Jedro

Izrek denacionalizacijske odločbe, s katerim se hipotekarnemu upniku nalaga izbris zastavne pravice, ni dopusten. Hipotekarni upnik lahko svojo terjatev uveljavlja na podlagi predpisov o upniško-dolžniških razmerjih, vendar izven denacionalizacijskega postopka po ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in odpravi odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 27.12.1993.

Obrazložitev

Uprava za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine je izdala delno odločbo z dne 8.7.1993, s katero je odločila: zavezanec ... je dolžan vrniti v last in posest parc. št. ... njiva v izmeri 61 m2, dvorišče v izmeri 313 m2, parc. št. ... zelenica v izmeri 125 m2, pripisane v vl. št. ...; ter parc. št. ... stavbišče - stanovanjska hiša v izmeri 333 m2, pripisano pri vl. št. ... upravičencu K.L., z dnem pravnomočnosti prvostopne odločbe (1. točka izreka); pri vl. št. ... se odreja izbris zemljiškoknjižnega telesa I. in II. ter pri parc. št. ... stavbišče - stanovanjska hiša v izmeri 333 m2 vknjižba lastninske pravice na ime K.L. (2. točka izreka); denacionalizirano premoženje se dodeli v začasno upravljanje skrbnici K.K., (3. točka izreka); nepremičnine se dodelijo bremen prosto (4. točka izreka); LB - GB dovoljuje pri vl. št. ... in pri celotnem vložku št. ... izbris zastavne pravice in prepovedi odsvojitve in obremenitve za parcele št. ... in ..., ki so pri teh vložkih vknjižene na podlagi pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 24.7.1991 v znesku 25,893.677,90 takratnih din ter odpis navedenih parcel v nov vložek, kjer se vknjiži lastninska pravica na K.L. (5. točka izreka); sprememba zemljiškoknjižnega stanja v zemljiški knjigi temeljnega sodišča se izvede po uradni dolžnosti po pravnomočnosti prvostopne odločbe (6. točka izreka).

