Jedro

Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika. Sodišče pa sodi, da za standard znatne nevarnosti pobega in s tem za pridržanje tožnika ne more zadoščati ugotovitev, da je bil tožnik predhodno že obravnavan s strani druge države članice EU.

Tožnikova izpovedba, v kateri je pojasnil, da na Hrvaško ne želi, saj ga bodo zgolj vrnili v Bosno in Hercegovino, kjer so razmere slabe, se ujema z izjavo, kot jo je zapisala toženka ob njegovem zaslišanju in s katero je pojasnil svoje ravnanje. Sodišče pa kot prepričljivo ocenjuje tudi njegovo izjavo, da na Hrvaškem, ko ga je ob prijetju obravnavala policija, ni sodeloval tolmač, po opravljeni registraciji pa so jih v večji skupini s policijskim vozilom pripeljali do meje z Bosno in Hercegovino in jih potem potiskali, dokler niso prešli meje, za azil pa tam ni zaprosil, glede na izpovedbe drugih migrantov, da jih že pred podajo prošnje vrnejo v Bosno in Hercegovino. Glede na navedeno sodišče ne sprejema naziranja toženke, da te okoliščine izkazujejo tožnikovo nesodelovanje v postopku.

Sodišče ne more mimo dejstva, ki izhaja iz podatkov v spisu, da je bil tožnik prijet v naselju Veščica, ki se nahaja tik za mejo s Hrvaško. Tako tožnikovo izpovedbo tudi v tem delu ocenjuje kot prepričljivo in ne sprejema dokazne ocene toženke, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil zgolj zato, ker ga je policija našla in da je Slovenija zanj zgolj tranzitna država. Prav tako sodišče ne more šteti kot zadostno podlago za izrečen ukrep pridržanja okoliščino, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal, da je ob odhodu iz Alžirije imel za ciljno državo Francijo, saj da tam živijo njegovi sorodniki.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2748/2018/5 (1312-20) z dne 9. 1. 2019 odpravi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom sklenila, da se tožnik pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju, Uredba Dublin III), za čas od ustne naznanitve pridržanja 7. 1. 2019 od 13.35 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice, ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je toženka po preverjanju v bazi Eurodac ugotovila, da je bil tožnik pred prihodom v Slovenijo že obravnavan s strani druge države članice EU, in sicer s strani Hrvaške dne 15. 11. 2018, česar pa tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji ni povedal. Povedal je, da so ga obravnavali policijski organi v Albaniji in ga vrnili Grčiji, obravnavali pa so ga tudi v Bosni in Hercegovini ter ga vrnili Črni Gori ter nazadnje v Sloveniji. Toženka tožniku očita, da je zavajal pristojni organ s tem, ko ni povedal, da ga je obravnavala tudi hrvaška policija, kar ustreza pojmu nesodelovanja v postopku ali navajanju lažnih podatkov (5. alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih, v nadaljevanju ZTuj-2). Ker se od vsakega prosilca pričakuje, da zaprosi za zaščito v prvi zanj varni državi, tožnik pa slednjega ni storil ne v Grčiji in ne na Hrvaškem, čeprav je imel vse možnosti, da za mednarodno zaščito zaprosi že na Hrvaškem, ob tem pa je še navedel, da je njegova ciljna država Francija, je toženka prepričana, da za mednarodno zaščito ne bi zaprosil niti v Sloveniji, če ga policija ne bi ujela. S tem, ko je nezakonito prehajal državne meje, v Sloveniji pa nima možnosti bivanja, sta po prepričanju toženke izpolnjena tudi kriterija iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Meni, da je Slovenija zanj le tranzitna država in da bo zapustil tudi Slovenijo, s tem pa onemogočil predajo odgovorni državi članici, kar ponovno ustreza pojmu nesodelovanja v postopku. V nadaljevanju še pojasnjuje, zakaj ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa s pridržanjem na območje Azilnega doma v Ljubljani, ki glede na režim varovanja prosilcu ne preprečuje možnosti, da dom po svoji volji zapusti.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi navaja, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Sloveniji zato, ker želi tu ostati. Poudarja, da v Sloveniji ni storil nobenega kaznivega dejanja, da bi bilo zoper njega mogoče odrediti ukrep pridržanja ali pripor, kar omejitev gibanja na Center za tujce dejansko pomeni. Meni, da izročitve tretji državi ne bo mogoče izvesti, saj na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil. Hrvaški policisti so ga zgolj fotografirali, vzeli njegove osebne podatke in prstne odtise ter ga vrnili v Bosno in Hercegovino, vse brez prisotnosti tolmača. Navaja, da so mu v Centru za tujce okrnjene pravice in da je tam nemogoče bivati, saj gre za zaprt policijski režim. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

4. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izdani odločbi.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče je na glavni obravnavi dne 18. 1. 2019 vpogledalo listine zadevnega upravnega spisa, ki ga je predložila toženka ter zaslišalo tožnika.

7. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III pridržala tožnika v prostorih in na območju Centra za tujce Postojna na podlagi 5. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

8. Po drugem odstavku 28. člen Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

9. Skladno s prvim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center na tujce.

10. Sodišče uvodoma pritrjuje tožbenim navedbam, da gre glede na opis tožnikovega pridržanja v Centru za tujce, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/20161. Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),2 po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni.

11. Ob upoštevanju prej citirane določbe 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilcu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstoji znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je takšen ukrep za izvedbo postopka predaje odgovorni državi članici nujen.

12. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu ZTuj-2.3 Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 20164 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena).

13. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah, I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 (in na to se je sklicevalo naslovno sodišče tudi že v nadaljnjih zadevah) že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, medtem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.5 Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

14. Kot že rečeno, je bilo o tožnikovem pridržanju odločeno v okviru postopka za predajo odgovorni državi članici EU, ki je v tem primeru Hrvaška. Toženka svoje sklepanje o tožnikovi begosumnosti opira na okoliščine, ki po njenem prepričanju kažejo na to, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, pobegnil v Francijo, saj je izrazil, da je to njegova ciljna država, poleg tega pa ni povedal, da je bil na Hrvaškem že obravnavan s strani njihovih varnostnih organov, kjer za azil ni zaprosil, kot tudi ne v Grčiji, temveč šele v Sloveniji, in tudi to šele po tem, ko ga je slovenska policija ujela.

15. Sodišče pa sodi, da za standard znatne nevarnosti pobega in s tem za pridržanje tožnika ne more zadoščati ugotovitev, da je bil tožnik predhodno že obravnavan s strani druge države članice EU. Že glede na ureditev po Uredbi Dublin III je logično, da se je tožnik pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek predaje po Dublinski uredbi prične. Kot že povedano, pa se osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Dublinski uredbi, ne sme pridržati.

16. Ob upoštevanju razlage, ki izhaja iz 13. točke obrazložitve te sodbe, da mora biti nevarnost pobega znatna oziroma velika, po presoji sodišča toženka tožniku neutemeljeno očita, da že dejstva, da je bil obravnavan s strani hrvaških varnostnih organov ter da bi lahko že na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, česar pa ni storil, ob tem da je navedel, da je njegova ciljna država Francija, pomenijo, da bo zapustil tudi Republiko Slovenijo.

17. V zvezi z v postopku ugotovljenim dejanskim stanjem zadeve sodišče pripominja, da je tožnik na glavni obravnavi (enako oziroma smiselno podobno je tožnik povedal tudi, ko je bil soočen z dejstvom, da ga je pred prihodom v Slovenijo obravnavala tudi policija na Hrvaškem) dovolj prepričljivo pojasnil, zakaj na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil. Kot je povedal, je dvakrat neuspešno prečkal bosansko - hrvaško mejo, vendar so ga vsakokrat hrvaški varnostni organi, po tem ko so ga registrirali (fotografirali, zapisali osebne podatke in mu vzeli prstne odtise), vrnili v Bosno in Hercegovino. Tožnik je tudi logično sprejemljivo in človeško razumljivo pojasnil razloge, zakaj je slednje zamolčal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji. In sicer je izpovedal, da je to storil zato, ker ni želel, da se ga vrne na Hrvaško. Tožnikova izpovedba, v kateri je pojasnil, da na Hrvaško ne želi, saj ga bodo zgolj vrnili v Bosno in Hercegovino, kjer so razmere slabe, se ujema z izjavo, kot jo je zapisala toženka ob njegovem zaslišanju in s katero je pojasnil svoje ravnanje. Sodišče pa kot prepričljivo ocenjuje tudi njegovo izjavo, da na Hrvaškem, ko ga je ob prijetju obravnavala policija, ni sodeloval tolmač, po opravljeni registraciji pa so jih v večji skupini s policijskim vozilom pripeljali do meje z Bosno in Hercegovino in jih potem potiskali, dokler niso prešli meje, za azil pa tam ni zaprosil, glede na izpovedbe drugih migrantov, da jih že pred podajo prošnje vrnejo v Bosno in Hercegovino. Glede na navedeno sodišče ne sprejema naziranja toženke, da te okoliščine izkazujejo tožnikovo nesodelovanje v postopku.

