Jedro

Poleg zemljišča, na katerem stoji stavba, šteje kot zazidano stavbno zemljišče tudi funkcionalno zemljišče, na katerem je parkirišče in zelenica, zato obstoja zanj ovira za vračanje po 2. odstavku 32. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 11/98-9 z dne 21.9.1999.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 7.1.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo o denacionalizaciji Upravne enote G.R. z dne 3.6.1997. Upravni organ prve stopnje je z njo zavrnil zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo parc. št. 744 in 745, ki sta vpisani pri vl. št. 402 k.o. G.R. in sta bili nacionalizirani sedaj pokojni Ma.K., ker je ugotovil, da ni pogojev za vračilo teh zemljišč v last in posest, kot je zahtevala tožeča stranka. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke, ker je pravilno ugotovila dejansko stanje in pri svoji odločitvi uporabila tudi pravilne materialne predpise. Tožena stranka je ugotovila, da sta bili za potrebe gradnje Zdravstvenega doma v G.R., bivši lastnici odvzeti parceli št. 144/1 in 145 k.o. G.R. in da sta bili kasneje navedeni parceli prenumerirani. Del tega zemljišča predstavlja danes zemljišče parc. št. 744, ki je v naravi v celoti parkirišče in parc. 745, ki je v naravi delno parkirišče, delno pa pas zelenice. Na zemljiščih je bil zgrajen Zdravstveni dom, torej kompleks stavbe s pripadajočimi pozidanimi in nepozidanimi deli, ki služijo funkcioniranju te stavbe. S posegom v tako zaokrožen kompleks in z vračilom v naravi bi se, ob ugotovitvi, da je zemljišče parc. št. 744 v celoti pozidano in da ostaja nepozidan le pas namenjen zelenici na parc. št. 745, tudi po presoji sodišča prve stopnje, bistveno okrnil namen izrabe zazidanih in nezazidanih površin, ki pripadajo stavbi zdravstvenega doma. Ker zazidanih površin po 2. odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče vrniti v naravi, če na njih ni zgrajen objekt v lasti upravičenca, je pravilna tudi ugotovitev tožene stranke, da bi se z vrnitvijo le dela zemljišča - zelenice, bistveno poseglo v obstoječo zaokroženo celoto. Očitek, da na parc. št. 744 in delu parc. št. 745, za kateri tožena stranka ugotavlja, da so na njiju parkirišča, ni mogoče šteti med zazidana stavbna zemljišča, v podatkih upravnih spisov nima podlage. V denacionalizacijskem postopku, v katerem je predmet vračanja stavbno zemljišče, je odločujoča okoliščina, ali je stavbno zemljišče pozidano, ali ne in če je, ali je objekt v lasti upravičenca. V tem primeru med strankami ni sporno, da objekt ni v lasti upravičenca. Po podatkih v upravnih spisih je na parc. št. 744 k.o. G.R. v naravi urejeno in asfaltirano parkirišče, ki služi potrebam zdravstvenega doma, na parc. št. 745 pa je delno pas zelenice, delno pa urejeno asfaltirano parkirišče, prav tako za potrebe zdravstvenega doma, kot tudi za javno parkirišče. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da urejena parkirišča na spornih zemljiščih štejejo za zazidana stavbna zemljišča, ki se na podlagi 2. odstavka 32. člena ZDen ne vračajo v naravi. Tudi dokaz z izvedencem, ki ga tožeča stranka predlaga v tožbi, ne more spremeniti ugotovitve o statusu zemljišč, nanjo pa tudi ne more vplivati trditev, da so bila parkirišča zgrajena brez ustreznih dovoljenj. Zato je prvostopno sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

