 Določenih kaznivih dejanj (npr. spletnih goljufij) tudi ni mogoče izvršiti na drug način, kot da je protipravna premoženjska korist nakazana na bančni račun. Tudi v konkretnem primeru, ko protipravna premoženjska korist iz kaznivega dejanja predstavlja tečajno razliko od prodaje delnic, ki je bila izvršena med gospodarskimi subjekti, denarni tok ni mogel teči drugače, kot preko bančnih računov. Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja.

16. Okoliščina, da so nakazila večje vrednosti podvržena kontroli oziroma, da so finančne institucije o njih dolžne obveščati Urad za preprečevanje pranja denarja (UPPD), ne pomeni kot to zmotno tolmačijo vložniki zahtev, da pranje denarja v bančnem sistemu ne bi bilo mogoče. Tovrstna zaveza finančnih institucij zgolj omogoča, da je kaznivo dejanje eventualno odkrito, vendar zato, da bi UPPD lahko sklepal, da gre pri transakciji za pranje denarja, mora biti izpolnjena predpostavka, da denar izvira iz kaznivega dejanja, navedenega pa zgolj na podlagi višine transakcije ni mogoče zaključiti.

17. Okoliščina, da storilec denarja ni prejel neposredno od storilca predhodnega kaznivega dejanja in da je bil denar nakazan na podlagi sklenjenih pravnih poslov, kar izpostavljajo zagovorniki obsojenega N. S., za pravni zaključek, da so obsojenci izpolnili zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja ni relevantna. V kolikor storilec denarja ni prejel neposredno od storilca predhodnega kaznivega dejanja, navedeno zgolj kaže na vmesne transakcije. Za presojo, ali so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja pranja denarja, dejstvo, da so bila nakazila izvršena na podlagi pravnih podlag (na M. na podlagi kupoprodajne pogodbe s P., na zasebna transakcijska računa soobsojenih na podlagi Dogovorov) ob upoštevanju pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, ni relevantno. Prvostopenjsko sodišče je za oba sklenjena Dogovora zaključilo, da nista imela realne podlage in sta bila sklenjena izključno z namenom ustvariti navidezno pravno podlago za opravo nakazila, torej z namenom, da se prikrije, da denar, ki je nakazan na zasebna računa, izvira iz kaznivega dejanja. Prodaja delnic ITBG podjetju P. pa je zajeta v kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic B. Š., saj je prav nakup delnic po ceni iz opcijske pogodbe in njihova nadaljnja prodaja po tržni ceni omogočila pridobitev protipravne premoženjske koristi, ki je sedaj predmet kaznivega dejanja pranja denarja.

18. Zmotno je tudi stališče zagovornikov obsojenih K. S. in I. B., da je zgolj prvo transakcijo protipravne premoženjske koristi šteti kot pranje denarja, zatem pa naj bi bil denar „opran“. Ob predstavljenih predpostavkah je vsakršno razpolaganje oziroma transakcijo denarja, ki izvira iz kaznivega dejanja, šteti kot pranje denarja, saj vsaka nadaljnja razpolaga z denarjem, dodatno prikrije njegov izvor. Vsa ravnanja obsojencev, kot so opisana v izreku, to je sklenitev opcijskih pogodb za nakup delnic v času, ko je cena delnic izjemno rasla, vključitev podjetja Sportina v nakup delnic z namenom, da se prikrije, da je dejanski opcijski upravičenec iz opcijske pogodbe, ki je bila za P. izjemno neugodna, družba M. in z njo posredno povezana obsojena K. S. in I. B., sklenitev Dogovora kot pravne podlage za nakazila na njuna zasebna računa, so bila, kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče, usmerjena izključno v to, da se prikrije, da denar, ki je nakazan na zasebna računa obsojenih I. B. in K. S., izvira iz kaznivega dejanja pranja denarja na škodo B. Š. Okoliščina, da so obsojenci denar v nadaljevanju prenakazali na več različnih računov, z različnimi navedbami o namenu nakazila, pa je imela za posledico, kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče, da je bila povezava tega denarja z izvorom v kaznivem dejanju B. Š., še dodatno otežena. Vsa navedena ravnanja je, kot je bilo že navedeno, šteti kot izvrševanje zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja.15 Je pa sodna praksa enotna, da je vse transakcije, ki jih izvrši en storilec, šteti kot eno samo kaznivo dejanje pranja denarja.

19. Zmotno je tudi pravno naziranje zagovornikov obsojenega K. S., da iz odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 59865/2010 izhaja, da mora biti ravnanje storilca, ki ni storilec predhodnega kaznivega dejanja, usmerjeno v pomoč nekomu drugemu. Navedeno iz zakonskega teksta kaznivega dejanja, kakor tudi iz citirane odločbe, ne izhaja. V citirani odločbi se je Vrhovno sodišče opredelilo do ravnanja storilca kaznivega dejanja pranja denarja, ki ni hkrati storilec predikatnega kaznivega dejanja in je dejanskemu prejemniku protipravne premoženjske koristi omogočil oziroma pomagal zakriti izvor premoženja. Obsojena I. B. in K. S. sta dejanska prejemnika protipravne premoženjske koristi iz predikatnega kaznivega dejanja. Iz pravnomočne sodbe za B. Š. izhaja, da navedeni s kaznivim dejanjem protipravne premoženjske koristi ni pridobil sebi, temveč je le to pridobil M. in preko navedene gospodarske družbe I. B., iz opisa v izreku sodbe za kaznivo dejanje pranje denarja pa izhaja, da je bila protipravna premoženjska korist preko podjetja M. pridobljena tudi K. S. Navedena sta torej prejemnika protipravne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja in je bilo njuno ravnanje usmerjeno v to, da navedeno prikrijeta. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje zagovornikov obsojenega I. B. na točko 12 odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 60793/2011. V navedeni odločbi se je Vrhovno sodišče opredelilo do ravnanja storilca kaznivega dejanja pranja denarja, ki je hkrati tudi storilec predhodnega kaznivega dejanja.

20. Zagovorniki obsojenih I. B., K. S. in N. S., s sklicevanjem na točko 48 razveljavitvene sodbe Vrhovnega sodišča uveljavljajo, da iz opisa kaznivega dejanja niso razvidne konkretne okoliščine, ki bi kazale na namen obsojencev, da prikrijejo izvor denarja in trdijo, da kaznivo dejanje ni opisano. Poudarjajo, da je opis kaznivega dejanja v bistvenem enak opisu, kot je bil v razveljavljeni sodbi, da niso dodane nobene subjektivne okoliščine, ki bi kazale na namen prikritja izvora denarja. Zagovorniki obsojenega B. poudarjajo, da je prvostopenjsko sodišče v abstraktnem delu opisa sicer dodalo „pri čemer je prikril izvor denarja“ (kar je pritožbeno sodišče ocenilo kot nepotrebno), da pa je sodišče iz konkretnega dela opisa celo izpustilo besedilo da je obsojeni ravnal „z namenom“ dodatnega prikritja izvora denarja in navedeni tekst nadomestilo z ugotovitvijo, da so obsojeni „z denarjem razpolagali in s tem dodatno prikrili njegov izvor“. Zagovorniki izražajo nestrinjanje s stališčema nižjih sodišč, da v kolikor bi Vrhovno sodišče ocenilo, da dejanje po opisu ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, bi obsojence oprostilo in sodbe ne bi razveljavilo.

21. Vrhovno sodišče je v točki 48 razveljavitvene sodbe res uvodoma navedlo, da v opisu kaznivega dejanja pranja denarja niso zajeti vsi njegovi zakonski znaki. V nadaljevanju pa je analiziralo konkretni opis kaznivega dejanja in pojasnilo, da je opisan prejem denarja, ki izvira iz kaznivega dejanja in razpolaganje s tem denarjem, v opisu pa je tudi navedeno, da je obsojeni z delom tako prejetega in opranega denarja razpolagal z namenom dodatnega prikritja njegovega izvora. Ob tem pa je ugotovilo, da o subjektivnem odnosu obsojenega, to je na podlagi katerih okoliščin sodišče sklepa, da je z denarjem razpolagal z namenom dodatnega prikritja, sodba nima razlogov. V točki 50 je obrazložilo, da ni potrebno, da je subjektivni odnos opisan v izreku sodbe, morajo pa tam biti zapisana - konkretizirana - tista objektivna dejstva, ki taka ravnanja navzven, v objektivnem smislu, opredeljujejo. Subjektivni odnos storilca iz katerega bo razviden namen ali vsaj zavedanje in privolitev v zakritje izvora denarja, pa mora biti ustrezno obrazložen v razlogih sodbe. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sodba o tem nima razlogov, zato je sodbo razveljavilo. Iz navedenega je povzeti, da je Vrhovno sodišče ocenilo, da opis kaznivega dejanja vsebuje vse objektivne znake kaznivega dejanja pranja denarja, pomanjkljivosti glede subjektivnega odnosa obsojencev do kaznivega dejanja, pa lahko sodišči odpravita z navedbo razlogov v obrazložitvi sodbe.

22. Kot pravilno navajajo vložniki zahtev, zlasti zagovorniki obsojenega B., je opis kaznivega dejanja v sodbi, izdani v ponovljenem sojenju, ostal v bistvenem nespremenjen. Opisa se razlikujeta zgolj v tem, da je v ponovljenem sojenju v opisu navedeno, da je obsojeni B. z razpolaganjem z denarjem izvor le tega dodatno prikril, medtem, ko je bilo v izreku razveljavljene sodbe navedeno, da je z denarjem razpolagal z namenom dodatnega prikritja nezakonitega izvora denarja. Enako velja glede opisa za obsojenega K. S. Vrhovno sodišče tako enako, kot že v predhodnem sojenju ugotavlja, da opis vsebuje vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, ki morajo biti navedeni v izreku sodbe. V izreku sodbe so za vsakega od obsojencev opisane okoliščine, na podlagi katerih so se obsojenci zavedali, da denar izvira iz kaznivega dejanja B. Š., naštete in opisane so izvršitvene oblike kaznivega dejanja pranja denarja (sprejem, hramba, zamenjava in uporaba pri gospodarski dejavnosti), navedene pa so tudi okoliščine, na podlagi katerih sta sodišči sklepali na namen oziroma zavedanje obsojencev, da z razpolaganjem z denarjem prikrivajo njegov izvor.

23. Da morajo biti v opisu kaznivega dejanja s konkretnimi življenjskimi dejstvi in okoliščinami opisani zgolj objektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, pri subjektivnih zakonskih znakih pa zadošča sklicevanje na zakonske prvine, izhaja iz ustaljene sodne prakse vrhovnega sodišča.16 Tako je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 228/2007 zapisalo, da dejstva in okoliščine, s katerimi se utemeljuje obsojenčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja, predstavljajo zgolj posredne okoliščine (indice) s katerimi se dokazujejo takoimenovana notranja subjektivna dejstva (zavest, volja), in zato ne spadajo v opis kaznivega dejanja, temveč v obrazložitev sodbe. V sodbi I Ips 19555/2015 je Vrhovno sodišče navedlo, da je prav določen namen storilca kot zakonski znak kaznivega dejanja, značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov, kar pomeni, da se dokazujejo. Dokazna ocena pa je del obrazložitve sodbe in ne izreka.

24. Prvostopenjsko sodišče je v točki 50 obrazložilo subjektivni odnos obsojenega I. B. tako do zavedanja, da denar izvira iz kaznivega dejanja, kakor tudi njegov namen, da prikrije, da denar, ki ga je prejel na tekoči račun, izvira iz kaznivega dejanja B. Š. Obrazložilo je, da je že sam način izvršitve predikatnega kaznivega dejanja (prodaje delnic ITBG v lasti P. na način, da dobiček od prodaje ni pripadel P.), ki je bil izpeljan kot posel med vrsto gospodarskih subjektov, kaže na namen vzbuditi vtis dovoljenega denarnega toka in s tem prikriti, da denar, ki je bil preko M. nakazan obsojenima I. B. (in K. S.) izvira iz kaznivega dejanja na škodo P. Prvostopenjsko sodišče je poudarilo, da je obsojeni I. B. pri prodaji teh delnic sodeloval in bil seznanjen s celotnim načinom prodaje delnic. Na navedeno je sklepalo na podlagi njegovega podpisa antidatiranih opcijskih pogodb, Izjave z dne 29. 5. 2008 pa tudi izpovedb prič in zagovora K. S., kar vse je obrazložilo v točkah 28 do 30 sodbe. Izpostavilo je, da je bil nezakoniti dobiček od preprodaje delnic, ki je bil najprej vplačan na M., prenesen na račun obsojenega B. na način, ki je vzbujal vtis običajnega posla med gospodarskim subjektom in fizično osebo, to je na podlagi pravnega posla, naslovljenega kot Dogovor. Poudarilo je, da serija antidatiranih opcijskih pogodb in drugih sklenjenih pogodb, zlasti pa izplačilo na podlagi predhodnega dogovora med direktorjem M., soobsojenim N. S. in obsojenim I. B., ki je bil protokoliran v obliki „Dogovora o nadomestilu zaradi odpovedi pravicam“, kaže na namen obsojencev, da navzven, nasproti tretjim vzbudijo vtis dovoljenega denarnega toka. Prav s sklenitvijo navedenega Dogovora je obsojeni B. nezakoniti izvor denarja, ki si ga je „dal nakazati“ na svoj zasebni transakcijski račun, zavestno in hote prikril. Navedlo je, da je bil obsojenemu B. denar nakazan na njegov račun zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi, pri čemer je bilo nakazilo izvršeno na način, da se je z njim nezakoniti izvor denarja prikril, kar je bil njegov namen.

