Jedro

Pritožnica je odškodninsko terjatev do tožeče stranke utemeljevala na neupravičenem enostranskem razdrtju najemnih pogodb s strani tožene stranke. 1. odst. 26.čl. ZPSPP določa, da se pogodba o najemu poslovnih prostorov odpoveduje sodno. Navedena določba uveljavlja posebno zaščito najemnika. Za uresničitev enostranskega odpovednega upravičenja s strani najemodajalca mora biti poleg podanega odpovednega razloga podan tudi dodaten pogoj, da je najemodajalec to svuje upravičenje uresničil z vložitvijo tožbe, oziroma naloga za izpraznitev poslovnih prostorov. Najemno razmerje v tem primeru preneha šele z učinkovanjem pravnomočne sodbe. To pa pomeni, da uveljavljanje odstopnega upravičenja izven sodnega postopka nima neposrednega učinka na najemno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 2001/00013 z dne

1.2.2001 v 1. in 3. tč. izreka, s čimer je toženi stranki naložilo plačilo 1.921.922,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila (1.tč. izreka sodbe). Hkrati je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 7.078.601,90 SIT (2.tč. izreka sodbe) in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 305.352,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (3.tč. izreka sodbe).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je v izpodbijani sodbi povzelo sodišče prve stopnje, se je tožena stranka proti zahtevku tožeče stranke branila z ugovorom pobotanja, sklicujoč se na terjatve, ki jih je imela do tožeče stranke v času pred nastopom stečaja nad tožečo stranko. Pritožbeno sodišče soglaša z mnenjem sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka takšnemu ugovoru ne more zoperstaviti zgolj s sklicevanjem na dejstvo, da tožena stranka svojih terjatev ni prijavila v stečajnem postopku. Tožena stranka se je v zvezi s terjatvami do tožeče stranke po eni strani sklicevala na učinke pobotanja po 1. in 2. odstavku 117. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), po drugi strani pa je za iste terjatve uveljavljala izrecni pobotni ugovor (glej tč.

I. pripravljalne vloge z dne 5.11.2002). Glede na trditve tožene stranke, da naj bi šlo za terjatve tožene stranke, nastale do uvedbe stečajnega postopka, bi sodišče prve stopnje tovrsten ugovor tožene stranke moralo obravnavati kot materialnopravni ugovor prenehanja terjatve tožeče stranke in ne kot procesni ugovor, o katerem odloči sodišče v smislu 3. odstavka 319. člena ZPP. V primeru pobotanja v smislu 117. člena ZPPSL namreč nastopijo učinki pobotanja že na podlagi samega zakona brez izrecnega pobotnega ugovora kot procesnega akta v pravdi. Vendar navedena postopkovna kršitev, na katero se pritožnica v pritožbi ne sklicuje, ne onemogoča preizkusa pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede na razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijene sodbe, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.tč. 2. odst. 339.člena ZPP. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti drugih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. ZPP).

Pritožnica v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede obstoja terjatve tožeče stranke iz naslova neplačane najemnine in drugih stroškov po računih tožeče stranke (A2-A25). Za odločitev o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke je torej odločilen zgolj preizkus odločitve o obstoju terjatve tožene stranke na dan uvedbe stečajnega postopka nad toženo stranko.

Tožena stranka je svoj zahtevek do tožeče stranke utemeljevala na odškodninski podlagi zaradi prenehanja najemnega razmerja s tožečo stranko glede poslovnih prostorov po dveh najemnih pogodbah z dne

25.10.1995 (B6) in z dne 1.6.1997 (B12). Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je materialnopravno zmotno izhodišče sodišča prve stopnje, ko je prenehanje najemnega razmerja utemeljilo na določbi 3. alinee 28. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur.l. SRS 18/74; v nadaljevanju ZPSPP). Sodišče prve stopnje je pri tem med drugim upoštevalo naslednje dejanske ugotovitve: - tožeča stranka je najemni pogodbi, sklenjeni za dobo 5 let, z dopisom dne 26.10.1998 odpovedala z dvomesečnim odpovednim rokom - tožena stranka se je dokončno izselila iz najetih prostorov

30.4.2000.

