Jedro

V obravnavanem primeru, čeprav sta znaka enaka v prvih črkah „DAT“ in zadnjih črkah „EV“, dodatne sredinske črke „AD“ v prijavljenem znaku po mnenju sodišča pomembno vplivajo na dolžino primerjanih znakov ter na vtis, ki ga znaka v primerjavi drug z drugim ustvarjata, tako z vizualnega kot fonetičnega gledišča. Vizualna in fonetična razlika med primerjanima znakoma ustvarja razlikovalnost, ki je dovolj očitna, da bo izključena vsakršna verjetnost zmede oziroma povezave med znakoma.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Urad za intelektualno lastnino (toženka) je v 1. točki izreka združil postopek o ugovoru tožnika in vložnika A. (1. točka izreka) ter zavrnil ugovora tožnika in vložnika A. (2. in 3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je prejel prijavo za besedno znamko „DATADEV“ za blago in storitve po Nicejski klasifikaciji, razvrščeno v razrede 03, 05 in 35. Tožnik je ugovor utemeljil na točki b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) ter navedel, da je imetnik starejših znamk skupnosti 9618315 in 9664988, za enako blago in storitve. Toženka je najprej preizkusila ugovor v zvezi s prejšnjo znamko skupnosti št. 9618315 in sicer v zvezi z blagom in storitvami. V zvezi s prijavljeno znamko ugotavlja, da je blago prijavitelja računalniški programi enako blagu vložnika ugovora „programi“. V zvezi s storitvami v razredu 42 pa ugotavlja, da so nekatere storitve enake storitvam vložnika ugovora, druge pa v veliki meri podobne. V zvezi s primerjavo znakov navaja, da sta obe znamki besedni znamki. Prijavljeni znak je beseda „DATADEV“ v standardnih velikih tiskanih črkah, prejšnja znamka pa je beseda „DATEV“, prav tako v standardnih velikih tiskanih črkah. V zvezi z vizualno primerjavo ugotovi, da sta si znaka vizualno podobna v prvih treh črkah „DAT“ in zadnjih dveh črkah „EV“. Razlikujeta se v četrti in peti črki AD, ki sta vključeni samo v prijavljeni znak. Fonetično gledano je prijavljeni znak izgovorjen v treh ali dveh zlogih, prejšnji znak pa v dveh. Fonetično gledano imata primerjana znaka skupen prvi zlog „DA“, tretji in drugi zlog „DEV“ in „TEV“ sta si podobna, ker se razlikujeta le v glasu „D“ oziroma „T“, ki sta fonetično blizu. V zvezi s pomensko primerjavo pa navede, da beseda „DATADEV“ kot celota v slovenskem jeziku nima pomena, ni pa mogoče zanemariti dejstva, da gre za sestavljeno besedo „DATA“ in „DEV“, kar pomeni „podatki“ in krajšavo iz besede „device“, ki pomeni napravo (v angleščini). Prejšnja znamka pa je starinski izraz za dajatev. Za del upoštevne javnosti, ki bo v prijavljenem znaku videla besedi „DATA“ in kratico „DEV“ ter jima prisodila pomen, sta znaka pomensko različna, za preostali del upoštevne javnosti, ki bo pomen videla le v prejšnjem znaku, pa pomenska primerjava znakov ni mogoča. V zvezi s celovito presojo poudarja, da mora ta temeljiti na celotnem vtisu, upoštevajoč razlikovalne in dominantne sestavne dele. V sklepu poudarja, da sta primerjana znaka vizualno in fonetično podobna, razlika med njima je v dodatnih dveh sredinskih črkah DA, ki sta vključeni v prijavljeni znamki. Navadno se potrošnik res osredotoča na sredinski del znaka in svojo pozornost namenja prvemu delu znaka, vendar to ni nespremenljivo pravilo. V obravnavanem primeru v prijavljenem znaku dodani črki „DA“, čeprav se nahajata v sredini, ustvarjata drugačen celotni vtis, saj je prijavljeni znak „DATADEV“ zaradi dodatnih črk daljši, ker vpliva tako na vizualno kot na fonetično podobnost. Upoštevati pa je treba tudi dejstvo, da bo iz pomenskega vidika, kolikor bo razbrala pomen, upoštevna javnost lahko razlikovala med dvema spornima znakoma. Meni, da bo, tudi v primeru, da bo upoštevna javnost pomen razbrala le iz enega znaka ali iz nobenega, kljub enakim črkam na začetku in na koncu znakov, vizualna in fonetična razlika med primerjanima znakoma dovolj očitna, da bo izključena vsakršna verjetnost zmede oziroma povezave med njima, ker zgoraj navedene razlike pomembno odtehtajo podobnost v črkah „DAT**EV“. V zvezi s sklicevanjem na prejšnjo figurativno znamko št. 9664988 pa je vizualno gledano ta znamka še bolj različna od že primerjane prejšnje znamke, saj vsebuje dodatne slikovne in barvne elemente, zato rezultat ugovora ne more biti drugačen.

