Jedro

Če prvostopenjski upravni organ ni tožniku vročil odločbe zaradi določila 3. odstavka 14. člena ZUT/72 (Uradni list RS – prečiščeno besedilo: št. 18/90, 33/90, 20/91 12/92), potem do izdaje odločbe tožene stranke (tudi vročitve) ni prišlo zaradi ravnanja tožene stranke.

Izrek

Tožba zaradi molka zoper prvo-toženo stranko Ministrstvo za promet in zveze RS se zavrže. Tožba zoper odločbo drugo-tožene stranke Gospodarske zbornice Slovenije št. … z dne 29. 10. 1999 se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je dne 19. 12. 2000 vložil tožbo zoper odločbo drugo-tožene stranke št. z dne 29. 10. 1999 in zaradi molka drugostopenjskega organa zoper prvo-toženo stranko.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka med drugim navedla, da je »organ prve stopnje tožniku večkrat pojasnil, da v skladu z Zakonom o upravnih taksah (ZUT/72) mora plačati takso (3. odstavek 14. člena ZUT), drugače mu ne more vročiti odločbe, vendar je tožnik to do danes odklanjal.« V odgovoru na odgovor tožene stranke pa je tožnik navedel, da se je že v nestrinjanju z pozivi na plačilo takse skliceval na določilo 6. odstavka 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), češ da ni taksni zavezanec.

