Jedro

Ker za ugotavljanje zahtevane višine zadostuje nižja stopnja verjetnosti, je utemeljen odstop od dokaznega standarda iz prvega odstavka 7. člena ZPP ter uporaba prostega preudarka po določbi 216. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v III. točki izreka tako, da se glasi: „Toženca sta nerazdelno dolžna v roku 15 dni plačati tožnici 1.668,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 200, 00 EUR za čas od 31. 12. 2007 do 30. 12. 2008, - od zneska 400, 00 EUR za čas od 31. 12. 2008 do 30. 12. 2009, - od zneska 600, 00 EUR za čas od 31. 12. 2009 do 30. 12. 2010, - od zneska 800, 00 EUR za čas od 31. 12. 2010 do 30. 12. 2011, - od zneska 1.000, 00 EUR za čas od 31. 12. 2011 do 30. 12. 2012, - od zneska 1.200, 00 EUR za čas od 31. 12. 2012 do 30. 12. 2013, - od zneska 1.400, 00 EUR za čas od 31. 12. 2013 dalje do plačila, - od zneska 17,00 EUR za čas od 5. 1. 2015 do plačila, - od zneska 17,00 EUR za čas od 5. 2. 2015 do plačila, - od zneska 17,00 EUR za čas od 5. 3. 2015 do plačila in - od zneska 17,00 EUR za čas od 5. 4. 2015 do plačila.“ in v IV. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 333,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 151,20 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.668,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 240,41 EUR pravdnih stroškov toženi stranki.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču očita, da kot nosilni argument za zavrnitev zahtevka upošteva, da je toženec menil, da je lastnik sporne parcele. S takimi razlogi sodba krši tožničino pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS. Sodba krši tudi določilo 37. člena Stvarnopravnega zakonika, ki določa upravičenja tožnice kot lastnice nepremičnine. Ni pomembno, kaj trdita toženca, saj je sodišče že v prvi sodbi zaključilo, da sta toženca ves čas nedobroverna glede tožničine nepremičnine. Kdo je lastnik sporne nepremičnine jasno izhaja iz zemljiške knjige, toženca pa vse od leta 1998 vesta kdo je lastnik. Leta 2006 sta toženca prejela tudi opominsko pismo tožnice. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, kar pomeni kršitev pravice tožnice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave ter absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki 339. člena ZPP. Tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se izpodbijana sodba ni opredelila do tožničinih navedb. Toženca sta v celoti propadla z njuno lastninsko tožbo. Toženca nimata ne lastninske ali katere druge stvarne pravice na nepremičnini. Ni res, da bi bil garažni objekt vreden več kot celotna nepremičnina, kot je obrazložilo sodišče v 18. točki sodbe. Ne le, da gre za sestavino nepremičnine tožnice, pač pa tudi ni res, da bi šlo za neprerekane trditve, kar predstavlja protispisno obrazložitev. Tožnica zatrjuje, da garažnega objekta na tej nepremičnini sploh ni. Toženca kljub jasno postavljeni zahtevi tožnice kot lastnice nepremičnine glede cene uporabe te nepremičnine, to nepremičnino v nezmanjšanem obsegu ves čas uporabljata in jo ekonomsko izkoriščata. Soditi ju je treba po njunem ravnanju v razmerju do nepremičnine tožnice. Po jasni zahtevi v letu 2006 za plačilo uporabnine 200,00 EUR letno, toženca posesti nista opustila. Če bi se ne strinjala z zahtevano višino, bi morala takoj opustiti posest. Korist tožencev je prevelika. Še za parkiranje avtomobila bi plačala več. Tožnica je tista, ki kot lastnica določi ceno za uporabo njene nepremičnine. Odločanje o višini zahtevane uporabnine ni v pristojnosti sodišča, ampak v pristojnosti tožnice. Toženca sta s konkludentnimi ravnanji sklenila dogovor o znesku uporabnine. Ta dogovor pa je tudi v celoti realiziran, razen plačila. Sodišče je kot nosilni argument