Jedro

Tožena stranka je pravilno obrazložila določbe 410. člena ZKP, ki se nanašajo na obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka. Glede tožnikovih zatrjevanj, da so priče sedaj govorile resnico, se tožena stranka pravilno sklicuje na drugi odstavek 410. člena ZKP, iz katerega izrecno izhaja, da se mora dejstvo, da sodba temelji na lažnih izjavah prič dokazati s pravnomočno sodbo, da so priče spoznane za krive teh kaznivih dejanj, česar pa tožnik v tem primeru ni zatrjeval, niti v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, niti v tožbenih ugovorih. Glede na to ni izpolnjen objektivni pogoj po 24. členu ZBPP, ker tožnik glede zahteve za obnovo postopka ne bi imel verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo prosilca (tožnika v tem sporu) za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi obnove postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju pod številko K 279/99. V obrazložitvi tožena stranka razlaga, da je organ pridobil in vpogledal v predmetni kazenski spis in v spisa tega sodišča Bpp 2084/2013 in Bpp 267/2014. Navaja objektivni pogoj, ki ga določa 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), to je obvezno upoštevanje okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna in da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh.

2. V postopku K 279/99 je bila 5. 2. 2000 izdana sodba, s katero je bil prosilec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči k storitvi kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ, v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ in 27. člena KZ-1. 410. člen ZKP določa, da se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti samo v korist obsojenca. Postopek se obnovi med drugim tudi, če se dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listini ali na krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača. Organ ugotavlja, da je bila prosilcu za to zadevo, torej za obnovo kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki prvega pravnega nasveta z odločbo Bpp 2084/2013 z dne 17. 1. 2014 (prosilec jo je prejel 21. 1. 2014, kot to izhaja iz spisa Bpp 2084/2013). Dne 24. 2. 2014 je dodeljena odvetnica A.A. z dopisom z dne 24. 2. 2014 sporočila, da se prosilec sploh ni javil k njej.

3. Iz spisa Bpp 267/2014 izhaja, da je prosilec ponovno vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi obnove postopka K 279/99 in je navedel, da temelji sodba K 279/99 na lažnivih pričanjih. Iz odločbe Bpp 267/2014 z dne 12. 3. 2014 izhaja, da je organ prosilčevo prošnjo kot neutemeljeno zavrnil. Prosilec v prošnji in nadaljnjih vlogah samo pavšalno nakazuje na obnovitveni razlog po 1. in 2. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Po drugem odstavku tega člena se mora takšno lažno pričanje dokazati s pravnomočno sodbo. Iz spisa K 279/99 še izhaja, da je prosilec že leta 2000 podal predlog za obnovo postopka, kjer je navedel, da so priče lagale, sodišče pa je njegov predlog zavrglo, saj ni bilo podanih zakonskih pogojev za obnovo postopka po prvem odstavku 410. člena ZKP.

4. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. V obširni tožbi natančno navaja ves potek postopka v zvezi z vložitvijo prošnje za brezplačno pravno pomoč. Navaja, da mu je bila s tem kršena človekova pravica po členih 14, 15, 21, 22, 23, 25, 26, 27, 29, 30 in 34 Ustave. Te pravice so bile kršena predvsem v točki 6 izpodbijane odločbe. Poudarja, da je priča B.B. pripravljen pred senatom povedati resnico, da pokojnika ni zaparkiral pred streli, kar je bilo v tem primeru odločilnega pomena. Sodnik, ki mu je izrekel obsodilno sodbo je danes pravnomočno obsojen na zaporno kazen zaradi podkupnin. Soobtoženi v kazenskem postopku ga je ovadil in se je postopek obravnaval na sodišču v Mariboru in je resnica prišla čez leta na dan. V tem postopku je sam drugoobtoženi in če bi B.B. povedal resnico na ponovljenem sojenju, bi bila zadeva razjasnjena. Kršena mu je tako Ustavo in 6. člen EKČP, kot tudi 410. člen ZKP. Druge priče so kasneje izjave spremenile in jih celo overile pri notarju, tako da je napačno zatrjevanje upravnega organa v točki 9 odločbe. Organ tako ne more podati ocene, kaj bi senatno sojenje odločilo, če bi priče povedale drugače, kot so trdile prvič.