V pritožbi tožeča stranka ugovarja ugotovitvam prvostopnega sodišča in navaja, da je nesporno, da zemljišče ni zazidano, pač pa asfaltirano. Med zazidanim in asfaltiranim zemljiščem je bistvena razlika, ki je prvostopno sodišče ne vidi in ne upošteva. Objektivno dejstvo je, da sprememba lastništva parcele ne vpliva in ne more vplivati na prostorsko kompleksnost in nemoteno funkcioniranje v urbanem okolju. Sprememba lastništva je pravna kategorija, ki se v urbanem okolju na zunaj sploh ne manifestira, brez dovoljenj pristojnih upravnih organov pa lastnik zemljišča v urbanem okolju ne more storiti ničesar. Tožena stranka je namenoma povzročila stanje, iz katerega izvaja napačne zaključke, da nepremičnine ni možno vrniti v naravi zaradi tega, ker gre za zazidano stavbno parcelo v centru Gornje Radgone, katere lokalne oblasti, zaradi ugodne lokacije in s tem velike tržne vrednosti, enostavno nočejo vrniti upravičencu v postopku denacionalizacije. To je dokazano z nespornim dejstvom, da je bilo zemljišče do uveljavitve ZDen popolnoma neurejeno in posuto s peskom ter opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče. Ko je po ZDen nastala možnost, da bo zemljišče potrebno vrniti upravičencu, je lokalna oblast poskrbela, da je bilo zemljišče, kljub moratoriju, asfaltirano, na to dejstvo pa je oprta trditev, da ga ni možno vrniti v naravi. Šlo je za nezakonit in nedopusten poseg in za namero lokalnih oblasti, da bi se premoženje ne vrnilo tistemu, kateremu je bilo odvzeto. Razlogi za zavrnitev tožbe niso podani, zato tožeča stranka predlaga spremembo prvostopne sodbe tako, da se tožbi ugodi oziroma podrejeno razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča in tudi s pravno podlago, na podlagi katere je zavrnilo tožbo.

V denacionalizacijskem postopku, v katerem je predmet stavbno zemljišče, je odločujoča okoliščina, ali je stavbno zemljišče pozidano ali ne in če je, ali je objekt v lasti upravičenca. Na zemljiščih, ki so bila podržavljena pokojni upravičenki M.K., je na podlagi veljavnega lokacijskega in gradbenega dovoljenja zgrajena stavba Zdravstvenega doma G.R. Investitorju so bila zemljišča dodeljena za gradnjo stavbe in za ureditev parkirnih prostorov za osebje zdravstvenega doma, za reševalna vozila in za parkirni prostor za vozila pacientov. S pozidavo stavbe je celotno zemljišče, tako tisto, na katerem stoji stavba (fundus), kakor tudi funkcionalno zemljišče, pridobilo, glede na določbe lokacijskega dovoljenja, status zazidanih stavbnih zemljišč. Podatki v upravnih spisih potrjujejo ugotovitve tožene stranke in prvostopnega sodišča, da so bila na funkcionalnem zemljišču parkirišča urejena. Trditev tožeče stranke, da je bil del zemljišča asfaltiran po uveljavitvi ZDen, ne more spremeniti ugotovitve, da gre za zazidano stavbno zemljišče, ki je tak status pridobilo z zgraditvijo objekta, kateremu pripada.

Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da statusa zemljišča ni mogoče presojati po tem, ali je bilo za ureditev parkirišč izdano ustrezno dovoljenje ali ne in ali je bilo prej posuto s peskom in je bilo na to asfaltirano po uveljavitvi ZDen. Drugačna zunanja ureditev, ne glede na predpisan postopek in ustrezna dovoljenja, ne spreminja statusa zemljišča in ne pomeni razpolaganja, ki bi bilo v nasprotju z ZDen. Tožeča stranka niti ne zanika, da je na zemljiščih možno parkiranje. Trdi le, da obseg parkirišča ni ustrezen in da bi za potrebe zdravstvenega doma zadoščal le del zemljišča. Tudi ta ugovor ne spreminja pravilne ugotovitve, da gre za zazidana stavbna zemljišča, saj služijo redni rabi stavbe Zdravstvenega doma, ne glede na obseg trenutnih potreb po parkirnih mestih. Enak status zemljišča ima tudi zelenica, saj spada ureditev okolja tudi v okvir namenske izrabe funkcionalnega zemljišča. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 32. člena ZDen, po kateri se ne vračajo podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele), razen, če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Ker navedena zakonska podlaga ne omogoča vračila podržavljenih zemljišč v last in posest, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče pa k temu še dodaja, da po 1. odstavku 32. člena ZDen tudi ni možna vrnitev nezazidanih stavbnih zemljišč, razen v primerih iz 3. odstavka tega člena, česar po tožeča stranka ni zatrjevala.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu prvostopne sodbe tudi ni našlo napak, na katere bi moralo paziti po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.