Pritožnica je odškodninsko terjatev do tožeče stranke utemeljevala na neupravičenem enostranskem razdrtju najemnih pogodb s strani tožene stranke. 1. odst. 26.čl. ZPSPP določa, da se pogodba o najemu poslovnih prostorov odpoveduje sodno. Navedena določba uveljavlja posebno zaščito najemnika. Za uresničitev enostranskega odpovednega upravičenja s strani najemodajalca mora biti poleg podanega odpovednega razloga podan tudi dodaten pogoj, da je najemodajalec to svuje upravičenje uresničil z vložitvijo tožbe, oziroma naloga za izpraznitev poslovnih prostorov. Najemno razmerje v tem primeru preneha šele z učinkovanjem pravnomočne sodbe. To pa pomeni, da uveljavljanje odstopnega upravičenja izven sodnega postopka nima neposrednega učinka na najemno razmerje. V konkretnem primeru to pomeni, da pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo v posledici pisne zahteve tožeče stranke z dne 26.10.1998. Glede na ugotovitev, da je tožena stranka kasneje poslovne prostore dejansko izpraznila in jih vrnila tožeči stranki, je takšno ravnanje mogoče razlagati zgolj kot prenehanje najemnega razmerja na podlagi sporazuma v smislu 1.odst. 23.čl. ZPSPP. S tem pa je tudi izključena protipravnost ravnanja tožeče stranke kot podlaga za uveljavljanje odškodninske odgovornosti. Tožena stranka bi se torej zahtevi tožeče stranke na odpoved pogodbe lahko zoperstavila, sklicujoč se na določbo 1.odst. 26.čl. ZPSPP. S tem, ko je zahtevi tožnika, ki kot rečeno sama po sebi nima učinka na obstoj pogodbenega razmerja, sledila z vrnitvijo najetih prostorov, je najemno razmerje med strankama prenehalo na podlagi sporazuma obeh strank in ne na podlagi enostranskega ravnanja tožeče stranke. S tem pa je odpadel odškodninski temelj za terjatev, na katero se v svojih ugovorih sklicuje tožena stranka.

Tožena stranka je glede dela svoje terjatve zatrjevala tudi obogatitveno podlago in sicer glede vložka tožene stranke v najete prostore. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno sklepalo, da so bila s strani tožene stranke vložena sredstva v poslovne prostore posledica odločitve, da bo prostore uredila po svojem okusu. Ob pomanjkanju trditev tožene stranke, da je bila tožeča stranka pozvana na odpravo pomanjkljivosti po 15. in 16.čl. ZPSPP, je torej neutemeljeno sklicevanje pritožnika v pritožbi na to podlago za vrnitveni zahtevek. Sicer pa neupravičenost vrnitvenega zahtevka izhaja tudi iz samih najemnih pogodb, ki predstavljajo del materialnega prava, saj iz le-teh izhaja, da tožena stranka opravi adaptacije prostorov na svoj račun (6.čl. pog. B6 in 5.čl. pog. B12), pri čemer je tožena stranka morala pridobiti tudi soglasje tožeče stranke. Podano soglasje tožeče stranke za opravljanje del samo po sebi ne daje podlage, da bi tožena stranka lahko zahtevala vrnitev vloženih sredstev. Sicer pa se pritožnica v pritožbi sklicuje, da je vlaganje izvršila (in v tem smislu prevzela breme stroškov vlaganj) računajoč na petletno trajanje najema. Ker je iz gornje obrazložitve razvidno, da do razdrtja pogodbe ni prišlo v posledici enostranskega ravnanja tožeče stranke, temveč na podlagi spremenjene pogodbene podlage, v okviru katere pa ni izkazana sprememba dotedanjega dogovora o tem, da gredo stroški vlaganj v breme tožene stranke, ni izkazane podlage za vrnitveni zahtevek, iz katerega uveljavlja tožena stranka zatrjevano terjatev.

Na osnovi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in v smislu obrazložene pravilne uporabe materialnega prava se tako izkaže, da je ugotovitev sodišča prve stopnje glede neobstoja terjatve tožene stranke materialnopravno pravilna. Zaradi neobstoja tako zatrjevane terjatve tožene stranke tudi niso nastopili učinki pobotanja po

117.čl. ZPPSL, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. ZPP), je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve stroškov pa ni upravičena niti tožeča stranka, saj zgolj s pavšalnim nasprotovanjem pritožbi in povzemanjem izpodbijane sodbe v ničemer ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ne gre za potrebne stroške postopka, ki bi jih morala nositi nasprotna stranka (1.odst.155.čl. ZPP). postopka (1.odst.165. v zvezi s 1.odst.154.čl. ZPP).