25. V nadaljevanju je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da vsako razpolaganje z denarjem nezakonitega izvora samo po sebi prispeva k nadaljnjemu zakritju izvora denarja, saj zabriše sledi za njim. Navedlo je, da so bila nakazila izvršena z bančnimi nakazili, torej na način, ki ne vzbuja vtisa nezakonite razpolage, hkrati pa dodatno zabrišejo sled izvora denarja. Zaključilo je, da se je obsojeni B. glede na to, da je protipravno premoženjsko korist pridobil na način, ki je dajal videz zakonito opravljenega pravnega posla, ki je prikrival dejanski nezakoniti izvor denarja, tudi zavedal, da nadaljnje razpolage dodatno prikrijejo izvor denarja in na takšne posledice pristal, torej da je ravnal z eventualnim naklepom. Sodišče je torej na obsojenčev subjektivni odnos do dodatnega prikritja denarja, to je, da bo denar, ki je nakazan na različne bančne račune, prav zaradi navedenega težje povezati z izvornim kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic na škodo P., sklepalo na podlagi okoliščin, navedenih v izreku sodbe, to je, da je denar dobil nakazan na račun na podlagi Dogovora.

26. Drugostopenjsko sodišče je na vsebinsko enake pritožbene navedbe, kot jih uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, odgovorilo, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi objektivnih okoliščin sklepalo na obsojenčev subjektivni odnos do prikritja izvora denarja in pritrdilo razlogom, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče in so povzeta zgoraj. Drugostopenjsko sodišče je tako pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča in ob tem pojasnilo, da zakonski znak prikritja izvora denarja ne zahteva, da je onemogočena (zakrita) sledljivost denarja za nazaj, ampak zadostuje, da je sledenje denarnemu toku nezakonitega denarja vsaj oteženo.

27. Iz vsega povedanega izhaja, da sta sodišči na namen oziroma zavedanje obsojenega I. B., da s prejemom denarja na račun in z nadaljnjimi razpolaganji prikriva izvor denarja, sklepali na podlagi okoliščin, ki so navedene v opisu kaznivega dejanja (sklenitev antidatiranih pogodb, sklenitev Dogovora). Tovrstna obrazložitev je tako skladna s standardi, kot jih zahteva 28. člen Ustave in točka c drugega odstavka 6. člena Konvencije Sveta Evrope, št. 141, to je na podlagi objektivnih okoliščin, ki so bile ugotovljene v dokaznem postopku.

28. Sodišče druge stopnje je na pritožbene navedbe glede zatrjevanega izostanka subjektivnega odnosa obsojenega I. B. do namena prikritja izvora denarja odgovarjalo v točki 43 sodbe, zato so navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da navedenega ni obrazložilo v točki 33 odločbe (kjer je odgovarjalo na pritožbene navedbe o kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) neupoštevne. Z navedbami, v katerih vložniki izražajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, da so Dogovor in opcijske pogodbe sredstvo za prikrivanje nezakonitega izvora denarja in kažejo na obsojenčev namen oziroma pristanek, da se s temi ravnanji izvor denarja dodatno prikrije, vložniki ne uveljavljajo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi navedbe, da na podlagi Dogovora ni mogoče sklepati na zavedanje obsojenega o nezakonitem izvoru denarja, pomenijo po vsebini izpodbijanje v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da pritožbeno sodišče na tovrstne pritožbene navedbe ni odgovorilo oziroma podalo zgolj navidezen odgovor. Pritožbeno sodišče je v celoti pritrdilo razlogom, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da pritožbeno sodišče razlogov prvostopenjskega sodišča, s katerimi se strinja, ni dolžno vsebinsko ponoviti.

29. Zagovorniki obsojenega I. B. brezuspešno izražajo nestrinjanje z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo je v sodbi povzelo tudi prvostopenjsko sodišče in izhaja zlasti iz sodbe I Ips 59865/2010, da je mogoče kaznivo dejanje pranja denarja izvršiti tudi z eventualnim naklepom. Trdijo, da tudi v kolikor se je sodna praksa po izreku sodbe v prvem postopku, ki je bil po vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti razveljavljen, spremenila, navedeno ne more veljati za obsojenega B., kar naj bi izhajalo iz načela zakonitosti, določenega v členu 28 Ustave. Pritrditi je vrhovnemu državnemu tožilcu, ki je v odgovoru na zahtevo poudaril stališče pravne teorije, da načelo zakonitosti ne gre enačiti s pravico državljana, da je vnaprej obveščen o tem, kaj je kaznivo in kaj ne.17 Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo moči državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki naj bi že bile vnaprej dovolj določno opredeljene oziroma predvidene.18 Vrhovni državni tožilec je poudaril, da se to načelo ne razteza na razlago pravnih določb in s tem na spremembo sodne prakse. Pri spremembi sodne prakse ne gre za arbitrarno odločanje sodišča, ampak za interpretacijo norme, ki jo je sodišče v odločbi obrazložilo. Določba kaznivega dejanja pranja denarja je v delu, ki se nanaša na subjektivni odnos storilca do alternativnih izvršitvenih ravnanj pranja denarja, odprta in s tem dopušča razlago, da je kaznivo dejanje mogoče storiti tako z eventualnim, kot tudi z direktnim naklepom. Kot je bilo pojasnjeno že v odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 59865/2010, na katero se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče, je razlaga, da je kaznivo dejanje mogoče storiti tako z direktnim, kakor tudi eventualnim naklepom, skladna s primerjalno pravno teorijo in sodno prakso Republike Nemčije, kakor tudi z razlago mednarodnih instrumentov. Sicer pa je mogoče kaznivo dejanje pranja denarja po petem odstavku 252. člena KZ storiti tudi iz malomarnosti.

30. Zagovorniki I. B. pravilno povzemajo, da pravna teorija pozna tri osnovne faze pranja denarja, to so: 1) plasma, 2) ustvarjanje plasti, 3) vključitev. Vendar zato, da bi bilo podano kaznivo dejanje pranje denarja, ni nujno potrebno, da se pranje denarja izvrši v skladu z vsemi tremi fazami.19 Kaznivo dejanje je dokončano takoj, ko storilec opravi vsaj eno od treh faz pranja denarja. Okoliščina, da sodbi nimata razlogov o tem, kdaj in kje je bila izvršena faza plasmaja denarja, ni relevantna. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je bil denar vnesen v gospodarski promet na način, da je bil njegov izvor v kaznivem dejanju na škodo P. povsem prikrit, kar pomeni, da so bile dejansko izvršene vse tri faze pranja denarja in je bil le ta že vključen v gospodarski promet. 31. Zmotno je stališče zagovornikov obsojenih I. B. in K. S., da okoliščina, da sta bila navedena oproščena napeljevanja B. Š. k izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic (iz katerega izvira protipravna premoženjska korist, ki je predmet kaznivega dejanja pranja denarja), pomeni, da sodišče dokaznih zaključkov za kaznivo dejanje pranja denarja ne bi smelo temeljiti na zavedanju in tudi sodelovanju navedenih pri predhodnem kaznivem dejanju. Oprostilna sodba sama po sebi ne pomeni, da obsojena z okoliščinami izvršitve predhodnega kaznivega dejanja, ki so bile ugotovljene v dokaznem postopku, nista bila seznanjena in pri izvršitvi le tega nista sodelovala na način, kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku. Zato, da je obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja je potrebno, da je kaznivo dejanje v obtožnem aktu opisno na način, da vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, v dokaznem postopku pa je potrebno ugotoviti, da je obdolženi izpolnil tako objektivne, kakor tudi subjektivne znake kaznivega dejanja. Če kateri od naštetih pogojev ni izpolnjen oziroma v dokaznem postopku ni bil z gotovostjo ugotovljen, se izreče oprostilna sodba, ki pomeni zgolj, da obsojencu kaznivo dejanje ni bilo dokazano, vendar pa oprostilna sodba ne izključuje, da bi bilo mogoče v dokaznem postopku ugotoviti določene okoliščine, ki so bile zatrjevane v postopku, v katerem je bila izrečena oprostilna sodba. Pravilno je zato stališče pritožbenega sodišča, da oprostilna sodba sama po sebi za oba obsojenca ni razbremenilna. Glede na navedeno je tudi povsem irelevantno, iz katerih razlogov je bila oprostilna sodba izrečena. Prvostopenjsko sodišče je okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na zavedanje in sodelovanje obeh obsojencev pri izvršitvi predhodnega kaznivega dejanja ugotovilo v dokaznem postopku. V sodbi je obrazložilo, da prav na podlagi teh okoliščin sklepa, da sta obsojenca vedela, da denar, ki je predmet tega kazenskega postopka, izvira iz kaznivega dejanja B. Š. Tako se izkaže, da zagovorniki, s sklicevanjem na oprostilni sodbi, po vsebini nasprotujejo dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

32. Zagovorniki obsojenega B. dalje uveljavljajo, da sodišče druge stopnje ni pravilno razumelo pritožbenih navedb, povezanih z oprostilno sodbo za predhodno kaznivo dejanje. Navajajo, da je bilo bistvo pritožbenih navedb, nestrinjanje, da je prvostopenjsko sodišče način izvršitve predhodnega kaznivega dejanja uporabilo pri obrazložitvi zakonskega znaka zavedanja obsojenega, da denar izvira iz kaznivega dejanja. Glede na v predhodni točki predstavljeno stališče tudi eventualno napačno razumevanje pritožbenih navedb, vključno z predstavitvijo hipotetičnega primera v pritožbi, niso mogle vplivati na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, pri čemer zagovorniki vpliva na zakonitost sodbe, niti ne zatrjujejo.

33. Zagovorniki obsojenega B. sicer pravilno navajajo, da je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja narekoval namen pridobitve premoženjske koristi (točka 52). Vendar pa je v nadaljevanju zaključilo, da se je obsojeni zavedal, da bo z nadaljnjimi prenakazili in trošenjem denarja dodatno prikrit izvor le tega in na takšno posledico pristal oziroma jo dopustil. Iz razlogov sodbe tako izhaja, da trošenje protipravno pridobljene premoženjske koristi v objektivnem smislu pomeni tudi dodatno zakritje izvora denarja, saj se z vsako nadaljnjo transakcijo možnost povezave denarja s kaznivim dejanjem, iz katerega izhaja, oteži. Poraba denarja in prikritje izvora denarja se torej medsebojno ne izključujeta, temveč dopolnjujeta, zato ni podana zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

34. Tudi zagovorniki obsojenega N. S. uveljavljajo, da v opisu manjka konkretiziran zakonski znak, da je obsojeni s pranjem prikril ali poskusil prikriti izvor denarja. Iz opisa kaznivega dejanja za N. S. izhaja, da je le ta bil spoznan za krivega, da je kot zakoniti zastopnik družbe M. prejel na račun gospodarske družbe M. kupnino za prodajo delnic ITBG po tržni ceni, pri čemer del te kupnine v višini 25,210.000,00 EUR predstavlja nezakoniti (kapitalski) dobiček, ki je bil ustvarjen pri preprodaji delnic, torej da je v tem obsegu na račun prejel denar, ki izvira iz kaznivega dejanja in v nadaljevanju kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe odredil prenakazilo navedenega zneska, ki je bilo izvršeno kot pet posamičnih nakazil, dve I. B. in tri bratu K. S. S tem so opisani vsi objektivni zakonski znaki kaznivega dejanja pranja denarja, to je prejem in razpolaganje z denarjem, za katerega je vedel, da izvira iz kaznivega dejanja. Kot je bilo pojasnjeno že v zvezi z enakimi navedbami zagovornikov obsojenega I. B., iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da se okoliščine, na podlagi katerih se sklepa na subjektivni odnos obsojenega do izvršitve kaznivega dejanja in tudi na njegov namen oziroma zavedanje, da izvršuje kaznivo dejanje, praviloma ne navedejo v izreku sodbe, temveč v njeni obrazložitvi.

35. Prvostopenjsko sodišče je te razloge v obrazložitvi navedlo. Tako je v točki 84 sodbe obrazložilo na podlagi katerih objektivnih okoliščin, ki so bile v dokaznem postopku ugotovljene, zaključuje, da se je obsojeni N. S. zavedal, da bo s sprejemom denarja njegov nezakonit izvor prikrit. Navedlo je, da je bilo obsojenemu N. S. znano, da denar, ki je predmet tega kazenskega postopka, izvira iz kaznivega dejanja B. Š. in da se je zavedal, da bo s prejemom kupnine s strani P. (to je družbe, ki je delnice ITBG od družbe M. kupila po tržni ceni) na račun gospodarske družbe M., nakazana tudi tečajna razlika med nakupno in prodajno ceno delnic, to je nezakonit kapitalski dobiček. Zaključilo je, da je obsojeni s tem, ko je z družbo P. sklenil pogodbo o prodaji delnic, ustvaril formalno podlago za nakazilo kupnine in s tem tudi protipravne premoženjske koristi iz predhodnega kaznivega dejanja na račun družbe M. S tem, ko je bila protipravna premoženjska korist na račun družbe nakazana na podlagi pravnega posla, je bil vzbujen vtis, da denar izvira iz opravljanja gospodarske dejavnosti, ki jo je družba sicer smela opravljati. Zaključilo je, da se je obsojeni zavedal, da bo s prejemom denarja njegov nezakonit izvor prikrit, ker ima nakazilo navzven v celoti videz kupnine, izvirajoče iz sklenjenega gospodarskega posla in da prav navedeno kaže, da je bil to tudi obsojenčev namen. Na obsojenčevo zavedanje in namen prikriti izvor denarja, je sodišče sklepalo tudi na podlagi njegovega sodelovanja pri izvršitvi predikatnega kaznivega dejanja, pri katerem je sodeloval kot direktor družbe M. in v njenem imenu podpisal tudi antidatirane opcijske pogodbe, tem pogodbam pa je sledilo nakazilo. Da je bil obsojeni N. S. zaradi podpisa antidatiranih opcijskih pogodb spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ in pomoči B. Š. pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, je navedeno v izreku sodbe. Prav tako je opisana prodaja delnic družbi P., pri kateri je bil ustvarjen kapitalski dobiček v znesku 25,210.000,00 EUR. Tako je torej prvostopenjsko sodišče, tudi pri obsojenemu N. S., na okoliščine, da se je zavedal, da bo nakazilo denarja na račun gospodarske družbe M. prikrilo, da denar izvira iz kaznivega dejanja zlorabe položaja B. Š., sklepalo tudi na podlagi okoliščin, navedenih v izreku sodbe. Prvostopenjsko sodišče ima torej o subjektivnem odnosu obsojenega do izvršitve kaznivega dejanja obsežne razloge, zato v tem delu tudi ni podana zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

