Jedro

Nadaljnje navedbe izvedenca, da so bile na vozilu po spodnjem delu odbijača vidne odrgnine po celotni širini odbijača, prav tako so navedene sveže odrgnine vidne na oljnem koritu motorja, vsi ti sestavni deli pa so v neposredni bližini sestavnega dela pokrova klinastega jermena s spodnje strani vozila, zato izvedenec ocenjuje, da je z veliko verjetnostjo ta del sestavni del obdolženčevega vozila, v povezavi z izpovedbo obeh v postopku zaslišanih prič policistov, ki sta smiselno enako izpovedala, da je obdolžencu med vožnjo po makadamu z vozila odpadel del podvozja oziroma kos plastike, utemeljuje, ob izrecni navedbi obdolženega v zagovoru, da avta ni dal za vožnjo nikomer, zaključek, da je prav obdolženi bil voznik osebnega avtomobila, ki sta mu sledila in sta ga ustavljala policista.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega N. L., odvetnice I. V., se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 330,00 EUR v roku 30 dni od prejema te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega N. L. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 105. člena in po desetem odstavku v povezavi s tretjim odstavkom 101. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu je zanju izreklo enotno sankcijo globo v višini 1.700,00 EUR in stransko sankcijo 23 kazenskih točk, naložilo pa mu je tudi plačilo sodne takse v znesku 220,00 EUR, plačilo stroškov izdelave izvedenskega mnenja v postopku postavljenega izvedenca M. P. v višini 399,61 EUR, plačilo stroškov za podajanje ustnega izvida in mnenja navedenega izvedenca v višini 153,13 EUR in stroškov pričnine za pričo S. M. v višini 5,40 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča se po zagovornici, odvetnici I. V., pritožuje obdolženi iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanih prekrškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe ugotavlja, da ni podana v pritožbi uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker sodba prvostopenjskega sodišča naj ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, saj se prvostopenjsko sodišče v dokazni oceni ni opredelilo zakaj ni moglo slediti izpovedbam prič S. M. in Z. M.. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nedvomno izhaja, da prvostopenjsko sodišče njunima izpovedbama ni moglo slediti zato, ker sta njuni izpovedbi glede na ostale izvedene dokaze neprepričljivi. Zaradi razlogov, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki nudijo vso podlago za zaključek, da je obdolženi v obravnavanem primeru bil voznik osebnega avtomobila, kateremu sta sledila policista in ga poskušala ustaviti, je jasno, da diametralno nasprotnim izpovedbam prič o tem, kje bi se naj obdolženi v kritičnem času nahajal in kaj bi naj v tem času počel, ne more slediti.

5. Iz istega razloga prvostopenjsko sodišče s tem, ker ni vztrajalo pri zaslišanju priče D. Z., kateremu je prvostopenjsko sodišče kar dvakrat vročilo vabilo na zaslišanje, pa se zaslišanja ni udeležil, ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala oziroma bi mogla vplivati na drugačno odločitev v sodbi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje obravnavanih prekrškov dovolj razjasnilo že na podlagi ostalih izvedenih dokazov, kot to izhaja iz točke 11 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče prav tako po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavanih prekrškov, dokazno oceno v izpodbijani sodbi pa je utemeljeno oprlo na izpovedbi v postopku zaslišanih prič policistov Z. A. in T. R. v povezavi z v postopku pridobljenim izvedenskim mnenjem izvedenca M. P. in njegove izpovedbe ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom in na tej podlagi utemeljeno zavrnilo zagovor obdolženega, ki zatrjuje, da v kritičnem času ni bil voznik osebnega avtomobila, ki sta mu sledila in ga ustavljala policista, zato tudi ni mogel storiti očitanih mu prekrškov. Izpovedbam v postopku zaslišanih prič S. M. in Z. M. tudi pritožbeno sodišče ne more slediti iz istih razlogov kot jih prvostopenjsko sodišče navaja v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj sta njuni izpovedbi zaradi v tej točki ocenjenih dokazov povsem neprepričljivi.