18. Toženka se je v obrazložitvi sklepa sklicevala tudi na to, da je tožnik v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, ker ga je prijela policija. Tožnik je s tem v zvezi izpovedal, da so potem, ko so ilegalno prečkali hrvaško - slovensko mejo, v nekem naselju sami počakali na policijo. Sodišče pri tem ne more mimo dejstva, ki izhaja iz podatkov v spisu, da je bil tožnik prijet v naselju Veščica, ki se nahaja tik za mejo s Hrvaško. Tako tožnikovo izpovedbo tudi v tem delu ocenjuje kot prepričljivo in ne sprejema dokazne ocene toženke, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil zgolj zato, ker ga je policija našla in da je Slovenija zanj zgolj tranzitna država. Prav tako sodišče ne more šteti kot zadostno podlago za izrečen ukrep pridržanja okoliščino, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal, da je ob odhodu iz Alžirije imel za ciljno državo Francijo, saj da tam živijo njegovi sorodniki. Vse navedeno torej po oceni sodišča ne kaže na tožnikovo begosumnost, še manj pa, da je ta begosumnost ''znatna''. Iz izjave tožnika pa izhaja tudi njegova pripravljenost, da bo počakal na konec postopka v Sloveniji, zato tudi ni mogoče šteti, da je podana objektivna okoliščina ''nesodelovanja v postopku'' (smiselno po 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2).

19. Na tožnikovo znatno begosumnost po presoji sodišča ne kaže niti njegovo prehajanje mej na nedovoljen način niti dejstvo, da v Sloveniji nima dovoljenja za bivanje. Poleg tega, da je na tak način prehajanja meja (kot je naslovno sodišče že večkrat opozorilo) za begunce tipičen in neizogiben, saj meje legalno niti ne bi mogli prestopiti ter da so te osebe brez dovoljenja za bivanje, sodišče pripominja še, da sta okoliščini po 1. in 3. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, zgolj milejši obliki okoliščin, ki lahko kažeta na begosumnost, in ki lahko le pogojno, skupaj z drugimi okoliščinami, vodita do sklepanja o begosumnosti, še zlasti znatni begosumnosti. Drugih razlogov, iz katerih bi bilo treba tožnika pridržati, npr. dvoma v njegovo identiteto ali varnostnih pridržkov, toženka ne navaja, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. 20. Iz navedenih razlogov izhaja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla dejstev oziroma okoliščin, ki bi izkazovale katerega od objektivnih kriterijev za ugotavljanje begosumnosti in s tem utemeljevale razloge za odločitev, da se tožnika pridrži na območje Centra za tujce v skladu s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III oziroma po kriterijih iz 68. člena ZTuj-2. To pomeni, da je toženka glede na dejansko stanje, ki ga je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa – in ki se ne razlikuje ne od tožbenih navedb, ne od tožnikovih navedb na zaslišanju, niti od podatkov v upravnem spisu – napačno uporabila določbe materialnega prava.

21. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Ker ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne iz upravnega spisa ne izhajajo nobene druge okoliščine, ki bi lahko pomenile zakonito podlago za izrek ukrepa omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, zadeve ni vračalo toženki v ponovni postopek. Ker je sodišče na podlagi navedenega tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravil, se do ostalih tožbenih navedb, ki za odločitev niso pomembne, ni posebej opredeljevalo.

1 Odločbe Vrhovnega sodišča so bile sicer izdane še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera sprememba v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 2 Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je »tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo«. 3 ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja). 4 Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 5 Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi Dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).