36. Glede pre-nakazil prejete protipravne premoženjske koristi z računa družbe M. soobsojenima I. B. in bratu K. S., je sodišče ocenilo, da so bila nakazila izvršena na način, ki ima videz zakonitega denarja, to je na podlagi pogodb oziroma Dogovorov in na podlagi tega zaključilo, da je zaradi navedenega obsojeni N. S. vedel, da bo s tem nezakoniti izvor denarja, torej, da denar izvira iz kaznivega dejanja na škodo P., prikrit, kar je bil njegov namen. Zaključilo je, da sta bila Dogovora le navidezna pravna podlaga za pridobitev protipravne premoženjske koristi soobsojenima. N. S. je bil spoznan za krivega, da je navedena nakazila izvršil, soobsojena I. B. in K. S. pa, da sta vsak del navedenega zneska, oziroma nakazil prejela na svoja tekoča računa. Sodišči sta tudi glede obsojenega N. S. zaključek o njegovemu namenu, da s prenakazili prikrije izvor denarja, gradili na pravni podlagi, na podlagi katere je bilo nakazilo izvršeno, ki je tudi navedena v opisu kaznivega dejanja, ki ga je bil spoznan za krivega N. S. 37. Pritožbeno sodišče je v celoti pritrdilo zaključkom prvostopenjskega sodišča glede obsojenčevega namena prikriti izvor denarja, to je, da je prvostopenjsko sodišče na navedeno utemeljeno sklepalo na podlagi tega, da so bila podlaga za nakazilo predhodno sklenjene falsificirane pogodbe. Sodišči sta torej na namen obsojenega N. S., da s prejemom protipravne premoženjske koristi na račun družbe M. in z nadaljnjimi nakazili navedenega denarja prikrije, da denar izvira iz kaznivega dejanja B. Š., sklepali na podlagi tega, da sta bili obe kaznivi dejanji, torej zloraba položaja ali pravic in pranje denarja izvršeni na način, da so bili sklenjeni številni pravni posli, katerih izključni namen je bil prikriti, da je izvršeno kaznivo dejanje in prikazati, da denar izvira iz običajne gospodarske dejavnosti. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da tudi opis kaznivega dejanja N. S. v povezavi z obrazložitvijo sodbe ustreza ustavnopravnim kriterijem iz 28. člena Ustave, kakor tudi kriterijem, določenim v točki c drugega odstavka 6. člena Konvencije Sveta Evrope, št. 141, o pranju denarja. Pritožbeno sodišče se je do pritožbenih navedb o zatrjevanem izostanku subjektivnega elementa opredelilo in tako ni podana s strani zagovornikov uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

38. Zagovorniki obsojenega N. S. z navedbami, da so bila nakazila izvršena na podlagi sklenjenih pogodb, kar pomeni, da je obsojeni zgolj izpolnjeval pogodbene obveznosti do I. B. in K. S., da ni izvrševal bančnih mahinacij, ustanavljal offshore podjetij in podobno, da so nakazila bila podvržena kontroli Urada za preprečevanje pranja denarja, da obsojeni oziroma družba M. denarja ni prejela od storilca predhodnega kaznivega dejanja temveč na podlagi prodaje delnic družbi P., ki je za nakup najela posojilo pri NLB, kar pomeni, da denar, ki je bil nakazan na račun M. ne izvira iz kaznivega dejanja, temveč je legitimen denar, ne uveljavljajo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

39. Zagovorniki obsojenega N. S. tudi brezuspešno uveljavljajo kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave RS. Uveljavljajo, da je bil N. S. obsojen, da je B. Š. pomagal pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ, katerega namen je bil, da se I. B. pridobi protipravna premoženjska korist v višini 21,680.000,00 EUR. Trdijo, da je bilo kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic dokončano šele z izvršitvijo vseh tistih ravnanj, na temelju katerih je I. B. prejel domnevno protipravno korist. Trdijo, da obsojeni N. S. kaznivega dejanja pomoči pri zlorabi položaja ni mogel izvršiti brez prejema denarja na tekoči račun M. in nadaljnjih nakazil. 40. Prvostopenjsko sodišče je na enak očitek podalo obsežen odgovor, ki mu Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje. Navedlo je, da kaznivo dejanje pranja denarja ni obseženo v kaznivem dejanju pomoči pri zlorabi položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena v zvezi s členom 26. KZ, ki ga je bil obsojeni pravnomočno spoznan za krivega. Zaključilo je, da kaznivi dejanji nista identični, saj ju ne po času, ne po vsebini in ne po načinu storitve ne opredeljujejo ista dejstva in okoliščine. Izpostavilo je, da je bilo kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic dokončano 5. 9. 2007, torej preden je družba M. prejela na svoj račun nezakonit kapitalski dobiček, ki je bil nakazan dne 1. 10. 2007 in 4. 10. 2007, pri čemer so bila nakazila z računa M. izvršena, od 24. 10. 2007 dalje. Navedlo je, da je pomoč storilcu pri kaznivem dejanju mogoča samo pred in med izvršitvijo kaznivega dejanja, ne pa po storitvi le tega. Pritrditi je oceni, da gre za dva samostojna, časovno ločena in različna historična dogodka in da navedba v izreku „... kot tisto družbo, preko katere se je v mesecu septembru realiziral predvideni končni finančni učinek iz naslova kapitalskega dobička ...“, le pojasnjuje namen udeležbe družbe M. pri sklenitvi opisanih poslov. Pritrditi je tudi oceni prvostopenjskega sodišča, da se N. S. glede kaznivega dejanja pranja denarja po vsebini očitajo povsem druga ravnanja, in sicer, da je kot direktor družbe M. prejel del nezakonitega kapitalskega dobička in z njim razpolagal tako, da ga je nakazal soobsojenima K. S. in I. B. Tudi pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča in ob tem poudarilo, da je bilo kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pomoči B. Š. končano dne 11. 9. 2007, kaznivo dejanje pranja denarja pa se časovno razteza po končanem kaznivem dejanju pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic (od 1. 10. 2007 do 31. 12. 2008). Zaključilo je, da že iz navedenega razloga ne more biti podan idealen stek.

41. Pritrditi je tudi vrhovnemu državnemu tožilcu, da primerjava na abstraktni ravni normativno določenih zakonskih znakov predmetnih kaznivih dejanj pokaže, da se zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic in pranja denarja med seboj ne prekrivajo, prav tako na ravni konkretnega opisa kaznivih dejanj v predmetni zadevi takega podvajanja ni mogoče opaziti. Pritrditi mu je tudi, da se izvršitveno ravnanje pomoči obsojenega N. S. kaže v tem, da je dal na razpolago družbo M., d. o. o., za namen uresničitve pridobitve protipravne premoženjske koristi v korist I. B. (in tudi K. S.). Predikatno kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen B. Š., pa je bilo dokončano v trenutku, ko je nastala protipravna premoženjska korist v smislu „končnega finančnega učinka iz preprodaje delnic ITBG“ in to ne glede na to, ali je denar iz tega naslova dejansko že prispel v roke tistemu, kateremu je bila s tem kaznivim dejanjem namenjen - torej še pred trenutkom, ko je bil denar dejansko nakazan na transakcijski račun M., d. o. o. 42. Kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari bi bila podana tedaj, če bi bilo kaznivo dejanje pranja denarja zajeto v opisu kaznivega dejanja pomoči pri zlorabi položaja ali pravic. Da temu ni tako je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče, ko je navedlo, da kaznivo dejanje pranja denarja, kot se v tem postopku očita N. S., ni vključeno ne po metodi inkluzije, ne na drug način v opis kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ, ki ga je bil navedeni pravnomočno spoznan za krivega in je bila v tem delu ob prvem odločanju zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena. Zagovornik izhaja iz opisa kaznivih dejanj v pravnomočni sodbi, torej iz življenjskih primerov, ki so opisani kot kazniva dejanja ne pa iz primerjave zakonskih znakov obeh kaznivih dejanj. S tem zagovornik nakazuje odnos inkluzije. Pri odnosu inkluzije je potrebno presoditi ravnanje obsojenca po opisu dejanj, na konkretni ravni in bi bila uporaba obeh opisov nesmiselna, če se ugotovi, da eno od dejanj predstavlja izrazito majhno kriminalno količino oziroma nekaj postranskega glede na drugo kaznivo dejanje ali da tega, drugega kaznivega dejanja brez prvega ne bi bilo mogoče izvršiti. O odnosu konsumpcije govorimo takrat, ko je eno od kaznivih dejanj vsebinsko izrabljeno (konzumirano) v opisu drugega kaznivega dejanja. Pri presoji, ali gre za odnos konsumpcije se ne presoja opisov konkretnih življenjskih primerov, to je opisov dejanj v izreku sodbe, ampak je potrebno primerjati zakonska opisa kaznivih dejanj in abstrakto. Pri odnosu konsumpcije je tudi kriminalna količina enega, torej blažjega kaznivega dejanja, zajeta v kriminalni količini hujšega kaznivega dejanja.20 V konkretnem primeru je obsojeni izvršil dve enako hudi kaznivi dejanji, zakonska znaka kaznivih dejanj sta povsem različna, kaznivo dejanje pranja denarja bi obsojeni lahko izvršil tudi, v kolikor ne bi sodeloval pri izvršitvi predhodnega kaznivega dejanja, zato okoliščina, da se ravnanji v delu, da je obsojeni na račun gospodarske družbe, kateri zakoniti zastopnik je bil, prejel protipravno premoženjsko korist, prikrivata, ne pomeni, da bi šlo za odnos inkluzije ali konsumpcije. Kot je bilo že poudarjeno, se kaznivi dejanji tudi časovno ne pokrivata, temveč sta v časovnem sosledju. Pri tem je poudariti tudi, da nakazilo z računa M. v znesku 3,530.000,00 EUR na račun brata, soobsojenega K. S., v opisu kaznivega dejanja pomoči pri zlorabi položaja ali pravic, ni bilo zajeto.

43. Navedbe zagovornikov obsojenega N. S., da sklenitev Dogovora o odpovedi pravicam ni bila namenjena prikritju izvora denarja, da namen B. Š. pri izvršitvi predhodnega kaznivega dejanja ni bil pridobiti protipravno premoženjsko korist gospodarski družbi M. (ki je sicer v nasprotju z izrekom sodbe), ne predstavljajo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

44. Zagovorniki obsojenega I. B. uveljavljajo, da sodbi nimata razloga o razlikovanju med kaznivim dejanjem prikrivanja in pranja denarja, zagovorniki obsojenega K. S. pa, da bi bilo mogoče obsojenemu K. S. očitati zgolj kaznivo dejanje prikrivanja po členu 221. KZ-1, saj je na račun prejel že opran denar. Navedenega vprašanja nobeden od obeh vložnikov zahteve v pritožbi zoper sodbo ni izpostavil, zato te navedbe v postopku niso bile izčrpane in se nanje v zahtevi za varstvo zakonitosti ne morejo uspešno sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

ZATRJEVANE KRŠITVE KAZENSKEGA POSTOPKA IN USTAVNIH PRAVIC Uveljavljana kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

45. Zagovorniki obsojenega N. S. uveljavljajo kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navajajo, da je sodišče prve stopnje opis kaznivega dejanja pod točko 3 izreka sodbe spremenilo v obsojenčevo škodo. Sodišče je v abstraktnem delu opisa dejanja dodalo zakonski znak, da je obsojenec „prikril izvor denarja“, v konkretnem delu opisa pa je izpustilo krajevno opredelitev kaznivega dejanja. Trdijo, da je sodišče s posegoma v opis dejanja obsojenca postavilo v slabši položaj in prevzelo funkcijo organov pregona, kršilo določbo 385. člena ZKP ter načeli poštenega postopka in enakosti orožja, pravico do nepristranskega sodišča in domnevo nedolžnosti (22., 23., 27. in 29. člen Ustave).

46. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve določb Ustave in kazenskega postopka niso podane. Sodišče prve stopnje je v opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja pod točko 3 izreka sodbe v abstraktnem delu opisa dodalo besedilo “pri čemer je prikril izvor denarja“. Pojasnilo je, da je navedeno besedilo v abstraktni del opisa dejanja dodalo glede na že obrazloženo razlago obravnavanega kaznivega dejanja v sodni praksi (točki 31 in 72 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je v točki 53 sodbe obrazložilo, da abstraktni opis kaznivega dejanja ni nujna konstitutivna sestavina opisa dejanja v izreku sodbe. Tako je zaključilo, da je sodišče prve stopnje pri opisu kaznivega dejanja (tudi za) obsojenega N. S. navedeno besedilo dodalo po nepotrebnem, saj je navedeno dejstvo oziroma okoliščina prikrivanja izvora denarja konkretizirano v konkretnem delu opisa dejanja.

47. Vrhovno sodišče soglaša z zgoraj navedenim stališčem, da abstraktni del opisa kaznivega dejanja ni nujna sestavina opisa dejanja v izreku sodbe. V obravnavani zadevi je zakonski znak prikritja nezakonitega izvora denarja konkretiziran z opisom, da je obsojenec med 22. 10. 2007 in 11. 2. 2008 v zvezi s tako prejetim denarjem nezakonitega izvora odredil pet prenakazil denarnih zneskov v skupni višini 25.210.000,00 EUR s transakcijskega računa družbe M., d. o. o.. Konkretni del opisa dejanja se v bistvenem, torej tudi glede prikritja izvora denarja ni spremenil, zato ni mogoče govoriti o nedopustni spremembi obtožbe v škodo obsojenca.

48. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je spremenilo opis dejanja, ki je navajal, da je obsojenec "na sedežu gospodarske družbe M., d. o. o. v Ljubljani, ..., v svojstvu njenega zakonitega zastopnika prejel...," saj opis dejanja ni ustrezal ugotovljenemu načinu storitve kaznivega dejanja glede na to, da je bil denar, ki je bil predmet kaznivega dejanja, sprejet na bančni račun. Sodišče je navedeni del opisa spremenilo tako, da je navedlo, da je obsojenec "kot zakoniti zastopnik družbe M., d. o. o., ki ima sedež v Ljubljani...". Sodišče je v drugem odstavku navedenega opisa, kjer je obtožnica zatrjevala, da je obsojenec glede prejetega denarja odredil pet denarnih nakazil na sedežu družbe, izpustilo navedbo, da je šlo za odreditev na tem kraju, saj ni ugotovljeno, kje je obsojenec odredil nakazila, kar tudi ni relevantno (točka 85 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je kraj kaznivega dejanja lahko pomemben v primeru, da storilec uveljavlja alibi, torej da zatrjuje, da ga v času storitve kaznivega dejanja ni bilo na kraju, ki je opredeljen v dejstvenem opisu dejanja. Obrazložilo je, da kraj kaznivega dejanja ni nujno njegov znak, sploh pa ne v obravnavani zadevi (točka 71 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

49. Sodišče prve stopnje je z navedeno spremembo iz izreka sodbe izpustilo kraj odreditve denarnih nakazil. Po presoji Vrhovnega sodišča se dejanje, opisano v obtožnici, z izpustitvijo dela konkretnega opisa glede krajevne okoliščine obsojenčevega izvršitvenega ravnanja, ni spremenilo. Obravnavana sprememba je posledica izvedenega dokaznega postopka, v katerem ni bilo ugotovljeno, kje je obsojenec prejel denar in nato odredil pet denarnih nakazil. Kraj storitve kaznivega dejanja ni njegov zakonski znak, zato navedena sprememba ni v škodo obsojencu. Druga dejstva glede sprejema in nakazila denarja, torej glede ravnanj, s katerimi je obsojenec storil kaznivo dejanje pranja denarja, niso bila spremenjena. Tako v obtožbi kot v sodbi je opisan isti historični dogodek, pri čemer je dejanje dovolj časovno in krajevno konkretizirano, da je obsojencu omogočena obramba.

Uveljavljane kršitve po 1. in 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in pravice do nepristranskega sojenja

50. Zagovorniki vseh treh obsojencev uveljavljajo kršitev določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in pravice do nepristranskega sojenja. V zahtevah zagovorniki izpodbijani pravnomočni sodbi očitajo več kršitev po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitev načela neposrednosti zaradi sestave senata. Sodišče naj bi kršitev zagrešilo s sodelovanjem sodnice porotnice V. D., ki ni sodelovala ves čas glavne obravnave, ni namreč prisostvovala tajnemu posvetovanju senata o dokaznih predlogih na glavni obravnavi dne 14. aprila 2016. Nadalje sodnica porotnica B. V. ni sodelovala pri zavrnitvi zahteve K. S. za izločitev predsednice senata dne 31. marca 2016, saj je bila imenovana šele 7. aprila 2016. Trdijo tudi, da se je med glavno obravnavo spremenil sodeči senat, a je predsednica ni začela znova, kot bi morala skladno s 311. členom ZKP, saj se je glavna obravnava začela že dne 31. marca 2016, čeprav je bila obtožba prebrana šele na glavni obravnavi dne 7. aprila 2016. Zagovorniki v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljajo tudi kršitev pravice do zakonitega sodnika po 23. členu Ustave, ker sodniki porotniki niso bili izbrani po abecednem redu, saj posebnih znanj niso potrebovali, določbe Sodnega reda pa po njihovem stališču ne morejo dajati podlage za odstop od abecednega reda.

51. Zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljajo tudi kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po stališču zagovornikov bi se predsednica senata V. L. morala izločiti, saj je že v prvem sojenju (na glavni obravnavi 16. 4. 2013 rekla, da bo imela zagovornica zoper sodbo pravno sredstvo), v ponovnem sojenju pa na glavni obravnavi dne 21. aprila 2016 spet prejudicirala odločitev in izjavila, do kdaj je treba postopek končati s pravnomočno sodbo. Po mnenju obrambe je predsednica senata mislila na obsodilno sodbo, saj obdolženec nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper drugačno meritorno odločitev. Poleg tega je na glavni obravnavi dne 23. junija 2016, še pred odločitvijo o dokaznih predlogih ocenila, kdaj se bo glavna obravnava zaključila (med 11. in 15. julijem), kar naj bi izkazovalo, da je bila že vnaprej odločena za zavrnitev dokaznega predloga obrambe za pridobitev izvedenskega mnenja. Po s strani B. zagovornika podanem predlogu za izločitev predsednica senata tudi ni skladno s prvim odstavkom 40. člena ZKP zadeve nemudoma odstopila predsedniku sodišča, temveč je nadaljevala z delom. Obramba obsojenega N. S. uveljavlja tudi kršitev ustavnopravnih jamstev poštenega postopka in nepristranskega sodišča zaradi posega oziroma dopolnitve opisa kaznivega dejanja s strani sodišča. Obsojeni K. S. oziroma njegovi zagovorniki dodatno izpostavljajo, da mu je sodišče izreklo zaporno kazen, čeprav se je državni tožilec strinjal s predlogom, da se določi način izvršitve zapora s prestajanjem ob koncu tedna - tako imenovanim „vikend zaporom“.

52. Zagovorniki obsojenega I. B. v zvezi z nepristranskostjo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo tudi kršitev Ustave RS in se sklicujejo na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Naštevajo naslednje okoliščine, ki naj bi izkazovale pristranskost: izvajanje dokazov po uradni dolžnosti, prepoved postavljanja vprašanj sodnikom porotnikom, neupoštevanje menjave zagovornika zaradi njegove izvolitve na ESČP, prepoved sedenja na glavni obravnavi poleg zagovornika, napoved datuma zaključka glavne obravnave še pred odločitvijo o dokaznih predlogih, izvajanje dokazov po podani zahtevi za izločitev in spremembo opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe. Uveljavljajo objektivni in subjektivni vidik nepristranskosti, na to pa navezujejo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da sodba višjega sodišča o vsem navedenem nima razlogov, posebej pa ne o tem, zakaj ista predsednica senata v prvem sojenju ni imela potrebe po posebnem znanju sodnikov porotnikov.

Izpostavljajo odločbo Ustavnega sodišča Up 57/14 ter v zvezi z medijsko in politično izpostavljenostjo zadeve tudi višjemu sodišču očitajo pristranskost, ko zapiše „takšna zadeva“, kar naj bi bila tudi kršitev načela enakosti (14. člen Ustave). Dodatno izpostavljajo stališče Evropske komisije v primeru Krausse proti Švici, da domneva nedolžnosti zavezuje vse državne organe. Okrožnemu in Višjemu sodišču očitajo objavo odločbe višjega sodišča pred pošiljanjem obdolžencu in zagovornikom. Pojasnjujejo očitek kršitve pravic obrambe v zvezi z menjavo zagovornika zaradi izvolitve dr. B. in nasprotujejo odgovoru višjega sodišča glede tega, uveljavljajo pa tudi neobstoj odgovora glede neenakega obravnavanja obdolžencev.

53. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja. V konkretni zadevi obsojenci oziroma zagovorniki v zahtevah za varstvo zakonitosti izpostavljajo, da sodnik porotnik ni sodeloval na glavni obravnavi. Kršitev načela neposrednosti uveljavljajo v zvezi s sodnicama porotnicama D. in V. 54. Sodišče prve stopnje je v uvodnem pojasnilu sodbe oziroma v 1. točki obrazložitve posebej pojasnilo sestavo in menjavo članov sodečega senata med postopkom, menjavo nadomestnih sodnikov porotnikov ter tudi navedlo razloge za menjavo. Višje sodišče je glede te v pritožbi uveljavljene kršitve odgovorilo (predvsem v točki 9) in pojasnilo načelo neposrednosti, izpeljano v ZKP tudi z institutom nadomestnega sodnika porotnika. V zvezi s kršitvijo načela neposrednosti zaradi nesodelovanja nadomestne sodnice porotnice V. D., Vrhovno sodišče sprejema razloge pravnomočne sodbe. S sklicevanjem na 298. člen ZKP in nasprotovanjem rabi besede radikalno v odločbi pritožbenega sodišča zagovorniki v zahtevah za varstvo zakonitosti ne utemeljijo kršitve, saj ne drži, da bi nadomestni sodnik porotnik moral biti prisoten tudi pri vseh procesnih odločitvah. Posvetovanje senata niti ne poteka na glavni obravnavi. Pritrditi je vrhovnemu državnemu tožilcu, da drži celo nasprotno: če je pri posvetovanju in glasovanju navzoč nadomestni porotnik, sodišče krši tajnost glasovanja.21 To, da V. D., takrat še nadomestna sodnica porotnica, ki je kasneje sodelovala pri izreku sodbe, ni sodelovala pri tajnemu posvetovanju senata oziroma odločanju o dokaznem predlogu, torej ne predstavlja očitane absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

55. Obramba še očita, da je med glavno obravnavo prišlo do spremembe senata. Višje sodišče je ustrezno odgovorilo na take pritožbene navedbe (posebej zagovornika obsojenega N. S.), namreč, da se glavna obravnava ni začela 31. marca 2016 pred sodečim senatom sodnice V. L. kot predsednice senata in sodnikov porotnikov V. O. in K. T., temveč šele s predstavitvijo obtožnice 7. aprila 2016 pred sodečim senatom V. L., V. O. in V. B. ter nadomestne sodnice V. D.22 Vrhovno sodišče pritrjuje sklicevanju na prvi odstavek 321. člena ZKP, saj je bistveno, da je na narokih, ko se je na glavni obravnavi pretresalo vprašanja, pomembna za vsebino zadeve, bil sodeči senat kot opisano pravilno sestavljen. Tudi s tem, ko pri zavrnitvi zahteve zagovornikov K. S. za izločitev predsednice senata na naroku za glavno obravnavo dne 31. marca 2016 B. V. ni sodelovala, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker gre zgolj za procesni sklep. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila vsem članom senata zagotovljena dokazna ocena na podlagi neposrednega vtisa in namen načela neposrednosti dosežen. Obramba v zahtevah za varstvo zakonitosti ni uspela utemeljiti kršitev določb kazenskega postopka glede načela neposrednosti (niti vpliva kršitve na zakonitost pravnomočne odločbe).

56. Vrhovno sodišče v zvezi s pravico do naravnega oziroma zakonitega sodnika po 23. členu Ustave ugotavlja, da je (tudi v skladu s prakso Ustavnega sodišča: primerjaj odločbo Up-502/14 in U-I-209/93, sicer glede takrat še Sodnega poslovnika, pa tudi razporeda sodnikov, točka B.2) pri dodeljevanju zadev posameznim sodnikom bistveno, da so vnaprej določena jasna pravila, ki onemogočajo diskrecijo, torej, da so določena objektiv(izira)na merila. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi pojasnilo (11. točka prvostopenjske in 15. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe), da je Sodni red določal (novi ima enako ureditev) podlago za odstop od pravila dodeljevanja sodnikov porotnikov po abecednem redu priimkov v primeru, ko je za sodelovanje potrebno posebno znanje in izkušenost sodnikov porotnikov. V zvezi z izpostavljeno okoliščino, da je (ista) predsednica senata šele v ponovnem sojenju izrazila potrebo po sodnikih porotnikih z ekonomskimi znanji, ta ni pomembna. Procesni sklepi se med postopkom lahko spremenijo (in sprememba npr. dokaznega sklepa je lahko znak, da sodnik ni odločen vnaprej), sodelovanje sodnikov porotnikov in namestnikov (oz. izraz potrebe po njihovem sodelovanju) pa ne dosega niti ravni procesnega sklepa. Glede na to tudi pritožbeno sodišče ni bilo dolžno posebej odgovarjati glede vprašanja, zakaj je predsednica senata šele v novem sojenju izrazila potrebo po posebni izkušenosti sodnikov porotnikov.

57. Zagovorniki obsojenega N. S. imajo v izjavi o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti prav, da je pravica do naravnega sodnika ustavna pravica, v zvezi s kršitvijo katere ni treba zatrjevati posledic in vzročne zveze z vplivom na zakonitost, a Vrhovno sodišče ocenjuje, da kršitev ni podana, saj dodelitev sodnikov porotnikov ni bila arbitrarna. Tudi povezovanje vseh okoliščin, ki jih obramba obsojencev dojema kot neugodne, ne zadošča za utemeljitev očitka kršitve pravice do sodnega varstva po naravnem sodniku.

58. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izločen (1. do 5. točka prvega odstavka in 1. do 3. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem primeru, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izključitveni razlogi iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP, ki jih zakon našteva taksativno, in odklonitveni razlogi iz 6. točke 39. člena ZKP (v zakonu niso taksativno našteti, ampak so opredeljeni z generalno klavzulo, torej, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti). V konkretni zadevi zagovorniki v zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjujejo pristranskost sodišča zaradi načina vodenja postopka, kar so okoliščine v smislu 6. točke 39. člena ZKP, ne zatrjujejo pa, da bi moral biti katerikoli od sodečih sodnikov oziroma sodnikov porotnikov izločen zaradi katere od okoliščin, naštetih v 1. do 5. točki 39. člena ZKP. Zato ne gre za zatrjevano absolutno bistveno kršitev postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, lahko pa bi šlo za bistveno kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP (če bi se ugotovilo, da je obstajal izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP in je bila pravočasno vložena zahteva za izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika neutemeljeno zavrnjena), pri relativno bistvenih kršitvah kazenskega postopka pa je treba v skladu s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti izkazati tudi vpliv kršitve na zakonitost odločbe.