7. Pritožba izpostavlja, da se izvedenec ni mogel opredeliti do vprašanja, ali je možno, da je manjkajoči del odletel že kdaj prej, niti ni mogel potrditi, da je navedeni del točno od tega vozila. Tudi policista nista znala povedati, od kod bi naj navedena plastika padla, priča T. R. je izpovedal, da je prišla izpod vozila in odpadla desno od vozila, priča Z. A. pa, da je prišla izpod vozila in da je kršitelj zapeljal preko te plastike.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče odgovarja, da je v postopku postavljeni izvedenec avtomobilske stroke M. P. v izvedenskem mnenju navedel, da je odpadla plastika pokrov - zaščita klinastega - pasastega jermena, da pripada tudi modelu vozila, Volkswagen Golf 1.4 bencin, letnik 1999 (znamka in tip vozila, ki ga je vozil obdolženi), če pa pripada vozilu last obdolženega pa ne more z gotovostjo potrditi, vsekakor pa je iz podatkov v spisu in po fotografijah ta sestavni del pri ogledu obdolženčevega vozila po dogodku manjkal. Nadaljnje navedbe izvedenca, da so bile na vozilu po spodnjem delu odbijača vidne odrgnine po celotni širini odbijača, prav tako so navedene sveže odrgnine vidne na oljnem koritu motorja, vsi ti sestavni deli pa so v neposredni bližini sestavnega dela pokrova klinastega jermena s spodnje strani vozila, zato izvedenec ocenjuje, da je z veliko verjetnostjo ta del sestavni del obdolženčevega vozila, v povezavi z izpovedbo obeh v postopku zaslišanih prič policistov, ki sta smiselno enako izpovedala, da je obdolžencu med vožnjo po makadamu z vozila odpadel del podvozja oziroma kos plastike, utemeljuje, ob izrecni navedbi obdolženega v zagovoru, da avta ni dal za vožnjo nikomer, zaključek, da je prav obdolženi bil voznik osebnega avtomobila, ki sta mu sledila in sta ga ustavljala policista.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ocena izvedenca, da je vozilo na traktorski poti oziroma po kolesnicah traktorske poti podrsalo po zaščitnem pokrovu klinastega jermena, ne ustreza dejanskemu stanju, ker je glede na pričanje policistov nesporno ugotovljeno, da je bila makadamska cesta suha ter sta oba povedala, da sta avtomobil izgubila zaradi prahu, zato na vozilu tudi ni moglo biti blata. Iz izpovedb v postopku zaslišanih prič policistov je razvidno, da sta policista obdolženemu sledila na daljši razdalji, vse od lokala F. na naslovu L. , skozi Spodnjo Polskavo in Sele ter sta ga izgubila šele nekje v naselju Požeg, ko je zapeljal v levo na makadamsko cesto. Pred to makadamsko cesto je obdolženec že med vožnjo v smeri Spodnje Polskave zapeljal po traktorski cesti med njivami (priloga A3/2 spisovnega gradiva in opis sledenja vozilu v obdolžilnem predlogu, kar se ujema z izpovedbami obeh kot prič zaslišanih policistov). Navedbe izvedenca, da ocenjuje, da je prav na traktorski poti oziroma na kolesnicah traktorske poti prišlo do podrsanja zaščitnega pokrova klinastega jermena, ki je pozneje z vozila odpadel na makadamski cesti, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot logično in sprejemljivo.

9. Zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da izvedeni dokazni postopek izkazuje, da je odpadli del zaščite podvozja pripadal obdolženčevemu osebnemu avtomobilu, kar ob izrecni navedbi obdolženega, da vozila nikomur drugemu ni dal v uporabo, nadalje izkazuje, da je bil obdolženi tisti, ki je vozil v cestnem prometu osebni avtomobil, ki sta mu sledila in ga ustavljala policista, zato mu je utemeljeno očitati storitev prekrškov opisanih Ad I in Ad II izreka izpodbijane sodbe tako v objektivnem, kot tudi v subjektivnem smislu, kjer se pritožbeno sodišče pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi oba prekrška storil s krivdno obliko direktnega naklepa.

10. Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi določeni glavni denarni sankciji in stranski sankciji ter izrečeno enotno sankcijo ocenjuje kot ustrezne. Po oceni pritožbenega sodišča iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje tudi ne izhajajo takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev za posamične prekrške določenih glob pod specialnim minimumom oziroma pod predpisanim določenim zneskom, zato je obdolženemu ustrezno izrečena enotna sankcija globa v višini 1.700,00 EUR in stranska sankcija 23 kazenskih točk. 11. Zaradi vsega navedenega, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

12. Odločitev o naložitvi sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilih prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1, znesek sodne takse pa je odmerjen na podlagi tar. št. 8132 Taksne tarife v skladu z Zakonom o sodnih taksah.