Jedro

Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin (ali zapisnikov o izpovedbah prič), torej takrat, ko je sodišče (tem) listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Za takšen primer pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožeča stranka sicer navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu ugotovilo, da naj bi tožena stranka ugovarjala dejstvu plačila računov neposrednim dobaviteljem, a ker se pri tem sklicuje na vlogo tožene stranke z dne 22. 6. 2015 in njene navedbe v tej, je jasno, da zakonski dejanski stan protispisnosti (kot je opredeljen v 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podan.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, (v I. točki izreka sodbe) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnični znesek 230.847,19 EUR in - zakonske zamudne obresti od zneska 20.073,67 EUR od 10. 4. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 20.073,67 EUR od 10. 5. 2012 dalje do plačila, - zakonske zamudne obresti od zneska 20.073,67 EUR od 10. 6. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 20.073,67 EUR od 10. 7. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 20.073,67 EUR od 10. 8. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 20.073,67 EUR od 10. 9. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 20.073,67 EUR od 10. 10. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 20.073,67 EUR od 10. 11. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 20.073,67 EUR od 10. 12. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 20.073,67 EUR od 10. 1. 2013 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 20.073,67 EUR od 10. 2. 2013 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 10.036,83 EUR od 10. 3. 2013 dalje do plačila, (v II. točki izreka sodbe) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15. dni plačati 6.756,44 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti, (v III. točki izreka sodbe) da se tožbeni zahtevek zavrne za glavnični znesek 60.650,21 EUR in - zakonske zamudne obresti od zneska 5.273,93 EUR od 10. 4. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 5.273,93 EUR od 10. 5. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 5.273,93 EUR od 10. 6. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 5.273,93 EUR od 10. 7. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 5.273,93 EUR od 10. 8. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 5.273,93 EUR od 10. 9. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 5.273,93 EUR od 10. 10. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 5.273,93 EUR od 10. 11. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 5.273,93 EUR od 10. 12. 2012 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 5.273,93 EUR od 10. 1. 2013 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 5.273,93 EUR od 10. 2. 2013 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 2.636,97 EUR od 10. 3. 2013 dalje do plačila ter (v IV. točki izreka sodbe) da se tožbeni zahtevek zavrne za znesek 33.031,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2015 dalje do plačila.

2. Zoper IV. in posledično II. točko (ki vsebuje odločitev o stroških postopka) izreka citirane sodbe je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožbo vložila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v tem delu ugodi. Podredno je zahtevala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo priglašenih stroškov za odgovor.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet pritožbene presoje je odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z zahtevkom za povrnitev škode v višini 33.031,54 EUR, ki naj bi tožeči stranki nastala, ker je morala v času od 31. 1. 2012 do 15. 1. 2013, ko je tožena stranka brez pravne podlage zasedala poslovne prostore tožeče stranke, plačati vse obratovalne stroške, ki odpadejo na te poslovne prostore, kljub temu da poslovnih prostorov ni mogla uporabljati in jih tudi ni mogla dati v najem.

6. Sodišče prve stopnje je navedeni zahtevek zavrnilo, in sicer iz razloga ker tožeča stranka do konca dokaznega postopka ni predložila dokazil o opravljenih plačilih neposrednim dobaviteljem (ker torej ni predložila dokazil, na podlagi katerih bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo, ali in kdaj je v sferi tožeče stranke nastala škoda), tožena stranka pa (jo) je v vlogi z dne 22. 6. 2015 opozorila, da zatrjevana škoda ni nastala z izstavitvijo računov neposrednih dobaviteljev, temveč šele s trenutkom plačila.

7. Tožeča stranka s pritožbo navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje graja. Priznava sicer, da je res, da ni predložila dokazil o plačilu obratovalnih stroškov, a hkrati pojasnjuje tudi, da tega ni storila, ker tožena stranka sploh ni nasprotovala zatrjevanemu dejstvu, da je tožeča stranka obratovalne stroške plačala (zaradi česar je tožeča stranka štela, da to dejstvo med pravdnima strankama ni sporno). Navedba sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ugovarjala, da zatrjevana škoda ni nastala z izstavitvijo računov neposrednih dobaviteljev, temveč šele s trenutkom plačila, je po njenih trditvah protispisna. Sodišče prve stopnje je postopalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in je napačno presodilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati opravljenih plačil neposrednim dobaviteljem, tožbeni zahtevek v višini 33.031,54 EUR s pripadki pa neutemeljeno zavrnilo.