59. Zagovorniki v okviru odklonitvenega razloga izpostavljajo tako vprašanje morebitne subjektivne nepristranskosti, kot tudi ohranjanje videza nepristranskosti sodišča zaradi utrjevanja zaupanja obsojenca in javnosti v nepristranskost sojenja (objektivna nepristranskost). Poudarjajo procesni vidik nepristranskosti in zatrjujejo, da so jim bile kršene tudi ustavne pravice.

60. Na podlagi določbe prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 86452/2010-72 zapisalo, da na strani sodnika ne smejo biti podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da ne bo mogel odločati nepristransko (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002), nepristranskost sodišča pa je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih, temveč tudi po njenem zunanjem izrazu, namreč kako lahko vprašanje razmerja pristranskosti oziroma nepristranskosti razumejo stranke v konkretnem postopku (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003). Glede na ustaljeno (tudi ustavno23) sodno prakso mora obramba uveljavljati kršitev pravice do nepristranskega in neodvisnega sodnika z institutom izločitve sodnika po ZKP. Da lahko govorimo o kršitvi pravice do nepristranskega sodišča po prvem odstavku 23. člena Ustave RS, je torej treba ugotoviti, ali je bila storjena kršitev določb procesnega zakona, ki urejajo izločitev sodnika.24

61. V zvezi s tem je za povzeti, da so zahtevo za izločitev predsednice senata podali dne 31. marca 2016 zagovorniki obdolženega K. S. (iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP) in obdolženi I. B. Zahtevo za izločitev K. S. je razpravljajoči senat s sklepom zavrgel na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP. Predsednik sodišča je zavrnil navedeno zahtevo I. B. (opr. št. Su 29/2016 z dne 5. 4. 2016), zahtevo za izločitev zagovornikov obsojenega N. S. z dne 4. maja 2016 (sklep z dne 9. 5. 2016) ter zagovornikov obsojenega I. B. z dne 23. junija 2016, ki so zahtevali tudi izločitev sodnic porotnic (sklep z dne 28. 6. 2016).

62. Po stališču obrambe so predvsem na strani predsednice senata (po stališču zagovornikov I. B. tudi pri sodnikih porotnikih oziroma, kot izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti, tudi pri senatu pritožbenega sodišča) podane okoliščine, ki pri razumnem človeku vzbujajo upravičen dvom v nepristranskost odločanja. Zagovorniki se sklicujejo tudi na prakso ESČP, med drugim na zadevo De Cubber proti Belgiji25. V njej je sodišče povzelo primer Piersack, da nepristranskost ugotavljamo po različnih kriterijih: ločiti moramo subjektivni pristop, ki predstavlja osebno obsodbo sodnika in objektivni pristop, ki od sodnika zahteva toliko jamstev, da se izključi utemeljen dvom v njegovo nepristranskost. Sodišče je zapisalo tudi, da sodnik velja za osebno nepristranskega, dokler ni dokazano nasprotno.

63. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču obrambe v zahtevah za varstvo zakonitosti, da mora sodnik odločati nepristransko, torej brez vnaprej ustvarjenega mnenja. Glede na prej predstavljeno načelo dispozitivnosti pa zgolj pomisleki obrambe niso dovolj za uveljavitev kršitve nepristranskosti kot standarda poštenega postopka. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 4558/2012-71 zapisalo, da vsaka navezna okoliščina, ki bi predstavljala hipotetično nevarnost pristranskega sojenja, še ne predstavlja podlage za izločitev sodnika na podlagi 6. točke 39. člena ZKP, v sodbi I Ips 50054/2010-97 pa, da nestrinjanje z načinom vodenja postopka ni razlog za dvom v nepristranskost sodnika.

64. Zahteve za varstvo zakonitosti izpostavljajo več okoliščin z vidika vodenja postopka s strani predsednice senata, med drugim tudi glede postavljanja vprašanj sodnikoma porotnikoma s strani obrambe (glede presoje (ne)obstoja okoliščin iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP). Višje sodišče je izčrpno pojasnilo tek postopka z vidika te (11. točka) in drugih okoliščin, pa tudi vidik nepristranskega sojenja. Precejšen začetni del obrazložitve je namenilo skupnemu odgovoru na navedbe vloženih pravnih sredstev v zvezi z nepristranskostjo. Tudi Vrhovno sodišče bo na vse zahteve za varstvo zakonitosti odgovorilo skupaj, v zvezi s posamezno izpostavljeno okoliščino.

65. Sodišče druge stopnje je ustrezno odgovorilo na pritožbene navedbe, da naj bi na glavni obravnavi dne 21. aprila 2016 predsednica senata prejudicirala odločitev, ko je izjavila, do kdaj je treba postopek končati s pravnomočno sodbo (kar naj bi pomenilo obsodbo), nato pa na glavni obravnavi dne 23. junija 2016 še pred odločitvijo o dokaznih predlogih ocenila, kdaj se bo glavna obravnava zaključila. V 20. in 28. točki obrazložitve je pojasnilo, da omemba predsednice senata, da bo imela zagovornica pravno sredstvo zoper sodbo, ne pomeni, da je bila takrat že oblikovana odločitev o obsodilni sodbi, in da je bila ocena o zaključku glavne obravnave podana na podlagi do takrat sprejetih dokaznih sklepov. Postopek se je končal z izrekom sodbe, ki je bila delno tudi oprostilna. Poleg tega Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba polemizira tudi z izjavo predsednice senata iz prvega sojenja (na naroku 16. aprila 2013), ki v tem postopku ni relevantna. Glede napovedi datuma zaključka glavne obravnave še pred odločitvijo o dokaznih predlogih na podlagi podatkov spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se glavna obravnava niti ni zaključila kot napovedano, predsednica senata pa je obrambo tudi še pozivala na dopolnitev dokaznih predlogov. V zvezi z očitkom prejudiciranja s strani predsednice senata Vrhovno sodišče še poudarja, da aktivno procesno vodstvo ne predstavlja prejudiciranja odločitve, oziroma, kot je zapisalo v sodbi I Ips 39334/2013, sodnikovo vodenje postopkov ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o predmetni zadevi, ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa do obsojenca. V nasprotnem primeru bi se dvom v nepristranskost sojenja pred sodiščem prve stopnje vzpostavil vedno, kadar bi bila odločitev sodišča prve stopnje spremenjena v obsojenčevo korist v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.

66. Zagovorniki obsojenega I. B. uveljavljajo sedežni red na glavni obravnavi v zvezi s Sodnim redom kot okoliščino, ki vzbuja dvom v nepristranskost predsednice senata oziroma izkazuje pristranskost. Po oceni Vrhovnega sodišča je pritožbeni senat glede tega pravilno izpostavil, da je pomembno predvsem, ali je bilo obsojencu omogočeno neposredno spremljanje izvedenih personalnih dokazov (18. točka), torej vidik neposrednosti. Sodišče prve stopnje je svoje postopanje v zvezi s tem obrazložilo v 9. točki in z vidika pravic obrambe posebno pozornost namenilo komunikaciji med obsojencem in njegovim zagovornikom.

Vrhovno sodišče se glede izpostavljenega sedežnega reda na glavni obravnavi pridružuje oceni pritožbenega sodišča, da ne gre za okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost. Zahteve za varstvo zakonitosti tudi niso določno opredelile, kako naj bi (kot uveljavljajo zagovorniki) prepoved sedenja obsojenca poleg zagovornika izkazovala pristranskost sojenja. V zvezi z uveljavljanjem kršitve načela neposrednosti že pritožbeno sodišče pravilno ugotavlja, da v pritožbi (ali njeni dopolnitvi) zagovorniki obsojenega I. B. niso problematizirali sedežnega reda z vidika onemogočanja neposrednega spremljanja dokazov. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki kršitev zgolj navržejo in ne obrazložijo, kako bi mogla očitana kršitev vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP). Tudi sicer pa enako kot zagovorniki K. S., ki v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s tem uveljavljajo, da so bili obsojenci objektivno prikrajšani pri zaznavanju izjav, kršitve v zvezi z neposrednostjo niso uveljavljali v pritožbi, zato te navedbe v postopku niso bile izčrpane in se nanje v zahtevi za varstvo zakonitosti ne morejo uspešno sklicevati (5. odstavek 420. člena ZKP). Glede na materialno neizčrpanost navedb se Vrhovno sodišče ne bo opredeljevalo do drugih navedb obrambe v zvezi s Sodnim redom in odločbo Ustavnega sodišča U-I-317/05, ki so tudi nerazumljive.

67. Naslednja okoliščina, ki jo izpostavljajo zagovorniki obsojenega I. B., je njihova trditev, da predsednica senata ni dala ustreznega časa za pripravo obrambe novemu zagovorniku, ko je bil prejšnji odvetnik iz Odvetniške družbe Čeferin izvoljen za sodnika ESČP. Tudi na te navedbe je ustrezno odgovorilo že višje sodišče, namreč, da je obsojenec pooblastil vse odvetnike v odvetniški družbi in ne zgolj odvetnika, ki je bil izvoljen za sodnika (v 19. točki). Vrhovno sodišče na podlagi vpogleda v spis še ugotavlja, da se je sodišče takoj odzvalo na prošnjo zagovornikov za preložitev naroka, na samem naroku pa je predsednica senata izpostavila, da se prošnja za preložitev naroka ni sklicevala na pravico do priprave obrambe. Sodišče je pojasnilo tudi, da na tem naroku ni bilo predvideno izvajanje dokazov, ki bi bili dokazi obtožbe ali pa dokazi, ki jih je predlagala obramba obdolženega I. B., in narok izvedlo, a v omejenem obsegu (21. 4. zaslišanje priče, ki jo je predlagala obramba K. S.), zagovornik, ki je prevzel delo, pa je imel tudi kasneje v postopku dovolj časa za izvajanje obrambe (naslednji narok, 5. 5., za katerega je bila poleg 21.4. dana prošnja za preložitev, je bil kasneje preklican). Navedena okoliščina, torej po oceni Vrhovnega sodišča, ni imela vpliva na pravice obrambe in zato tudi ne more biti takšna, da bi lahko vzbujala dvom v nepristranskost. 68. Glede predloga za nadomestno izvršitev kazni zapora K. S. (po tem, ko je bil v prvem sojenju obsojen), ki jo je predsednica senata kot neutemeljeno zavrnila in je bila njena odločitev v pritožbenem postopku razveljavljena, Vrhovno sodišče sprejema utemeljitev višjega sodišča, da iz obrambnih navedb ne izhajajo okoliščine, ki bi izkazovale pristranskost (točka 27). Zavrnitev nadomestne izvršitve kazni pa ne more izkazovati pristranskega sojenja tudi zato, ker gre za poseben postopek odločanja o predlogu za alternativno izvršitev kazni, ki je bil izveden pred ponovnim sojenjem v zadevi in nadomestna izvršitev kazni ni bila predmet odmere kazenske sankcije v pravnomočni sodbi, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega.

69. Zagovorniki v zahtevah za varstvo zakonitosti kot okoliščino v zvezi z pristranskostjo izpostavljajo tudi, da je predsednica senata na naroku 23. junija 2016 po podanem predlogu za izločitev (zagovorniki I. B.) nadaljevala z delom, namesto da bi skladno s prvim odstavkom 40. člena ZKP, zadevo nemudoma odstopila predsedniku sodišča. Po oceni Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje ustrezno težo dalo razlogom procesne ekonomije (točka 21), ki so upravičevali prednostno obravnavo zadeve z določitvijo naslednjega (kot pravi višje sodišče, pogojnega) naroka za glavno obravnavo. Iz spisa izhaja, da je sodišče kot bodoče predvidene datume glavnih obravnav določilo 7. in 14. julij 2016 že na glavni obravnavi dne 12. maja 2016 (zadnja stran zapisnika glavne obravnave z dne 12. 5. 2016). Na naroku 23. junija je predsednica senata glede na fazo postopka in prihajajoče sodne počitnice želela zaradi predvidenega izreka sodbe prestaviti narok na dan, ko ni četrtek (kar je 14. 7. 2016 bil), ob usklajevanju termina z zagovorniki pa je bila podana zahteva za izločitev (zaradi napovedi datuma zaključka glavne obravnave še pred odločitvijo o dokaznih predlogih in tudi zaradi datuma 11. 7. 2016, ki se je prekrival z datumom glavne obravnave zagovornika v drugem postopku). Ob določitvi naroka je v zapisnik zapisala, da šteje določitev dodatnega datuma za glavno obravnavo za nujno opravilo (zapisnik z dne 23. 6. 2016), čemur Vrhovno sodišče glede na vse navedeno pritrjuje. V zvezi z branjem oziroma ponovnim branjem listine na tem naroku, ki je bilo, kot zapiše višje sodišče, nepotrebno, pa obramba zgolj z zatrjevanjem kršitve tudi ne more vzbuditi dvoma v nepristranskost. 70. Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno v zvezi z nepristranskostjo sodišču očita tudi izvajanje dokazov po uradni dolžnosti in vročanje odločb sodišča obsojencu (način vročanja oziroma prezgodnjo objavo). Vrhovno sodišče se sklicuje na razloge, ki jih je višje sodišče navedlo v točkah 23 do 25 svoje obrazložitve, ko je dodatno pojasnilo postopek na prvi stopnji in zavrnilo očitke obrambe. Sodišči sta pravilno zavrnili trditve obrambe, zagovorniki pa izražajo zgolj nestrinjanje z razlogi pravnomočne sodbe. Navedbe zahtev so nedoločne in tudi presplošne, zato jih ni mogoče preizkusiti.

Očitek, da naj bi bila javnost s pravnomočno sodbo seznanjena pred obsojencem, ni utemeljen, saj je v zahtevi citirani članek26 z dne, ko je višje sodišče javnost obvestilo27, da je sodni spis skupaj z drugostopenjsko sodno odločbo odpravilo na prvostopenjsko sodišče. To je bilo upravičeno storiti po Sodnem redu (9. člen), javnosti pa ni seznanilo z odločitvijo (vsebino odločitve) pred strankami, temveč je javnost zgolj seznanilo o dejstvu odločitve.