vzelo trditev, da sta toženca prepričana, kar je bilo v postopku v celoti prerekano in izpodbito z dokazi tožnice. Gre za hudo kršitev načela materialne resnice, kršitev načela o trditvenem in dokaznem bremenu ter kršitev načela kontradiktornosti, pravice do izjave in enakega varstva pravic. Sodba pomeni za tožečo stranko sodbo presenečenja. Tožnica ni zahtevala denarnega zneska za nazaj, pač pa za vnaprej. Tožničin zahtevek ni obogatitvene narave. Ker sta toženca nepremičnino uporabljala tudi po zahtevi tožnice, sta zavezana plačati uporabnino. Toženca pridobivata korist najmanj v vtoževanem znesku, ki bi ga sicer pridobila tožnica, če bi imela nepremičnino v posesti in uporabi. Za dokazovanje višine zahtevanega zneska v tem primeru zadostuje nižja stopnja verjetnosti, kar utemeljuje odstop od dokaznega standarda iz prvega odstavka 7. člena ZPP ter utemeljuje uporabo prostega preudarka po 216. členu ZPP. Sodišče bi moralo uporabiti prosti preudarek. Tožnica trdi in dokazuje, da sta prav toženca soglašala in privolila, da plačujeta 200,00 EUR letno. Dokaznih pravil v ZPP ni. Že to, da je tožeča stranka vsaj sedmim sosedom podala primerljivo zahtevo za plačevanje uporabnine, dokazuje tržno zahtevani znesek v razmerju do tožencev. Sodba zmotno omeji nepremičnino le na zemljišče, čeprav gre za nepremičnino v celoti. Primerljiva tržna najemnina ni in ne more biti edini kriterij dokazovanja. Tožnica je trdila in dokazovala okoriščenje in prikrajšanje na različnih okoliščinah, npr. kaj vse bi lahko sama počela z nepremičnino, vendar sodba o tem nima nobenih razlogov. Že samo parkirišče bi ji prineslo več kot 17,00 EUR zaslužka mesečno. Enako obdelava zemljišča za povrtnine ali sadovnjak, ureditev bifeja ali balinišča. To je dejanska podlaga, ki je sodba ne upošteva in ne presodi in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba nima pravno upoštevnih razlogov za zavrnitev zahtevkov na odškodninski podlagi. Toženca povzročata škodo tožnici, ker jo izključujeta in ji preprečujeta izvrševanje lastninskih upravičenj. Škodo predstavljajo že posekana drevesa v kostanjevem drvoredu ter posegi tožencev v spreminjanje tožničine nepremičnine, izgubljen dobiček pa izhaja iz dejstva, da vsa leta vtoževanega obdobja toženca protipravno in samovoljno preprečujeta in onemogočata tožnici uporabo in izkoriščanje lastnine. Izvedenec v dokaz višine prikrajšanja ali škode, bi bil neekonomičen in bi stroški postopka presegli tožbeni zahtevek. Verjetno bi bilo potrebno celo več izvedencev različnih strok. Tožeča stranka se je izrecno sklicevala na prosti preudarek in bi ga sodišče moralo tudi uporabiti. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da toženca uporabljata nepremičnino parc. št. ..., k. o. ..., katera solastninca do ¼ je tožnica. Zahtevek tožnice za plačilo uporabnine oziroma odškodnine za uporabo njenega ¼ solastniškega deleža pa je zavrnilo, saj je ocenilo, da tožnica ni uspela dokazati višine zahtevane uporabnine oz. odškodnine. Tožnica zahteva plačilo 200,00 EUR letno od leta 2007 dalje z zakonskimi zamudnimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je odločitev oprlo na materialnopravno podlago 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 36. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem mora tisti, ki uporablja tujo stvar v svojo korist, lastniku (imetniku) nadomestiti korist, ki jo je imel od uporabe. Koliko znaša višina koristi (prikrajšanja) je odvisno od okoliščin konkretnega primera, dokazno breme o višini pa je na strani tožeče stranke. Ker tožnica višine uporabnine ni dokazala (po oceni sodišča pa v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo določila o prostem preudarku) je sodišče zahtevek zavrnilo.

6. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno pravno presojo. Tožeča stranka je dokazala, da je zaradi posega tožene stranke v njeno solastno nepremičnino prikrajšana, da tožena stranka njeno nepremičnino uporablja in je okoriščena ter da je posledično tožeča stranka oškodovana, saj je tožena stranka spremenila izgled nepremičnine (posekala je drevesa in na njej zgradila garažo). Če ne bi bilo poseganja s strani tožene stranke, bi lahko tožnica nepremičnine uporabila za parkirišče, obdelavo zemljišča za povrtnine ali kot sadovnjak ali pa za ureditev bifeja ali balinišča. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je zahtevek v denarni obliki kot je postavljen, utemeljen, saj je dejanska in pravna podlaga zanj podana. Sodišče pa bi moralo za določitev višine odškodnine uporabiti določilo 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in višino določiti po prostem preudarku.

7. Drugi odstavek 216. člena ZPP ureja pravico do povračila škode v denarnem znesku, kadar odločitev v isti tožbi glede na celoto po vrednosti predstavlja le neznaten del, odločanje o višini pa bi bilo povezano z nesorazmernimi stroški. Tožeča stranka je višino uporabnine opredelila z zneskom 200,00 EUR letno. Višino je utemeljevala z navedbo, da bi ji obdelovanje nepremičnine za povrtnine, vzgojo sadnega drevja, parkirišča, balinišča ali bifeja nedvomno prineslo višji znesek od 17,00 EUR mesečno, kolikor zahteva s tožbenim zahtevkom. Tožena stranka takim navedbam in taki višini uporabnine konkretno nikoli ni ugovarjala. Tožena stranka je ugovarjala višini zahtevka s pavšalno ugovorno navedbo, da gre za previsok znesek.

8. Po določbi 216. člena ZPP lahko sodišče odloči po prostem preudarku, če ugotovi, da ima stranka pravico do denarnega zneska, pa se višine ne more ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami. Za dokazovanje višine v takem primeru zadostuje nižja stopnja verjetnosti, kar utemeljuje odstop od dokaznega standarda iz prvega odstavka 7. člena ZPP (primerjaj odločbe VS RS II Ips 82/2005, II Ips 868/2009, III Ips 97/2005, II Ips 419/2011 in druge). Ker za ugotavljanje zahtevane višine zadostuje nižja stopnja verjetnosti, je utemeljen odstop od dokaznega standarda iz prvega odstavka 7. člena ZPP ter uporaba prostega preudarka po določbi 216. člena ZPP.

9. Ob ugotovitvi, da ima tožeča stranka pravico do nadomestila, je neuporaba navedenega – sicer procesnega - pravila imela za posledico zmotno pravno presojo o nedokazani odškodnini za sicer povzročeno škodo. Gre le za presojo kakšno prikrajšanje je tožena stranka s svojim ravnanjem povzročila tožeči stranki. Pravna presoja o višini je stvar dokazovanja. Tožeča stranka je utemeljila, da bi lahko z uporabo nepremičnine (pridelava povrtnin, sadja, uporaba kot parkirišče, izgradnja balinišča ali bifeja) nedvomno lahko mesečno prejela 17,00 EUR. Tožena stranka konkretno temu znesku in tem navedbam ni ugovarjala, pač pa je navedla, da je zahtevek previsok. Navedbe ožeče stranke, da bi lahko z obdelovanjem nepremičnine ali z njeno uporabo za parkirišče, balinišče ali bife pridobivala najmanj 17,00 EUR mesečno, so po oceni pritožbenega sodišča realne in prepričljive. Tak zaključek je moč sprejeti na podlagi splošno znanih dejstev, življenjskih izkušenj in pravil logičnega mišljenja. Konkretno tožničine navedbe niso niti izpodbite. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (358. člen ZPP) in prisodilo tožeči stranki zahtevani znesek za zahtevano obdobje z obrestmi, ki so zakonita posledica zamude.

10. Posledično je višje sodišče spremenilo tudi prvostopenjsko odločitev o stroških. Ker je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, ki jih sestavljajo stroški plačila sodnih taks (150,00 za tožbo, 25,00 za povišanje zahtevka, 150,00 za pritožbo) 5,00 EUR za fotokopije in 1,10 EUR za poštnino. Stroške v zvezi s kilometrino sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj niso izkazani.

11. Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo, ji je dolžna tožena stranka povrniti tudi njene pritožbene stroške. Stroške pritožbe sestavljajo stroški sodnih taks za pritožbo 150,00 EUR in 1,2 EUR za poštnino. Stroški so odmerjeni na podlagi priglašenih stroškov in v skladu z Zakonom o sodnih taksah. Odločitev temelji na