8. Očitek, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi (protispisnost), po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Protispisnost je namreč podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin (ali zapisnikov o izpovedbah prič), torej takrat, ko je sodišče (tem) listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo.2 Za takšen primer pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožeča stranka sicer navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu ugotovilo, da naj bi tožena stranka ugovarjala dejstvu plačila računov neposrednim dobaviteljem, a ker se pri tem sklicuje na vlogo tožene stranke z dne 22. 6. 2015 in njene navedbe v tej, je jasno, da zakonski dejanski stan protispisnosti (kot je opredeljen v 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podan. Ne gre za nasprotje med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi oziroma za napačen prenos vsebine dokaza v izpodbijano sodbo. Očitane procesne kršitve prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

9. Je pa sodišče prve stopnje med razloge za odločitev napačno povzelo navedbe tožene stranke. Ugovora oziroma trditev, ki jih vsebuje obrazložitev izpodbijane sodbe v 26. točki, tožena stranka ni podala. Tožena stranka v vlogi z dne 22. 6. 2015 ni navajala, da tožeča stranka s predloženimi listinami ni izkazala škode, niti ni opozarjala, da zatrjevana škoda ni nastala z izstavitvijo računov neposrednih dobaviteljev, temveč šele s trenutkom plačila. Navajala je - kot pravilno povzema pritožnica - da tožeča stranka kot najemodajalka računov upravnika ni posredovala toženi stranki v plačilo, da tudi ni dokazala, da bi ji jih poslala in da zato toženka ni bila seznanjena z zahtevami za obratovalne stroške.

10. Na ta način pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni podala ugovora nenastale terjatve. Sodišče prve stopnje na podlagi citiranih navedb tožene stranke ne bi smelo zaključiti, da je v vlogi z dne 22. 6. 2015 opozarjala, da zatrjevana škoda ni nastala z izstavitvijo računov neposrednih dobaviteljev, temveč šele s trenutkom plačila. Tega namreč nedvomno ni storila. Kljub temu, da tožeča stranka ni predložila dokazil o plačilu obratovalnih stroškov, bi sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP torej moralo ugotoviti, da tožeča stranka obratovalne stroške za prostore, ki jih je brez pravne podlage uporabljala tožena stranka, je plačala, ker je to med pravdnima strankama nesporno. Dejstvo, da tožeča stranka toženi stranki ni izstavila računov, ne vpliva na nastanek škode, ne glede na sklep z dne 20. 5. 2015, s katerim je sodišče tožečo stranko med drugim pozvalo, da dostavi potrdila o dejansko opravljenih plačilih obratovalnih stroškov za čas od 31. 1. 2012 do 15. 1. 2013. Ker je bilo dejstvo plačila obratovalnih stroškov v vtoževani višini nesporno, dokaznega postopka v zvezi s tem ni bilo treba izvajati. Tožeča stranka pritožbeno torej utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP in posledično napačno zaključilo, da bi tožeča stranka dejstvo plačila obratovalnih stroškov morala dokazati.

11. Obravnavanemu odškodninskemu zahtevku pa (v nasprotju z navedbami pritožnice) zgolj na podlagi neprerekanega dejstva, da je tožeča stranka obratovalne stroške za prostore, ki jih je brez pravne podlage uporabljala tožena stranka, plačala, ni mogoče ugoditi. Potrebno je presoditi še preostale kumulativne predpostavke odškodninske odgovornosti. Kot že navedeno, tožeča stranka v tem postopku namreč uveljavlja, da ji je škoda iz naslova obratovalnih stroškov nastala, ker je morala v času, ko je tožena stranka brez pravne podlage zasedala njene poslovne prostore (tj. prostore, katere ima pravico uporabljati in upravljati tožeča stranka), plačati vse obratovalne stroške, ki odpadejo na te poslovne prostore (prim. list. št. 43) - ker je tožena stranka zasedala poslovne prostore in je obljubljala nadaljevanje najema, tožeča stranka poslovnih prostorov ni mogla oddati v najem drugemu najemniku, niti delno (prim. list. št. 34).

12. Ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP in je v tej posledici napačno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala plačil stroškov za obdobje od 31. 1. 2012 do 15. 1. 2013, pa se z omenjenimi predpostavkami v izpodbijani sodbi zmotno ni ukvarjalo. Dejansko stanje obravnavane zadeve je torej ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti (355. člen ZPP).

13. Sodišče prve stopnje bo torej moralo presoditi predhodno izpostavljene predpostavke zatrjevane odgovornosti, ob sprejemanju odločitve pa upoštevati tudi ugovore, ki jih je v zvezi z odškodninskim zahtevkom podala tožena stranka.

14. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17. 2 Tako tudi VSRS sodba in sklep II Ips 342/2014.