Tožnik v tožbi navaja, da je toženka zavzela nepravilno stališče, da naj bi bilo kljub vsem ugotovljenim podobnostim med znakoma dovolj razlik, da naj ne bi obstajala niti verjetnost, da v upoštevni javnosti pride do zmede. Toženka ni prepričljivo obrazložila, zakaj meni, da naj ne bi obstajalo niti majhno tveganje za obstoj verjetnosti zmede v javnosti. Besedi imata enak začetek „DAT“ in enak konec „EV“. Splošno sprejeto pravilo je, da se potrošniki bolj osredotočajo na prvi del, manj pa na srednji del, kar je logična posledica branja od leve proti desni. Toženka je arbitražno presodila, da v konkretnem primeru to pravilo ne velja. Glede na identičnost začetnih delov in identičnost končnih delov sta znaka nedvomno zamenljivo podobna. Dodanima črkama „AD“ toženka pripisuje preveliko težo, saj v resnici nista dodani, temveč sta to črki, ki sta že sicer prisotni v znaku. Prijavljena znamka ne vsebuje niti ene take črke, ki bi se razlikovala od črk predhodnih znamk. Celo primerjava po zlogih pokaže veliko podobnost v izgovorjavi. Srednji zlog prijavljene znamke pa je izredno podoben prvemu zlogu ugovarjane. Glasova T in D pa sta zelo sorodna. Znak prijavljene znamke v celoti povzema znak ugovarjanih, zato mu je vizualno zelo podoben že na prvi pogled ter ni dvoma, da obstaja tveganje za zmedo. Toženka je tudi pomensko analizo opravila nepopolno oziroma nepravilno. Najprej navaja, da vsaj del javnosti ne bo pripisal pomena zadevni znamki, posledično pa znamk s pomenskega vidika ne bo mogel niti primerjati niti razločevati. Pri sklepanju o obstoju zmede na trgu pa se je oprla na drugi del javnosti, ki naj bi po njenem mnenju bil sposoben prepoznati pomen v obeh primerjanih znamkah in ju imel možnost razlikovati. Toženka se je torej pri presoji, ali obstaja verjetnost zmede, ravnala le po tistem delu javnosti, ki bi morda prepoznal pomen znaka, namesto tistem, ki pomena ne bi prepoznal. Tožnik se ne strinja z zaključki pomenske primerjave, saj je prepričan, da povprečni slovenski potrošnik ne pozna starinskega pomena besede „DATEV“. Dvomi tudi, da bi povprečni potrošnik prepoznal angleški besedi skozi kratici „DATA“ in „DEV“ in pripisal pomen prijavljeni znamki. V odsotnosti pomena pri obeh znamkah pa je treba zaključiti, da pomenska analiza ni mogoča, torej pomen ne more prispevati k razlikovanju med obema znamkama. Zaradi tega sta vizualna in fonetična analiza še toliko bolj relevantni. Obstaja vsaj majhna verjetnost, da bi povprečni potrošnik računalniških programov, pri soočenju s programom označenim z znamko „DATADEV“, lahko zmotno menil, da ta program izvira od tožnika. V skladu s splošno sprejeto sodno prakso je potrebno presojo podobnosti znakov pri enakih izdelkih opraviti strožje kot pri podobnih. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih stališčih iz izpodbijane odločbe, da dodatni črki v prijavljenem znaku ustvarjata različen celoten vtis pri relevantnem potrošniku, zaradi česar je verjetnost zmede v javnosti izključena. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno stališče toženke, da ugotovljena podobnost med primerjanima znamkama (ob nesporni enakosti oziroma podobnosti blaga/storitev), ne bi povzročila verjetnosti zmede v javnosti.

Po določbi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanaša ta znak ali znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Toženka je primerjala besedni znamki prijavljeni znak „DATADEV“ s prejšnjo znamko „DATEV“ vložnika ugovora.

Ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vizualno analizo ni sporno. Gre za enakost prvih treh črk „DAT“ in zadnjih dveh črk primerjanih besed „EV“. Znaka se razlikujeta v četrti in peti črki „AD“, ki sta vključeni samo v prijavljeni znak. Popolnosti ugotovitve dejanskega stanja tožnik ne ugovarja, niti pravnemu zaključku toženke o podobnosti znakov. Enako tožnik ne ugovarja popolnosti opravljene fonetične analize (trije oziroma dva zloga prijavljenega znaka in dva zloga prejšnje znamke; enak prvi zlog, kolikor je prijavljeni znak izgovorjen v treh zlogih; tretji oziroma drugi zlog „DEV“ in „TEV“ sta si podobna, saj se razlikujeta le v glasu „D“ oziroma „T“).

Nepravilno pa je po mnenju tožnika toženka opravila pomensko analizo. Sodišče soglaša s toženko, da beseda „DATADEV“ kot celota v slovenskem jeziku nima nobenega pomena, pa tudi, da je mogoče iz same besede ugotoviti, da je sestavljenka ter da bi del upoštevne javnosti besedo „DATA“ prepoznal, ta beseda pa v angleškem jeziku pomeni podatke, drugi del besede „DEV“ pa v angleškem jeziku pomeni kratico za „device“, kar v slovenščini pomeni napravo. Mogoče, kot ugovarja tožnik, pa je, da glavnina upoštevne javnosti v besedi „DATEV“ res ne bo razbrala pomena, ki ji ga pripisuje toženka, t.j. starinski izraz za dajatev. Ob tem odpade toženkina presoja, da sta znaka pomensko različna. Vendar je ugotoviti, da toženka presoje glede verjetnosti zmede v javnosti ne temelji na pomenski različnosti znakov (glej 2. odstavek stran 7 izpodbijane odločbe), torej dopušča možnost, kot meni tožnik, da pomen ne more prispevati k razlikovanju med obema znamkama.

Toženka je presojo verjetnosti zmede v javnosti opravila na podlagi celovite presoje verjetnosti zmede glede vizualne, fonetične in pomenske podobnosti med nasprotujočima si znamkama. Celovita presoja mora temeljiti na celotnem vtisu znamk, upoštevajoč zlasti njihove razlikovalne in dominantne sestavne dele. V obravnavanem primeru, ko sta obe znamki besedni, nobena od njiju nima dominatnega dela, to je dela, ki bi bil vizualno bolj izrazit kot drugi deli znamke in bi zato pritegnil pozornost upoštevne javnosti. Pri celoviti presoji pa je upoštevala tudi opisnost prijavljene znamke, ker bo velik del upoštevne javnosti v znaku razbral vsaj besedo „DATA“, če ne tudi besedice „DEV“, zato ima prijavljeni znak glede na relevantno blago in storitve zmanjšano razlikovalnost. Tožnik v zvezi z opravljeno vizualno in fonetično analizo, da sta primerjana znaka podobna, glede prvih dveh črk „DA“ in zadnjih treh črk „TEV“, razlika je v dodatnih dveh sredinskih črkah „DA“, ki sta vključeni v prijavljeni znamki, meni, da je splošno sprejeto pravilo, da se potrošnik bolj osredotoči na prvi del znaka in ker toženka ni upoštevala podobnosti oziroma enakosti prvih zlogov, je napačno ugotovila, da verjetnost zmede v javnosti ne obstoji, s tem pa je napačno uporabila materialno pravo. Toženka nasprotno meni, da ne gre za stalno oziroma nespremenljivo pravilo ter da rezultat odločitve o uporabi pravila vedno zavisi od okoliščin primera. Sodišče tožnikovemu ugovoru ne more slediti. Tožnik se na splošno uporabo pravila, da je potrošnik skoncentriran le na prvi del znaka, ne more sklicevati, saj je v zvezi s tem sodišče že večkrat potrdilo, da pravilo ne velja vedno avtomatično in za vse primere in enako in da je treba znake primerjati kot celote (glej I U 1508/2011 z dne 24. 4. 2012). V obravnavanem primeru, čeprav sta znaka enaka v prvih črkah „DAT“ in zadnjih črkah „EV“, dodatne sredinske črke „AD“ v prijavljenem znaku tudi po mnenju sodišča pomembno vplivajo na dolžino primerjanih znakov ter na vtis, ki ga znaka v primerjavi drug z drugim ustvarjata, tako z vizualnega kot fonetičnega gledišča. Vizualna in fonetična razlika med primerjanima znakoma ustvarja razlikovalnost, ki je dovolj očitna, da bo izključena vsakršna verjetnost zmede oziroma povezave med znakoma. Ugotovljene razlike torej, kljub ugotovljeni vizualni in fonetični podobnosti pomembno odtehtajo podobnost v črkah „DAT**EV“ ter je zato pravilen zaključek, da verjetnosti zmede v upoštevni javnosti ne bo, s tem pa tudi ne verjetnosti povezovanja s prejšnjo znamko.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.