71. Kot je bilo obrazloženo v točkah 46 do 48 prvostopenjsko sodišče s spremembo obtožbe ni zagrešilo kršitve 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe je dopolnitev opisa kaznivega dejanja (v abstraktnem delu) pojasnjena (točka 52); s tem, ko jo je višje sodišče označilo za nepotrebno (točka 72), pa ni izkazana pristranskost sojenja na prvi stopnji. Prepričanje obrambe, da je bila obsojencem kršena pravica do nepristranskega sojenja, kot že navedeno, ni dovolj za ugotovitev kršitve. Zagovorniki niso uspeli utemeljiti okoliščin, ki bi v ravnanju predsednice (oz. sodečega) senata izkazovale onemogočanje uresničevanja procesnih jamstev obrambe.

Tudi z dodatnim sklicevanjem na sodbo ESČP Kyprianou v. Cyprus, posebej na ločeno mnenje Boštjana M. Zupančiča, ki v zvezi s 23. členom Ustave povezuje tako objektivne kot subjektivne kriterije nepristranskosti z vidika poštenega vodenja postopka in vnaprejšnje odločenosti sodnika, zagovorniki obsojenega K. S. ne uspejo utemeljiti očitka, da je bila zaradi posega v opis kaznivega dejanja v postopku dana prednost tožilstvu ali celo, da je sodišče prevzelo funkcijo pregona. Že višje sodišče je v 31. točki odgovorilo, da abstraktni del opisa kaznivega dejanja ni nujna sestavina opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe.28 Nižji sodišči sta se glede spremembe opisa kaznivega dejanja sklicevali tudi na prejšnjo odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi, na del obrazložitve, ki ni bil odločilen za delno razveljavitev sodbe.

72. Zagovorniki obsojenega I. B. ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča Up 57/1429 uveljavljajo, da naj bi na podlagi izpostavljenih medijskih izjav pritožbeno sodišče ne prestalo testa videza objektivne in subjektivne nepristranskosti, v zvezi s takimi pritožbenimi navedbami pa ni zavzelo stališča. Po oceni Vrhovnega sodišča so te navedbe neutemeljene. Višje sodišče je zadostilo standardu obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje (ki je nižji, kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti) in standard objektivne nepristranskosti je bil po oceni Vrhovnega sodišča med kazenskim postopkom spoštovan. Izčrpne navedbe zahteve v zvezi z drugimi državnimi organi ali deli pravosodja ter posameznimi izjavami in odzivi nanje niti ne terjajo posebnega odgovora, saj njihov vpliv na zakonitost ni pojasnjen. Izpeljava navedb zahteve pomeni, da bi lahko izjave ene veje oblasti praktično onemogočile delovanje druge. Ustavni okvir zavor (kontrol) in ravnovesij med različnimi vejami državne oblasti je jasen, sodniki so pri odločanju neodvisni. Tudi s strani zagovornikov izpostavljeni izseki obrazložitve višjega sodišča (takšna zadeva) ne izkazujejo okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile dvom v nepristranskost sojenja. Navsezadnje je tudi ali pa navkljub sklicevanju na načelo enakosti treba ugotoviti, da konkretna zadeva vendarle ni čisto običajna kazenska zadeva, saj se je reševala na posebnem specializiranem oddelku. Med postopkom pa sta sodišči tudi pravilno ravnali v skladu z okoliščinami konkretne zadeve (prednostno reševanje).

Ob rob sklicevanju zagovornikov na odločbo Up 57/14, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Sodni red v 163. členu določal (novi ima enako ureditev), da se, če je bila zadeva razveljavljena, dodeli sodniku, ki mu je bila v reševanje dodeljena prva zadeva. Interpretacija ustavne odločbe, za kakršno se zavzemajo zagovorniki, je temu določilu diametralno nasprotna, ter napačna, saj bi utemeljevala obstoj pristranskosti v vodenju postopka vedno oziroma vsakič, ko vodi ponovno sojenje (istemu obdolžencu!) isti sodnik.

Izpostavljeni procesni vidik nepristranskosti glede na vse navedeno ni vprašljiv. Ponavljanje subjektivnega prepričanja obsojencev in njihovih zagovornikov o pristranskosti predsednice senata ne more predstavljati razloga za izločitev. Glede sodnikov obstaja domneva nepristranskosti, zato mora tisti, ki si prizadeva doseči izločitev sodnika ali utemeljiti procesno kršitev s tem v zvezi, morebitno pristranskost dokazati. V konkretni zadevi je bila pravica obrambe, da uveljavlja izločitev sodnika v postopku pred sodiščem prve stopnje izčrpana z uveljavljanjem izločitvenih razlogov. Izločitve sodnikov višjega sodišča zagovorniki ali obsojenci niso zahtevali. Zahteva neutemeljeno nakazuje na postopkovne kršitve, povezane z izločanjem sodnikov in sodnikov porotnikov. Obramba v zahtevah za varstvo zakonitosti ni uspela utemeljiti kršitev določb kazenskega postopka, niti vpliva kršitve na zakonitost pravnomočne odločbe.

73. Navedbe o neenakem obravnavanju obsojencev so povsem nekonkretizirane, nekatere, na primer ko zagovorniki uveljavljajo, da bi ob upoštevanju vseh okoliščin sodišče moralo ugotoviti dvom v nepristranskost sodišča, pa se po vsebini zavzemajo za drugačno oceno, kot sta jo sprejeli sodišči v pravnomočni sodbi. S tem uveljavljajo tudi nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP - 11 točka prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do obrambe

74. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo vsi trije zagovorniki. Zagovorniki obsojenega K. S. s sklicevanjem na navedeno kršitev uveljavljajo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o enem od zakonskih znakov kaznivega dejanja, to je, da je obsojeni vedel, da je prejel denar, ki izvira iz kaznivega dejanja, dalje, da se ni opredelilo do obsojenčevega zagovora in v zvezi z zagovorom predloženimi dokazi, uveljavljajo tudi, da so zaključki sodišča pritispisni. Prav tako trdijo, da se tudi drugostopenjsko sodišče do določenih pritožbenih navedb ni opredelilo. Tudi zagovorniki obsojenega I. B. trdijo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Zagovorniki obsojenega N. S. pa s sklicevanjem na navedeno kršitev izražajo nestrinjanje z zavrnitvijo dokaznih predlogov.

75. Zagovorniki obsojenega K. S. v obširnih navedbah ponavljajo zagovor obsojenega, da je bila opcijska pogodba z M. za nakup delnic ITBG vezana na opcijsko pogodbo, ki jo je imel M. za paket 200.000 delnic ITBG sklenjenih z družbama A. N. in A. I., d. d. Ponavljajo njegov zagovor, da ni mogel vedeti, da denar, ki ga je prejel na podlagi Dogovora izvira iz kaznivega dejanja na škodo P. Trdijo, da se prvostopenjsko sodišče do vsega navedenega ni opredelilo oziroma, da so razlogi sodišča v nasprotju z listinskimi dokazi ter, da se tudi pritožbeno sodišče do teh navedb ni opredelilo. Navedenemu ni pritrditi.

76. Prvostopenjsko sodišče se je v točkah 56 in 57 sodbe opredelilo do zagovora obsojenega K. S. in v zvezi z zagovorom izvedenih dokazov, da naj bi bila opcijska pogodba K. S. z M. za nakup 200.000 delnic ITBG vezana na opcijsko pogodbo, ki jo je imel M. z dvema družbama in skupine A. Obrazložilo je, zakaj takšnemu zagovoru obsojenega K. S. ne sledi, ob tem pa je poudarilo, kar je tudi po oceni Vrhovnega sodišča odločilno za pravno presojo obstoja kaznivega dejanja pranja denarja, da tudi, če bi se izkazalo, da je imela opcijska pogodba med M. in K. S. takoimenovano zaledje v opcijskih pogodbah, sklenjenih med A. I., d. d. in A. N., d. d. ter M., navedeno na obstoj očitanega kaznivega dejanja pranja denarja ne bi moglo vplivati. Izrek sodbe navaja prejem denarja iz konkretnega vira, to je da je obsojeni K. S. prejel denar, ki je imel svoj izvor v kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic B. Š. na škodo P. V točki 58 je obrazložilo, da iz dokazov, izvedenih tekom dokaznega postopka nedvomno izhaja, da je bil na račun K. S. nakazan denar, ki ga je M. dobil iz naslova prodaje delnic ITBG P., pri čemer je navedeno nakazilo obsegalo tudi takoimenovano tečajno razliko, ki je bila ustvarjena prav zaradi izvršitve kaznivega dejanja B. Š. Protipravna premoženjska korist iz kaznivega dejanja, ki dejansko predstavlja tečajno razliko, državni tožilec pa jo je opredelil kot kapitalski dobiček, je bila nakaza I. B. in v manjšem obsegu K. S. Prvostopenjsko sodišče se je do strokovnih mnenj prof. dr. Juharta z naslovoma „Pravna narava dogovora o vzajemni podelitvi opcije in odpovedi opcijskim upravičenjem“, ter „Zahtevki iz opcijskih pogodb“, opredelilo v točki 41 sodbe. Navedlo je, da ne more sprejeti pravnega stališča glede opcijskih pogodb, saj pravnemu strokovnjaku ni bil znan niz okoliščin, od katerega je odvisna ugotovitev obstoja kaznivih dejanj pranja denarja, predvsem pa ne tistih, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obstoj kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic in s tem kaznivim dejanjem povezanih kaznivih dejanj ponarejanja listin. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je dokazne zaključke v postopku sprejelo na podlagi celotnega v kazenskem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in tudi na podlagi že pravnomočne sodbe za kaznivo dejanje, ki ga je izvršil B. Š. in ne zgolj na podlagi listinskih dokazov, na podlagi katerih sta bili izdelani strokovni mnenji. Vrhovno sodišče poudarja, da ocena, ali določeno ravnanje predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja v izključni pristojnosti kazenskega sodišča, potem, ko v celoti in popolnoma ugotovi dejansko stanje.

77. Pritožbeno sodišče je ob pritožbenem nestrinjanju zagovornikov obsojenega K. S. glede dokazne ocene opcijskih pogodb med družbama iz skupine A. in M. pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča v točkah 56 in 57. Dodatno je pojasnilo, da iz sodišču predloženih opcijskih pogodb med M. ter A. I. in A. N. izhaja, da naj bi bile le te sklenjene na praznik, to je 2. 1. 2006 in da je bila cena po opcijskih pogodbah za 14,85 EUR za delnico nižja od borzne cene na naslednji trgovalni dan, to je 3. 1. 2006, kar sodišče dodatno utrjuje v prepričanju, da opcijska pogodba med družbama iz skupine A. in M. ni bila podaljšana dne 2. 1. 2006. V točki 59 je pritrdilo analizi prvostopenjskega sodišča glede vloge K. S. pri preprodaji delnic ITBG in zaključilo, da je bila njegova vloga pri pogodbah z delnicami ITBG vsekakor prepoznavna in ne obrobna, kot so zatrjevali pritožniki. V točki 63 je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbene navedbe zagovornikov obsojenega K. S., da le ta ni vedel, da je prejel denar nezakonitega izvora in pri tem navedlo, da pritrjuje razlogom, ki jih je v zvezi s tem navedlo prvostopenjsko sodišče v točki 59 sodbe. V točki 64 sodbe pa je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene kritike, da sodba nima zaključkov o krivdnem odnosu K. S. glede prejema denarja nezakonitega izvora. Prvostopenjsko sodišče je na več mestih (v točkah 59 do 67) obrazložilo na podlagi katerih konkretnih okoliščin, ki se v pretežnem nanašajo na obsojenčevo vlogo pri prodaji delnic ITBG, sklepa, da je obsojeni K. S. vedel, da denar, ki ga je prejel na račun preko družbe M. na podlagi Dogovora, izvira iz kaznivega dejanja B. Š. Na navedeno je sklepalo tako na podlagi vloge K. S. pri nakupu drugega paketa delnic s strani P., njegove vloge pri sklepanju pogodb pred realizacijo kupoprodajne pogodbe med M. in P., okoliščin, da je dokumente v zvezi s tem poslom hranil ločeno od ostalih dokumentov ter na podlagi ocene, da obsojeni, kljub sicer ugodnemu premoženjskemu stanju, ni bil finančno sposoben uveljaviti nakupne opcije. Slednje je prvostopenjsko sodišče izčrpno obrazložilo v točkah 61 do 66 sodbe, pritožbeno sodišče pa je na vsebinsko enake pritožbene navedbe, kot jih zagovorniki uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, odgovorilo v točki 60 in v celoti pritrdilo zaključkom prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče je tako na pritožbene navedbe odgovorilo in vložniki zahteve po vsebini tudi v tem delu uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