Upravno sodišče je s sklepom v zadevi U 2304/2000-13 z dne 24. 10. 2001 v prvi točki izreka tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa zavrglo, ker niso bile izpolnjene predpostavke za molk po 26. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS), ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka izdala odločbo o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo; v drugi točki izreka z dne 24. 10. 2001 pa je sodišče tožbo zoper prvostopenjski organ zavrglo v skladu s 3. točko 1. odstavka Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Vrhovno sodišče je v pritožbenem postopku v zadevi I Up 42/2002-3 s sklepom z dne 12. 9. 2002 v prvi točki izreka pritožbi zoper prvo točko izreka sklepa Upravnega sodišča z dne 24. 10. 2001 ugodilo in zadevo v tem obsegu vrnilo Upravnemu sodišču v ponovni postopek. Pritožbo zoper drugo točko izreka sklepa Upravnega sodišča z dne 24. 10. 2001 pa je zavrnilo. V obrazložitvi k prvi točki izreka sklepa je Vrhovno sodišče med drugim izrazilo stališče, da tudi, če je bila drugostopenjska odločba izdana, pa ni bila še vročena, ni mogoče šteti, da je bila izdana in jo je potrebno tudi vročiti. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi zavzelo tudi materialno-pravno stališče, ki ga je v delu apliciralo na konkretne okoliščine primera in sicer, da Gospodarska zbornica Slovenije, ki je v tem upravnem sporu drugo-tožena stranka, stranki ni vročila odločbe glede na določbo 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnih taksah (ZUT/72). »Če to drži,« navaja Vrhovno sodišče, »potem do izdaje odločbe tožene stranke (tudi vročitve) ni prišlo zaradi ravnanja tožene stranke, temveč zaradi okoliščin na strani tožeče stranke. O teh okoliščinah pa izpodbijani sklep nima nobene presoje in nobenih razlogov.« Tožnik je dne 21. 10. 2002 podal pripravljalno vlogo. V prvih 5 točkah pripravljalne vloge tožnik potrjuje, da ni hotel plačati upravne takse, ker se je hotel upreti vsakršnemu šikaniranju in s sklicevanjem na določilo 6. odstavka 114. člena ZUP in na določili 14. in 15. člena ZUT/72, ob uporabil razlagalne metode in dubio contra fiscum, zagovarja stališče, da ni taksni zavezanec. V nadaljevanju pripravljalne vloge v točkah od 6 do 8 pa utemeljuje nezakonitost prvostopenjske odločbe drugo-tožene stranke. Predlaga razveljavitev sporne odločbe, sodišče pa prosi da preuči in presodi vsa sporna dejstva in meritorno odloči. Obrazložitev k prvi točki izreka: V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu z dne 12. 9. 2002 je sodišče v ponovnem postopku ugotavljalo, ali ni prišlo do izdaje drugostopenjske odločbe zaradi ravnanja in okoliščin na strani tožeče stranke. V zvezi s tem ni sporno, da tožeča stranka kljub opominom ni hotela plačati upravne takse, kajti tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2002 izrecno pravi, da se je uprla plačilu upravne takse. To dejstvo pa izhaja tudi iz odgovora tožnika na odgovor tožene stranke na tožbo. Za podlago za takšno ravnanje pa se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na določilo 6. odstavka 114. člena ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86). Že Vrhovno sodišče je v imenovanem sklepu zavzelo materialno pravno stališče in sicer, če prvostopenjski upravni organ ni tožniku vročil odločbe zaradi določila 3. odstavka 14. člena ZUT/72 (Uradni list RS – prečiščeno besedilo: št. 18/90, 33/90, 20/91 12/92), potem do izdaje odločbe tožene stranke (tudi vročitve) ni prišlo zaradi ravnanja tožene stranke. Ker se je v ponovnem postopku izkazalo, da tožnik ni hotel plačati upravne takse, pomeni, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za tožbo zaradi molka po 26. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS). V konkretni zadevi je treba za razlago določila 26. člena ZUS uporabiti ZUT/72. Določilo 3. odstavka 14. člena ZUT/72 med drugim pravi, da odločbe ni mogoče vročiti stranki, preden ne plača takse po opominu. Določilo 15. člena ZUT/72 pa pravi, da za spise in dejanja v postopkih, ki se začnejo po uradni dolžnosti, se v postopku na prvi stopnji ne plača takse. Po logični metodi razlage tega določila, v povezavi s sistematično razlago določila 3. odstavka 14. člena ZUT velja, da se za postopek na drugi stopnji plača taksa. Taksa za odločbo o pritožbi zoper prvostopenjsko se nanaša že na drugostopenjski postopek. To pomeni, da je taksna obveznost za tožnika na podlagi materialno-pravnega predpisa nastopila, ko je bil tožnik obveščen o obveznosti plačila takse. Tožnik ne zanika, da je bil obveščen o taksni obveznosti, ampak priznava, da je vedel za pozive na plačilo takse, na katere je tudi odgovarjal. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik med drugim tudi dne 29. 11. 1999 zavrnil izpolnitev takse obveznosti. Novi Zakon o upravnih taksah (ZUT/2000, Uradni list RS, št. 8/2000, 44/2000, 81/2000, 33/2001-ZVet, 45/2001-ZZVR, 42/2002) je stopil v veljavo dne 15. 2. 2000, vendar je ZUT/2000 v prehodni določbi določil, da se za spise in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plača taksa po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Ker je taksna obveznost tožniku nastala pred 15. 2. 2000, je sodišče uporabilo ZUT/72. Določilo 6. odstavka 114. člena, na katerega se sklicuje tožnik, pa ne vpliva na razlago določil o molku drugostopenjskega organa po 26. členu ZUS v povezavi z ZUT/72. To izhaja že iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča z dne 12. 9. 2002, v kateri Vrhovno sodišče pri ugotavljanju elementov, ki izkazujejo vročitev odločbe ne vključuje ZUP/86, ampak samo določilo 3. odstavka 14. člena ZUT/72. Sodišče temu dodaja, da tožnik tudi ni dokazal, da stroške v zvezi s taksami ni povzročil s svojim ravnanjem (pogoj iz 6. odstavka 114. člena ZUP/86), kajti to bi se izkazalo šele, če bi v pritožbenem postopku dokazal, da je bila odločba drugo-tožene stranke nezakonita. Temu dokazu pa se je tožnik sam odrekel s tem, ko ni hotel sprejeti drugostopenjske odločbe. Ker tožnik v postopku ni navajal, da takse ni mogel plačati zaradi socialne stiske, sodišče v izpodbijani odločbi tudi ni našlo nepravilnosti z vidika pravice do pravnega sredstva iz določila 25. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I , 42/97, 66/2000, 24/2003). Zato je sodišče v prvi točki izreka sklepa tožbo zavrglo na podlagi smiselne uporabe določila 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Ker je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2002 vztrajal pri izpodbijanju odločbe o odvzemu licence (točke od 6 naprej v pripravljalni vlogi), je sodišče v skladu z določilom 6. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo s sklepom zavrglo. Po tem določilu se tožbo zavrže, če je bila o isti zadevi že izdana v upravnem sporu pravnomočna odločba. V tej zadevi je že v upravnem sporu opr. št. U 1150/2000-8, ki ga je sprožil tožnik zoper odločbo Gospodarske zbornice Slovenije št. … z dne 29. 10. 1999, Upravno sodišče odločilo s sklepom, ki je postal pravnomočen dne 23. 11. 2000. Poleg tega pa je v upravnem sporu zoper isti upravni akt med istima strankama pravnomočno odločilo tudi Vrhovno sodišče RS (I Up 4272002-3) s sklepom z dne 12. 9. 2002. Določilo iz ZUP/86, ki je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ, je sodišče uporabilo na podlagi določila 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000).