Jedro

Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odst. 158. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka). Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 8 dni povrniti 248,02 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper odločitev v II. točki izreka navedenega sklepa, je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da v zadevi ne gre za situacijo, da je tožnik tožbo umaknil zato, ker je toženec njegov tožbeni zahtevek izpolnil. Toženec je namreč novo odmerno odločbo z dne 24. 6. 2013 izdal zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 in posledično sprejetega Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju: ZOPRZUJF). S tem je toženec odpravil posledice negativne uskladitve pokojnin po določbah Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 in 105/2012 - ZUJF-A, ZUJF), vendar ne gre slediti ugotovitvam prvostopnega sodišča, da je s tem izpolnil zahtevek tožnika. V zahtevku je namreč tožnik med drugim zahteval tudi odpravo ugotovitvene drugostopne odločbe, izplačilo celotne razlike do polne pokojnine za čas od meseca junija 2012 do vključno marca 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov postopka. Toženec je z odločbo z dne 24. 6. 2013 tožniku le na novo določil višino pokojnine od 23. 3. 2013 dalje in odločil glede izplačila pripadajoče razlike. Nenazadnje toženec stanja ni saniral zaradi vložene tožbe, pač pa zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS in določb ZOPRZUJF, ki so za toženca zavezujoče. Nadalje v konkretnem primeru tudi ni mogoče govoriti o takojšnjem umiku tožbe. Umik tožbe je bil namreč podan šele 2. 6. 2014, kar je več kot enajst mesecev po izdaji odločbe z dne 24. 6. 2013. Pa tudi sicer v kolikor bi sodišče vseeno štelo, da je umik takojšen, v konkretnem primeru temu ni tako, saj sta tako tožnik kot toženec v vmesnem času do podaje umika tožbe opravili več pravdnih dejanj.

V odgovoru na pritožbo tožnik pojasnjuje razloge za vložitev tožbe in da je dne 25. 4. 2013 res razširil tožbeni zahtevek tudi z obrestnim zahtevkom od premalo izplačanih plač, da pa je dne 2. 6. 2014 v celoti umaknil svoj tožbeni zahtevek, saj je dne 28. 6. 2013 in dne 30. 5. 2014 s strani toženca prejel plačilo dolgovane glavnice. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V prvem odstavku 158. člena ZPP je določeno, da mora tožnik, ki je umaknil tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške, razen, če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. V tej določbi velja pravilo, da mora tožnik, ki umakne tožbo nasprotni stranki povrniti pravdne stroške.

Izjema od tega pravila, ki k povrnitvi stroškov postopka zavezuje toženo stranko, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če toženec med pravdo izpolni zahtevek v celoti ali delno, ga s tem smiselno pripozna, zato mora plačati pravdne stroške (razen, če gre za tak izjemen primer, ko ni dal povoda za tožbo) in sicer so to potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe (smiselno prvi odstavek 154. člena ZPP) pod pogojem, da je tudi stroške postopka uveljavljal pravočasno.

V obravnavanem primeru je tožnik z vlogo z dne 3. 6. 2014 (l. št. 27) umaknil tožbo in navedel, da je dne 30. 5. 2014 s strani toženca prejel znesek plačila premalo izplačane pokojnine, tako da je toženec tožbeni zahtevek izpolnil. Tožnik je vztrajal le pri zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov.

Med strankama umik tožbe ni sporen. Sporno pa je vprašanje, ali je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da je toženec dolžna tožniku na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP povrniti stroške postopka, ki jih je tožnik uveljavljal ob umiku tožbe. V citirani vlogi z dne 3. 6. 2014 je tožnik poleg tega navedel, da je s strani toženca prejel znesek večino premalo izplačanih pokojnin, ter da je toženec s tem izpolnil tožbeni zahtevek. Do umika tožbe je torej v konkretnem primeru prišlo zaradi (delne) izpolnitve tožbenega zahtevka, saj tožnik razen stroškov postopka ni uveljavljal, čeprav je pred tem uveljavljal še zamudne obresti, vendar pri tem potem, ko je umaknil tožbo, ni več vztrajal. Ob vseh navedenih relevantnih dejstvih, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno na podlagi 158. člena ZPP priznalo stroške postopka in jih odmerilo v skladu z določbo 155. člena ZPP v zvezi z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju: ZOdvT) ter jih naložilo v plačilo tožencu.

V sporni zadevi je toženec izpolnil tožnikov zahtevek s tem, ko je izdal novo odločbo z dne 24. 6. 2013. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je toženec odločbo izdal na podlagi določb ZOPRZUJF in odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo saniral posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S takšno odločitvijo je tožnik soglašal in je posledično tožbo umaknil oziroma je izrecno navedel, da jo umika zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka. Sicer je res, da je bil umik tožbe podan šele 3. 6. 2014, vendar je pri tem potrebno poudariti, da zaradi tega tožencu niso nastali posebni stroški, s tem pa tudi ne gre za situacijo, kot izhaja iz sodbe I Cpg 578/2013 z dne 23. 5. 2013, na katero se sklicuje toženec.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.