78. Z nadaljnjimi navedbami glede opcijskih pogodb med družbama skupine A. in M. ter trditvami, da naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu, ki se nanašajo na ustanovitev družbe P., d. o. o., in nakup delnic po prejemu protipravne premoženjske koristi, v posledici navedenega pa sprejeti zmotni dokazni zaključki, zagovorniki obsojenega K. S. ne uveljavljajo zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371 člena ZKP, temveč pod videzom navedene kršitve uveljavljajo nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja glede zaključkov obeh sodišč o vlogi obsojenega K. S. pri prodaji delnic ITBG in s tem njegove vloge pri predikatnem kaznivem dejanju. Prvostopenjsko sodišče je vlogo navedenega obsojenca strnjeno povzelo v točki 80. Povsem enako velja glede nestrinjanja zahteve z dokaznimi zaključki sodišč, da obsojeni K. S. ni mogel zagotoviti 6,800.000,00 EUR za uveljavitev nakupne opcije, ki je nenazadnje tudi nikoli ni uveljavljal. 79. Zaključek drugostopenjskega sodišča v točki 59 sodbe, da je priča J. Ž., povedala, da je obsojeni K. S. nastopal kot predstavnik M., ni protispisen. Navedena je kot predstavnica S. sodelovala v pogajanjih glede sklenitve opcijskih pogodb s finančnega vidika. Povedala je, da je potem, ko je pridobila načelno soglasje NLB, da so pripravljeni posel kreditirati, stopila v nadaljnje pogovore z M. Izrecno je povedala in to tudi pojasnila, da se je o naslednjih opcijskih pogodbah pogovarjala s K. S., ki sicer ni bil predstavnik M., vendar se je pogajal na strani M., N. S. pa je srečala le bežno in ga je dejansko spoznala šele ob podpisu pogodb. Tudi zaključek drugostopenjskega sodišča, da to izhaja tudi iz izpovedbe P. G., ni protispisen. Iz izpovedbe navedenega, ki je bil v kritičnem času direktor KDS., izhaja, da obsojeni K .S. v pogajanjih za drugi paket delnic, ki bi jih kupila P., ni deloval v interesu I., kjer je bil zaposlen, temveč v interesu kupca delnic, da bi jih le ta kupil po čim nižji ceni. Ker je M. neposredno zatem, ko je P. delnice kupila, sklenil opcijsko pogodbo s P. za te delnice, zaključek pritožbenega sodišča, da je obsojeni K. S. deloval v interesu družbe M., ni protispisen. S trditvami, da so priče L., Š. in B. izpovedale drugače, kot sta zaključili nižji sodišči, izpovedba H. pa je iztrgana iz konteksta v posledici navedenega pa naj bi bila vloga obsojenega pri izvršitvi predhodnega kaznivega dejanja napačno ugotovljena, zagovorniki obsojenega K. S. uveljavljajo nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

80. Na pritožbene navedbe zagovornikov obsojenega K. S., da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do zagovora, da denar, ki ga je prejel od M. ni porabil za nakup delnic, ker je bil ta denar v času, ko je opravil nakupe delnic vezan, kar vse ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, je pritožbeno sodišče odgovorilo v točki 66 sodbe. Poudarilo je, da tudi vezava denarja v obliki depozitov predstavlja razpolaganje z denarjem, enako velja glede plačevanja računov z gotovino, vendar nič od navedenega ni zajeto v sodbenem izreku. V nadaljevanju pa je navedlo, da se je obsojenemu (za katerega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je imel ugodno premoženjsko stanje) z nakazilom denarja, ki izvira iz kaznivega dejanja, premoženje povečalo za 3,530.000,00 EUR. Pojasnilo je, da je bistveno, da je obsojeni po prejemu tega denarja, opravil investicije v obliki nakupa delnic. Iz povzetega izhaja, da se je denar, ki izvira iz kaznivega dejanja, z nakazilom na tekoči račun K. S. povezal oziroma pomešal z njegovim zakonitim premoženjem. Iz tega, pomešanega premoženja, pa je obsojeni K. S. kupil delnice različnih podjetij, kot je navedeno v izreku izpodbijane sodbe, del sredstev pa je tudi vezal, kot poudarjajo njegovi zagovorniki v zahtevi. Prav mešanje umazanega s čistim denarjem in skupna poraba pomešanih sredstev v finančnih operacijah je ena izmed težko sledljivih tehnik kaznivega dejanja pranja denarja30 Ker denar ni species, ni mogoče šteti, kot se zavzemajo zagovorniki obsojenega K. S., da je bil vezan prav denar, ki je izviral iz kaznivega dejanja, med tem ko so bile delnice kupljene iz zakonitega premoženja obsojenega. Da dejstvo, da se je umazan denar pomešal z zakonitim denarjem nima za posledico, da umazan denar ne bi mogel biti še naprej predmet pranja denarja, izhaja tudi iz sodne prakse Nemškega vrhovnega sodišča.31

81. Pritožbeno sodišče je v točki 46 primerjalo vsebino Dogovorov o nadomestilu, ki sta ga z M. sklenila K. S. dne 29. 3. 2007 in I. B. dne 30. 8. 2007 . Pri tem je pritrdilo zaključku prvostopenjskega sodišča v točki 61, da čeprav dogovora nista identična, pa sta si po vsebini, namenu in tudi obliki podobna. Gre torej za dokazno oceno vsebine in namena listine, zato so navedbe zahteve, da so takšni zaključki protispisni, pri čemer le ta poudarja razlike med dogovoroma, neupoštevne.

82. Pritožbeno sodišče se je glede subjektivnega odnosa K. S. do izvršitve kaznivega dejanja opredelilo v točkah 63 in 67 sodbe. V točki 67 sodbe je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da je bil na strani obsojenega podan direktni naklep glede njegovega vedenja, da nakazila izvirajo iz predikatnega kaznivega dejanja, ki ga je storil obtoženi B. Š. (obsojeni N. S. pa mu je pri tem pomagal), kar pomeni, da je ravnal z direktnim naklepom glede prejema (umazanega) denarja na račun M. Glede obsojenčevega zavedanja, da bo z nadaljnjimi razpolaganji dodatno prikril izvor denarja, pa je prav tako pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da je glede navedenega ravnal z eventualnim naklepom, kar je skladno z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo vložniki zahteve citirajo. Okoliščina, da obsojeni dokumentacijo, ki se nanaša na v tem postopku obravnavano kaznivo dejanje, ni hranil v hiši, temveč v ločenem, zavarovanem prostoru, je bila le ena izmed okoliščin, vendar ne nosilna, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da se je obsojeni zavedal, da denar izvira iz kaznivega dejanja. Iz razlogov prvostopenjskega sodišča je jasno razvidno, da je nosilni argument prvostopenjskega sodišča, sodelovanje obsojenega K. S. pri izvršitvi predhodnega kaznivega dejanja. Glede ugovora, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja subjektivni odnos obsojenega K. S. oziroma njegov namen, da prikrije ali poskusi prikriti izvor denarja, se je pritožbeno sodišče sklicevalo na razloge, s katerimi je zavrnilo enake ugovore I. B. Kot je bilo pojasnjeno, je pritožbeno sodišče na ugovore, glede subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja, odgovorilo v točki 43 sodbe, deloma pa tudi v točki 34. Pojasnilo je, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi objektivnih okoliščin, ki so navedene v opisu kaznivega dejanja, sklepalo na obsojenčev namen oziroma njegovo zavedanje, da bo s sprejemom denarja na račun in razpolaganji s tem denarjem njegov izvor prikril oziroma, vsaj otežil povezavo tega denarja z njegovim izvorom v kaznivem dejanju B. Š. Prvostopenjsko sodišče je okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na subjektivni odnos K. S. do prikrivanja izvora denarja, obrazložilo v točkah 73 do 75 sodbe in pritožbeno sodišče je le-tem v točki 67 pritrdilo. Pritožbeno sodišče se je opredelilo tudi do sodbe Vrhovnega sodišča, ki jo izpostavljajo vložniki zahteve, to je I Ips 59865/2010. 83. Zagovorniki obsojenega K. S. so v pritožbi izostanek obstoja direktnega naklepa obsojenega glede očitanega kaznivega dejanja utemeljevali tudi z navedbo, da se obsojenemu ne očita, da je bilo njegovo ravnanje kakorkoli usmerjeno v pomoč npr. obdolženemu I. B. Zakaj in na kakšen način naj bi bilo kaznivo dejanje pranja denarja K. S. usmerjeno v pomoč h kaznivemu dejanju pranja denarja I. B., pritožniki niso pojasnili. Dejanji sicer povezuje predikatno kaznivo dejanje in okoliščina, da sta oba, na podlagi vsebinsko primerljive pravne podlage, denar prejela nakazan preko M. Po prejemu denarja sta obsojenca izpolnjevala zakonske znake pranja denarja samostojno, na tekoča računa sta prejela vsak določen znesek in z njim na različna načina razpolagala. Po oceni Vrhovnega sodišča je povzeta pritožbena navedba nerazumljiva in neobrazložena in tako pritožbeno sodišče nanjo ni moglo odgovoriti.

84. Pritožbeno sodišče je na pritožbene navedbe, da sta obsojena K. S. in I. B. na svoj račun prejela že opran denar, zaradi česar po stališču vložnikov zahteve (in pred tem pritožnikov) nadaljnjih razpolag z denarjem ni mogoče šteti kot pranja denarja, odgovorilo v točkah 40 in 66. V točki 40 je navedlo, da se s pritožbeno tezo ne strinja in da tudi nadaljnje razpolage pomenijo pranje denarja. V točki 66 pa je pojasnilo, katere vse so izvršitvene oblike kaznivega dejanja pranja denarja (vezava v obliki depozitov, gotovinsko plačilo, nakup delnic, poplačilo kreditnih obveznosti). Vse navedene oblike predpostavljajo, da storilec denar predhodno pridobi, torej predhodno že izpolni eno od izvršitvenih oblik pranja denarja. S tem je pritožbeno sodišče podalo jasen odgovor, da izpolnitev zakonskega znaka pridobitve denarja ne pomeni, da je denar opran in nadaljnja razpolaganja ne predstavljajo kriminalne količine, kot to zatrjujejo vložniki zahteve.

85. Pritožbeno sodišče je v točki 40 res zapisalo, da je neutemeljena teza pritožnikov, da je bil po nakazilu na račun I. B. denar iz predikatnega kaznivega dejanja že opran. Vendar navedeno ni v nasprotju z izrekom prvostopenjske sodbe, kot to trdijo vložniki zahteve za varstvo zakonitosti. V navedeni točki je pritožbeno sodišče odgovarjalo na tezo zagovornikov, da zgolj prva transakcija denarja, ki izvira iz kaznivega dejanja pomeni pranje denarja, potem naj bi bil denar „že opran“ in skladno s tezo vložnikov zahteve, nadaljnja razpolaganja z denarjem ne bi več predstavljala zakonskega znaka kaznivega dejanja pranja denarja. Da je takšno stališče pravno zmotno, je bilo pojasnjeno že v točki 18. 86. Zagovorniki obsojenega I. B. trdijo, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja pranja denarja, ker s konkretnim dejanjem ni bilo ogroženo gospodarstvo; da je pritožbeno sodišče napačno razumelo pritožbene navedbe glede hipotetičnega primera bančnika in oprostilne sodbe, pri čemer uveljavljajo tudi, da je zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da oprostilna sodba za obsojenega I. B. ni razbremenilna, pri čemer naj ne bi tudi odgovorilo na pritožbeni očitek, da okoliščine predhodnega kaznivega dejanja zaradi izrečene oprostilne sodbe ne bi smele biti upoštevane za dokazovanje enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja; da pritožbeno sodišče ni obrazložilo, na kakšen način je bil izvor denarja prikrit in tudi ne, zakaj sta dogovor in opcijske pogodbe sredstvo za prikrivanje nezakonitosti premoženjske koristi; da prikrivanje nezakonitosti posla ne gre enačiti s prikrivanjem nezakonitega izvora denarja; da je nelogičen zaključek prvostopenjskega sodišča, da razpolaganje z denarjem otežuje sledenje izvoru denarja za nazaj; da je bil po prvem nakazilu denar opran; da kot razpršitev denarja ni mogoče šteti vezanih vlog in nakazil znotraj bančnega sistema, da poraba denarja ne more predstavljati konkretizacije prikrivanja izvora denarja ter da ni obrazložilo razlikovanja med kaznivima dejanja prikrivanja in pranja denarja. V zvezi z navedenim zagovorniki še trdijo, da kolikor je pritožbeno sodišče na te navedbe odgovorilo, je zgolj pritrdilo stališčem prvostopenjskega sodišča in s tem navidezno odgovorilo. Slednjemu ni pritrditi, saj iz ustaljene sodne prakse izhaja, kot je bilo poudarjeno tudi v tej odločbi, da pritožbeno sodišče iz razloga ekonomičnosti razlogov prvostopenjskega sodišča, s katerimi se strinja, ni dolžno ponoviti. Vse zgoraj povzete okoliščine, na katere naj ne bi pritožbeno sodišče, potrditvah vložnikov odgovorilo, so vložniki zahteve uveljavljali kot kršitev kazenskega zakona. Iz odgovorov na zatrjevane kršitve kazenskega zakona v tej odločbi je razvidno, da je pritožbeno sodišče na vse pritožbene navedbe odgovorilo. Tako se izkaže, da zagovorniki z navedenimi trditvami ne uveljavljajo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

87. Zagovorniki obsojenega N. S. s sklicevanjem na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po vsebini uveljavljajo kršitev pravice do obrambe, s tem da izražajo nestrinjanje z zavrnitvijo dokaznih predlogov. Trdijo, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge glede predhodnega kaznivega dejanja, ki jih ne specificirajo, obrambi onemogočilo, da bi dokazala, da obsojeni ni vedel, da denar izvira iz kaznivega dejanja. Trdijo, da pravnomočna sodba zoper B. Š. dokazuje zgolj obstoj predhodnega kaznivega dejanja kot objektivnega dejstva, nikakor pa ne dokazuje zavedanja N. S. o tem. Navedeno stališče zagovornikov nasprotuje v pravnomočnih sodbah ugotovljenemu dejanskemu stanju, je pa tudi pravno zmotno. Kot je bilo že obrazloženo, je bil N. S. spoznan za krivega, da je B. Š. pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, iz katerega izvira denar, ki je predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Vloga oziroma pomoč N. S. pri takoimenovanem predhodnem kaznivem dejanju je bila odločilna zato, da je bila protipravna premoženjska korist iz kaznivega dejanja nakazana na račun družbe M., s čimer je bilo omogočeno, da je bila v nadaljevanju protipravna premoženjska korist pridobljena B. Š. in tudi K. S. Pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje pomeni, da je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je obdolženi izpolnil objektivne znake kaznivega dejanja, kakor tudi subjektivne elemente kaznivega dejanja, torej, da se je zavedal, da pomaga B. Š. pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic s katerim je bila oškodovana P. in v nadaljevanju pridobljena protipravna korist soobsojenima. Glede na to, če je sodba za predhodno kaznivo dejanje pravnomočna, dejstvo, da je obsojeni N. S. vedel, da denar, ki je predmet kaznivega dejanja pranja denarja izvira iz kaznivega dejanja B. Š., šteje za dokazano in se v postopku za kaznivo dejanje pranja denarja, ki izvira prav iz kaznivega dejanja, ki ga je bil pravnomočno obsojen, ponovno ne ugotavlja. S takšnimi, pravno zmotnimi in glede zavrnjenih dokaznih predlogov neobrazloženimi navedbami, zagovorniki ne morejo uspešno izpodbiti pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je zavrnitev vsakega dokaznega predloga posebej natančno obrazložilo v točki 17 sodbe na straneh 30 do 42, pritožbeno sodišče pa je tem razlogom pritrdilo.