5. Glede zatrjevanja v točki 11, da mu je bila dodeljena odvetnica navaja, da ne potrebuje odvetnice za pravni nasvet, temveč za to, da ga zastopa v obnovi postopka. Vedno se ščiti obsojeni sodnik C.C. in bi bilo seveda težko priznati, da se mu je zgodila krivica in mu je bilo uničeno celotno življenje. Trditev, da to ni pomembno za njega osebno in njegovo družino, da gre za 7 let v zapor, je čista norost. Vrhovno sodišče je 11. 11. 2015 v zadevi X Ips 226/2014 razsodilo, da je neupoštevno pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora očitno nerazumna in je takšna ocena za prvostopenjsko možnost uspeha nebistvena. To izhaja tudi iz priporočila Evropske komisije z dne 27. 11. 2013 o pravici do brezplačne pravne pomoči, saj je šteti, da je v primerih, ko se lahko izreče kazen zapora, takšna dodelitev odvetnika v interesu pravičnosti. Se pravi, da dodelitev brezplačne pravne pomoči ni očitno nerazumna in je za vsakega, ki mu grozi kazen zapora tudi življenjskega pomena. Res je, da je izrečeno kazen odsedel, vendar je zanj in za družino, kot tudi za njegov socialno ekonomski položaj prav tako pomembno, da se mu popravi storjena krivica oziroma, da se na ponovljenem sojenju končno dožene resnica in bo sodišče bolj upoštevalo odločitev Vrhovnega sodišča in Ustavo. Meni, da bi v njegovem primeru moral organ to priznati po 22. členu in 7. členu ZBPP, ker gre za uresničevanje pravice do sodnega varstva. Meni, da upravni organ ne more podati ocene. V celoti izpolnjuje pogoje po 24. členu ZBPP v drugi, tretji in peti alinei tega člena. Organ bi moral upoštevati 1. člen ZBPP prvi odstavek, da brezplačna pravna pomoč obsega uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti (14. člen Ustave). Glede na to, da je bil na podlagi odločbe CSD upravičen do socialne pomoči do 30. 5. 2016 sam brez škode za svoje preživljanje ne bi zmogel stroškov odvetnika. Tudi to ni bilo upoštevano. Tudi zatrjevanja v 13. točki odločbe so nesmiselna. Vse bolj obremenilne priče so sedaj pripravljene povedati vso resnico. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se mu določi izbranega odvetnika, da bo lahko vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka in ga zagovarjal. Prosi tudi za taksno oprostitev, ker je slabega premoženjskega stanja.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialnega predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

9. Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitve v tožbi navedenih ustavnih pravic, glede na to, da sodišče v tem sporu presoja samo zakonitost izpodbijanega akta in tudi sicer ni ugotovilo nobenih, sicer samo pavšalno zatrjevanih kršitev človekovih ustavnih pravic.

10. Tožena stranka je pravilno obrazložila določbe 410. člena ZKP, ki se nanašajo na obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka. Glede tožnikovih zatrjevanj, da so priče sedaj govorile resnico, se tožena stranka pravilno sklicuje na drugi odstavek 410. člena ZKP, iz katerega izrecno izhaja, da se mora dejstvo, da sodba temelji na lažnih izjavah prič dokazati s pravnomočno sodbo, da so priče spoznane za krive teh kaznivih dejanj, česar pa tožnik v tem primeru ni zatrjeval, niti v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, niti v tožbenih ugovorih. Glede na to, ni izpolnjen objektivni pogoj po 24. členu ZBPP, ker tožnik glede zahteve za obnovo postopka ne bi imel izgleda za uspeh.

11. Tožnik tudi ne prereka dejstva, da mu je bila že dodeljena brezplačna pravna pomoč glede kazenske sodne zadeve K 279/99 v obliki prvega pravnega nasveta z odločbo Bpp 2084/2013 z dne 17. 1. 2014, vendar pa se na povabilo odvetnice tega ni udeležil, ker da tega nasveta ne rabi. Sodišče pojasnjuje, da se brezplačna pravna pomoč dodeljuje tako, da upravni organ sam oceni, v kateri fazi postopka in v kakšnem obsegu prosilec potrebuje brezplačno pravno pomoč in ker se te dodeljene brezplačne pravne pomoči v zvezi s pravnim svetovanjem tožnik ni udeležil, tako niti več ne izkazuje pravnega interesa za ponovno dodelitev brezplačne pravne pomoči. 12. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na slab ekonomski položaj, kar dokazuje z odločbo CSD o dodelitvi socialne pomoči, glede na to, da mora prosilec za brezplačno pravno pomoč ne glede na ekonomske in družinske razmere izpolnjevati še objektivni pogoj (razumnost zadeve in verjetnost za izgled v uspeh), ki ga določa 24. člen ZBPP.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen. Sodišče ni odločalo o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ker se po ZBPP sodna taksa v postopkih dodelitve brezplačne pravne pomoči ne plačuje.