Jedro

Že sama narave pravice do pravnega sredstva ter zahteva po pravni varnosti, ki izhaja iz načela pravne države, narekuje potrebo po omejevanju pravice do pravnega sredstva. Zato so v procesnih zakonih določeni roki za vložitev pravnega sredstva zoper odločbe oblastnih organov in v kolikor v predpisanem roku pravno sredstvo ni vloženo, o njem ni več mogoče vsebinsko odločati oziroma presojati njegove utemeljenosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčevo pritožbo zoper sklep z dne 29. 12. 2021 kot prepozno ter storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilec zaradi kršitev Ustave RS, Zakona o prekrških (ZP-1), Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), Zakona o voznikih (ZVoz), Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), Kazenskega zakonika (KZ), Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Zakona o osebnih listinah, Evropske konvencije o človekovih pravicah s protokoli, Evropskega kodeksa policijske etike, Zakona o sodiščih (ZS), v pritožbi pa se sklicuje tudi na nekatere sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah zoper Republiko Slovenijo, odločbe Ustavnega sodišča, Vrhovnega sodišča RS, Višjega sodišča v Mariboru in Okrajnega sodišča v Mariboru. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se pritožba, ki jo je sodišče označilo za prepozno, vsebinsko presoja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah, da je bil storilcu sklep z dne 29. 12. 2021, s katerim je sodišče zavrglo njegovo pritožbo zoper sklep z dne 4. 11. 2021, storilcu vročen s fikcijo vročitve tako, da se šteje, da je vročitev bila opravljena 22. 1. 2022, da je rok za vložitev pritožbe zato začel teči 23. 1. 2022 in se je iztekel v ponedeljek 31. 1. 2022, storilec pa je pritožbo poslal s priporočeno poštno pošiljko, ki jo je oddal 3. 2. 2020, kar je bilo po izteku 8-dnevnega pritožbenega roka. Ob takih ugotovitvah, ki jih storilec pritožbeno ne izpodbija, je sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito zavrglo njegovo pritožbo kot prepozno, saj tako posledico določa tretji odstavek 161. člena ZP-1. 5. Izpodbijana odločitev je procesne narave, za njen sprejem pa so odločilne ugotovitve o tem, kdaj je bil sklep, zoper katerega je storilec vložil pritožbo, vročen storilcu ter kdaj in na kakšen način je storilec vložil pritožbo zoper sklep. Tako so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne pritožbene navedbe, da v predmetni zadevi ni bilo javnega sojenja, da kot pravni laik ni vedel, da v dveh letih po preizkusni dobi ne sme narediti nobenega prekrška, da bi sodišče moralo upoštevati, da storilec nujno potrebuje vozniško dovoljenje in da prenehanja veljavnosti vpliva na njegovo preživetje ter socialno stanje, da vozniško dovoljenje nujno potrebuje zaradi zaposlitve in zagotovitve svoje eksistence ter preživljanja mladoletnega sina ter izvrševanja stikov z njim, da ni povzročil nobene škode in s prekrškom ni nikogar ogrožal, da policija ni označila, da izvaja nadzor nad prometom, da zaradi sprejete odločitve ne bo mogel ohraniti zaposlitve in da zato sankcijo v veliki meri posega v njegov socialni položaj. Vse te navedbe se namreč nanašajo na dejstva in okoliščine, ki niso relevantne za sprejem izpodbijane odločitve ter preizkus njene pravilnosti.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da Ustava RS v 25. členu vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, brez vsakršnih omejitev in da bi zato sodišče moralo vsebinsko presojati pritožbe ne glede na zamujen rok, ker to zagotavlja Ustava, je potrebno poudariti, da navedeno ne drži. Zaradi potrebe po pravni varnosti je namreč nujno, da so pravna razmerja urejena pravnomočno. Zato že sama narave pravice do pravnega sredstva ter zahteva po pravni varnosti, ki izhaja iz načela pravne države, narekuje potrebo po omejevanju pravice do pravnega sredstva. Zato so v procesnih zakonih določeni roki za vložitev pravnega sredstva zoper odločbe oblastnih organov in v kolikor v predpisanem roku pravno sredstvo ni vloženo, o njem ni več mogoče vsebinsko odločati oziroma presojati njegove utemeljenosti.

7. Prav tako storilec ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je rok 8 dni v nasprotju s 6. členom Evropske konvencije človekovih pravicah, da je absolutno prekratek in da ne omogoča izvrševanja pravice do obrambe v postopku. Pritožbeni rok je določen z zakonom in je nepodaljšljiv. Primernost dolžine pritožbenega roka je v pristojnosti zakonodajalca, sodišče pa zaradi vezanosti na zakon in ustavo nima možnosti določiti drugačnega pritožbenega roka. Prav tako je zakonodajalec z namenom zagotavljanja procesne učinkovitosti določil institut fiktivne vročitve, za katerega storilec neutemeljeno trdi, da ga sploh ne bi smelo biti. Fikcija vročitve pomeni, da se neko dejstvo šteje za resnično, čeprav je povsem jasno, da ne ustreza dejanskemu stanju, vendar kljub temu ima določene pravne posledice. Tako je nerelevantno zatrjevanje, da sodišče ne more trditi, da je bil sklep vročen pravi čas, ker o tem ne obstaja podpisan obrazec za prejem pošte, ki bi edini dokazoval vročitev. Čeprav ni nobenega dvoma, da se storilec ni seznanil s sodnim pisanjem 15. dan po prejemu obvestila o prispeli poštni pošiljki, se kljub temu v skladu z veljavno zakonodajo šteje, da mu je bil sklep z dne 29. 12. 2021 vročen tega dne in so tako ugotovitve sodišča prve stopnje o datumu vročitve ter začetku teka in izteku roka za vložitev pritožbe zoper sklep z dne 29. 12. 2021 pravilne. Storilec bi tako moral pritožbo vložiti najkasneje 31. 1. 2022, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sklicevanje na epidemične razmere, ko naj bi vladne omejitve onemogočale normalno življenje in vlaganje pravnih sredstev, pa je neutemeljeno, saj storilec v pritožbi ne konkretizira, kako naj bi te omejitve vplivale na njegovo možnost vložitve pritožbe. Pri tem pa je potrebno poudariti tudi, da te omejitve niso nastopile nepričakovano in da storilec ni mogel z njimi računati.

8. Storilec pa tudi s pavšalnim sklicevanjem na nekatere odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča RS, Vrhovnega sodišča RS, Višjega sodišča v Mariboru in Okrajnega sodišča v Mariboru ne more računati na pritožbeni uspeh, saj iz pritožbenih navedb ni razvidno, kako naj bi bile te zadeve sploh primerljive z obravnavano zadevo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj mu sodišče ne pošilja več negativnih odgovorov, ker mu zaradi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja grozi bankrot, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče dolžno odgovoriti na storilčeve vloge ter presojati pravočasnost pravnih sredstev, in bo tako ravnalo tudi v bodoče, če bo storilec še nadalje vlagal pravna sredstva.

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.