88. Zavrnitev postavitve izvedenca finančno računovodske stroke je prvostopenjsko sodišče obrazložilo v točki 17 na straneh 43 do 44 sodbe, pritožbeno sodišče pa je na vsebinsko enake pritožbene navedbe, kot jih zagovorniki obsojenega N. S. uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, odgovorilo v točki 70 sodbe. Dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke so podali zagovorniki obsojenega I. B., temu dokaznemu predlogu pa so se pridružili zagovorniki obsojenega N. S. Predlagali so tudi postavitev izvedenca računovodske stroke. Prvostopenjsko sodišče je zagovornika obsojenega N. S. dvakrat pozvalo k dopolnitvi dokaznega predloga glede postavitve izvedencev in zagovornik je dokazni predlog tudi dopolnil. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev postavitve izvedenca računovodske stroke, kakor tudi zavrnitev postavitve izvedenca finančne oziroma ekonomske stroke obrazložilo s tem, da odgovori na vprašanja, na katere naj bi odgovorila izvedenca, to je glede denarnega toka in poslovno finančnega izida celotne transakcije, za odločitev o kaznivem dejanju pranja denarja, niso pravno relevantni. Izpostavilo je, da je na obsojenega N. S. naslovljen očitek prejema denarja nezakonitega izvora na račun M. in nadaljnje nakazilo tega denarja soobsojenima I. B. in K. S. Navedlo je, da je denarni tok, ki je pomemben za odločitev o obtožbi, popolnoma razviden iz izpisa prometa družbe. Sodišči sta ocenili, da za odločitev o kaznivem dejanju ni odločilno, kakšen je bil poslovni izid družbe M.v letu 2007, zato sta zavrnili tudi predlog za postavitev izvedenca finančne oziroma ekonomske stroke. Glede neujemanja zneskov pridobljene protipravne premoženjske koristi sta obe sodišči pojasnili, da se obsojencem očita nižji znesek pranja denarja (21,210.000,00 EUR namesto 25.460.616,00 EUR, kot je bil ugotovljen v dokaznem postopku), kar je posledica načela prepovedi reformatio in peius. Pritožbeno sodišče je navedenim razlogom pritrdilo. Po oceni Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo v tej in v predhodni točki povzetimi dokaznimi predlogi obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe, saj sta obe sodišči argumentirano obrazložili, zakaj izvedba teh dokazov za pravilno oceno dejanskega stanja, ni relevantna.

89. Ni pritrditi zagovornikom obsojenega K. S., ki so v pritožbenem postopku predložili izvedensko (pravilno: strokovno mnenje), da bi moralo pritožbeno sodišče, v kolikor je v mnenje podvomilo, pridobiti dodatna pojasnila pri izvedenki. Mnenje je bilo priloženo pritožbi z namenom izpodbijanja v postopku ugotovljenega dejanskega stanja in pravnih zaključkov. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da predloženo mnenje ne more omajati pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in tudi ne pravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča. Trditve vložnikov, da bi moralo pritožbeno sodišče, v kolikor se mu je pojavil dvom v delo izvedenke (pravilno: strokovne pomočnice), le tega odpraviti tako, da ji postavitvi dodatna vprašanja, niso utemeljene. Določbe 257. in 258. člena ZKP, se nanašajo na ugotavljanje dejstev z izvedencem, ki je postavljen tekom kazenskega postopka. V primeru, ko je strokovno mnenje predloženo v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče dolžno presoditi, ali je na podlagi podanega mnenja, podan dvom v pravilnost zaključkov izpodbijane sodbe in razloge za svojo odločitev navesti v obrazložitvi sodbe. Pritožbeno sodišče je predloženo strokovno mnenje ocenilo in v točki 92 sodbe obrazložilo, zakaj ne more izpodbiti v dokaznem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in pravnih zaključkov. Pritožbeno sodišče se je do dokaza opredelilo, zato ni mogoče pritrditi zagovornikom, da je bila obsojenemu s tem, ko pritožbeno sodišče mnenju ni sledilo, kršena pravica do aktivne obrambe. Brezuspešno je tudi njihovo sklicevanje, da je strokovna pomočnica v mnenju, ki so ga priložili pritožbi, ugotovila, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je sodišče tisto, ki ocenjuje in razlaga pravne norme in ne izvedenka.

90. Glede izraza „kapitalski dobiček“, ki ga je državni tožilec uporabil v obtožbi in je povzet v izreku sodbe, je že prvostopenjsko sodišče navedlo, da ni najboljši oziroma najbolj primeren. Iz obrazložitve pritožbenega sodišča v točkah 70 in 92, je povzeti, da izraz „kapitalski dobiček“, ki je naveden v izreku izpodbijane sodbe in katerega pravilnost so zagovorniki obsojenega N. S. izpodbijali s predložitvijo strokovnega mnenja B. A., predstavlja razliko med zneski transakcij, torej med prodajno ceno, ki jo je M.dosegel na trgu ob prodaji paketa delnic družbi P. in nakupni ceni za ta paket delnic, ki ga je M. plačal družbi A. Navedeni znesek tako dejansko predstavlja takoimenovano tečajno razliko.

91. Predmet kaznivega dejanja pranja denarja je prav navedena tečajna razlika v trenutku, ko je bila nakazana na račun družbe M. in nadaljnjo prenakazilo tega zneska soobsojenima. Sklicevanje vložnikov zahteve na računovodske standarde in na končni poslovni izid družbe M., ne more biti uspešno, saj, kot je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče, za celovito oceno denarnega toka in transakcij ni relevanten zgolj računovodski vidik, temveč celotno ugotovljeno dejansko stanje. Vložniki zahteve tudi s temi ugovori po vsebini izražajo zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

ZATRJEVANE KRŠITVE PRI IZREKU KAZENSKE SANKCIJE

92. Zagovorniki obsojenega K. S. trdijo, da je prvostopenjsko sodišče pri izreku kazenske sankcije obsojenemu, zanemarilo njegovo predhodno nekaznovanost, časovno oddaljenost izvršitve kaznivega dejanja in tudi eventualno nizko stopnjo obsojenčeve kazenske odgovornosti ter njegov konstruktiven odnos do predmetnega kazenskega postopka. Trdijo, da se pritožbeno sodišče do teh, v pritožbi izpostavljenih okoliščin, ni opredelilo.

93. Pritožbeno sodišče je v točki 69 navedlo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine, ki jih pritožba še posebej izpostavlja. Pritožbeno sodišče se je tako z olajševalnimi okoliščinami, ki jih izpostavlja pritožba seznanilo, vendar je ocenilo, da le te ne morejo vplivati na izrek milejše sankcije. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe v točki 86 pa izhaja, da je le to pri svoji presoji upoštevalo, da obsojeni do sedaj še ni bil kaznovan. Dalje je pritožbeno sodišče ocenilo, da teža kaznivega dejanja, to je sofisticiran način izvršitve le tega in velika premoženjska korist, ne opravičujejo nadomestne izvršitve kazni zapora, za katero se zavzema pritožba. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo tudi na pritožbeno zavzemanje za izrek pogojne obsodbe, ki je milejša sankcija kot zaporna kazen, ki se izvrši z delom v splošno korist. 94. Zmotno je tudi stališče vložnikov, da sta sodišči s tem, ko sta kot obteževalno okoliščino upoštevali veliko premoženjsko korist, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, ter vlogo obsojenega pri izvršitvi predhodnega kaznivega dejanja, zmotno uporabili materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče je v točki 53 sodbe obrazložilo, da je zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 252. člena KZ izpolnjen, če je predmet kaznivega dejanja premoženje, ki predstavlja veliko premoženjsko korist (presega 50 povprečnih neto plač), kar je v kritičnem obdobju znašalo 41.023,50 EUR. Obsojeni K. S. je bil spoznan za krivega, da je razpolagal in s tem opral 3,530.000,00 EUR. Navedeni znesek predstavlja, skoraj 90 kratnik velike premoženjske koristi. Takšno preseganje zneska, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja, je utemeljeno šteti kot obteževalno okoliščino. Sodišči tako nista zagrešili zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava. Kot obteževalno okoliščino sta utemeljeno upoštevali tudi obsojenčevo vlogo pri izvršitvi kaznivega dejanja B. Š. Stališče vložnikov, da navedeno ne bi smeli upoštevati, ker je bil N. S. napeljevanja B. Š. k izvršitvi kaznivega dejanja oproščen, je, kot je bilo že pojasnjeno, zmotno. Vložniki zahteve ne obrazložijo, kako naj bi okoliščina, da je obsojeni ves čas postopka sodeloval, se udeleževal zaslišanj in narokov, vplivala na zakonitost kazenske sankcije. Prvostopenjsko sodišče je vlogo obsojenega K. S. pri izvršitvi predhodnega kaznivega dejanja, zlasti njegovo sodelovanje v pogajanjih, ugotovilo v dokaznem postopku, zato je navedene okoliščine utemeljeno upoštevalo pri določitvi kazenske sankcije obsojenemu in s tem ni zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi z ostalimi navedbami (da je bilo kaznivo dejanje storjeno kvečjemu z nezavestno malomarnostjo in da je DURS obsojenemu naknadno odmeril dohodnino) vložniki zahteve uveljavljajo zgolj nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in ne v zahtevi zatrjevana relativna kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 383. člena ZKP in tudi ne zatrjevana kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave.

C.

95. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se v zahtevah za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenih I. B., N. S. in K. S., zahteve pa so deloma vložene tudi iz nedovoljenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nestrinjanja z obsojenemu K. S. izrečeno kazensko sankcijo, je Vrhovno sodišče zahteve zagovornikov vseh treh obsojenih zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

96. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pri izračunu je upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojencev, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Obsojeni I. B. je tako dolžan plačati 1.700,00 EUR sodne takse (tarifna številka 7115 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife), obsojeni K. S. 1.360,00 EUR sodne takse (tarifna številka 7114 v zvezi s tarifno številko 7152) in obsojeni N. S. 1.020,00 EUR sodne takse (tarifna številka 7113 v zvezi s tarifno št. 7152).

1 Primerjaj sodbo I Ips 272/2011. 2 Odločbe I Ips 61354/2010 z dne 25. 1. 2018, I Ips 29646/2013 z dne 24. 2. 2016, I Ips 49684/2012 z dne 3. 12. 2015 in druge. 3 I Ips 60342/2010-172 z dne 29. 9. 2016 in I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008. 4 II Ips 212/2016 z dne 15. 3. 2018. 5 Republika Slovenija jo je ratificirala leta 1997; Ur. l. RS, št. 41/97 z dne 11. 7. 1997. 6 Ur. l. RS, št. 4/2010 z dne 12. 3. 2010. 7 Ur. l. SFRJ, št. 14 z dne 23. 11. 1990. 8 Republika Slovenija je konvencijo ratificirala v letu 2004; Ur. l. RS, št. 41/2004 z dne 22. 4. 2004. 9 Ur. l. RS, št. 59/2002. 10 Ur. l. RS, št. 60/2007. 11 BGH 1StR 595/15 z dne 17. 2. 2016, BGH 5StR 100/18 z dne 15. 8. 2018, BGH 5StR 185/2014 z dne 24. 8. 2014. 12 Proceeds of Crime Act (POCA). 13 WHIWAM (2008), EWCA crim 239. 14 BGH 1StR 33/15 z dne 20. 5. 2015, BGH 5StR 100/18 z dne 15. 8. 2018 in BGH 4StR 312/14 z dne 11. 9. 2014. 15 Primerjaj tudi sodbi Nemškega Vrhovnega sodišča BGH 5StR 100/18 z dne 15. 8. 2018 in BGH 2StR 451/15 z dne 27. 7. 2017. 16 Odločbe I Ips 228/2007, I Ips 37772/2010, I Ips 19555/2015 in I Ips 8024/2013. 17 Arhar F. in ostali, UR. Šturm L., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 202, str. 306 in dalje. 18 Prav tam. 19 Dr. Vida Šeme Hočevar, Pranje denarja: Učinkovito odkrivanje in preprečevanje, GV Založba 2007, str. 31. 20 Primerjaj sodbo I Ips 34177/2012, točka 27. 21 Primerjaj tudi 10. točko obrazložitve sodbe I Ips 434/2008 z dne 16. 12. 2009. 22 Sodnika porotnika V. O. je 21. aprila nadomestila sodnica porotnica V. D., dotlej nadomestna sodnica porotnica. 23 V 138. točki sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 2457/2010-1438. 24 VSRS Sodba I Ips 5961/2013-1144, točka 39. 25 DE CUBBER v. BELGIJA, Eur. Court H.R., 26.10.1984, Series A no. 86. 26 Neuradna potrditev sodbe – članek z dne 23.5.2017. 27 http://www.sodisce.si/vislj/objave/2017060615302976/. 28 Primerjaj tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 5268/2010-134 in I Ips 3471/2010-37. 29 Odločba Ustavnega sodišča Up-57/14 o tem, da je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku. 30 Povzeto po dr. Vida Šeme Hočevar, Pranje denarja, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 30. 31 Npr. odločba 5 StR100/18 z dne 15. 8. 2018 in druge v tej odločbi citirane sodbe.