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti navedeni prvostopni odločbi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbo 33. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka meni, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje. Ugotavlja, da je iz upravnih spisov razvidno, da se je z zastavo zavarovana terjatev nanašala na dolg iz kredita, katerega sredstva so bila porabljena v druge dovoljene namene in ne za nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije. Zato bo po mnenju tožene stranke upnik moral zahtevati poplačilo terjatve iz prihodkov oziroma premoženja zavezanca in izven denacionalizacijskega postopka. Zavezanec kot zastavni dolžnik namreč odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, torej s stvarnimi pravicami in denarjem, ki so v uporabi in upravljanju zavezanca. Prvostopni organ je sicer res v 5. točki izreka prvostopne odločbe navedel, da hipotekarni upnik dovoljuje izbris zastavne pravice na nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije, čeprav se nepremičnine vrnejo proste hipotekarnih bremen po samem zakonu in neodvisno od volje zastavnega upnika. Zaradi tega tožena stranka ni spreminjala 5. točke izreka prvostopne odločbe, ker bi pravne posledice za vse udeležence konkretnega denacionalizacijskega postopka ostale nespremenjene. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da se bo položaj upnika bistveno poslabšal prav zato, ker so se nepremičnine vrnile denacionalizacijskemu upravičencu proste hipotekarnih bremen, Republika Slovenije pa ni prevzela jamstva za upnikove terjatve. Po mnenju tožene stranke ima upnik možnost poplačati svojo terjatev iz ostalega premoženja zavezanca, ki je vsekakor večje od upnikove terjatve na nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije. Upnik bo lahko svoja upravičenja uveljavljal na podlagi drugih predpisov, ki se sicer uporabljajo pri urejanju upniško dolžniških razmerij, vendar izven denacionalizacijskega postopka. V okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopne odločbe ter ob preizkusu navedb pritožbe je tožena stranka ugotovila, da je prvostopni organ dejansko stanje popolno ugotovil ter pravilno uporabil materialno pravo, pri čemer je tudi bil pravilno izveden upravni postopek. Zato je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrnila pritožbo zastavnega upnika (tožeče stranke) kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ne soglaša z ugotovitvijo in odločitvijo prvostopnega organa in tožene stranke, da kot zastavni upnik dovoljuje pri navedenih nepremičninah izbris zastavne pravice in prepovedi odsvojitve in obremenitve ter odpis navedenih nepremičnin v nov vložek z lastninsko pravico na imenovanega upravičenca. Že doslej je večkrat zahtevala, da Republika Slovenija prevzame jamstvo za terjatve, ki so zavarovane s hipoteko. Podlaga za tako zahtevo je pogodba o zastavi nepremičnin, sklenjena dne 24.7.1991 med njo in ..., s katero je zastavni dolžnik za zavarovanje njene terjatve kot upnika zastavil svoje nepremičnine, med drugim tudi navedene nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije. Nepremičnine so bile zastavljene pred uveljavitvijo ZDen, zato ni nobenega razloga, da upravni organ ne ravna skladno z določbami 33. člena ZDen, ki jasno brezpogojno nalaga Republiki Sloveniji obveznost, da prevzame jamstvo za terjatve, ki so bile zavarovane s hipoteko na nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije. Ta člen sploh ne postavlja nobenih pogojev oziroma omejitev glede prevzema jamstva, kajti določa le, da se vrnejo nepremičnine proste hipotekarnih bremen, ki so nastala v času od njihovega podržavljanja do dneva uveljavitve ZDen, za same terjatve, ki so bile zavarovane s temi bremeni, pa jamči Republika Slovenija. Zastavni dolžnik odgovarja zastavnemu upniku s celotnim zastavljenim premoženjem za celotno terjatev do dokončnega poplačila terjatve. Nikakršne okoliščine glede tega, v kakšne namene je uporabljen kredit, ne igrajo pri tem nobene vloge. Nepravilna in nezakonita je ugotovitev, da Republika Slovenija prevzame jamstvo za plačilo zavezančevih dolgov le v primeru, če bi zaradi denacionalizacijskega postopka zavezanec kot zastavni dolžnik ostal brez kakršnega koli družbenega kapitala za plačilo dolgov, in sicer le v vrednosti nepremičnine, ki je vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu. Ne gre za nikakršno subsidiarno jamstvo, kot to ugotavljata oba upravna organa. Nepremičnino lahko vsakdo zastavi za pridobitev sredstev za katerikoli namen. Ni postavljenih omejitev, da se zastavi le konkretno določena stvar za pridobitev sredstev za investicijo prav za to stvar ali predmet. Upravni organ nikakor ne more in tudi nima sploh nobene osnove za to, da pošilja upnika, naj le-ta zahteva poplačilo terjatve iz prihodkov oziroma premoženja zavezanca, ki je izven denacionalizacijskega postopka, češ da zavezanec kot zastavni dolžnik tako ali tako odgovarja za svojo obveznost z vsem svojim premoženjem. Povsem izven pristojnosti upravnega organa je njegovo napotilo, da ima upnik možnost poplačati si svojo terjatev iz preostalega premoženja zavezanca, ki da je večje od upnikove terjatve na denacionaliziranih premičninah in da bo upnik lahko svoja upravičenja uveljavljal na podlagi drugih predpisov, ki se sicer uporabljajo pri urejanju in izvrševanju upniško dolžniških razmerij. Takšna razlaga določbe 33. člena ZDen je neupravičena in ni v skladu tako z določbami ZDen, kot tudi ne s smislom samega instituta hipoteke kot sredstva za zavarovanje terjatve. Nobene pravne podlage ni niti v ZDen niti v zakonu o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih za pogojevanje prevzema jamstva s tem, da so bila sredstva vložena v denacionalizirano nepremičnino, ali da je prevzem jamstva odvisen tudi od tega, ali preostale zastavljene nepremičnine zadoščajo za zavarovanje terjatev zastavnega upnika. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo. Predlaga tudi, da naj sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki sodno odmerjene stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi, ki jo je sprejela ob obravnavi pritožbe proti prvostopni odločbi, in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe v zvezi s 5. točko izreka prvostopne odločbe navaja, da ni spreminjala te točke, ker bi pravne posledice za vse udeležence konkretnega denacionalizacijskega postopka ostale nespremenjene. Po presoji sodišča sklepanje tožene stranke v zvezi s to točko ni pravilno. Že v 4. točki izreka prvostopne odločbe je v skladu s 1. stavkom 1. odstavka 33. člena ZDen odločeno, da se nepremičnine vrnejo proste (hipotekarnih) bremen. O samem izbrisu hipotekarnega bremena se v denacionalizacijskem postopku ne odloča, tudi če bi šlo za izbris na podlagi dovoljenja tožeče stranke kot hipotekarnega upnika, kar pa ta itak zanika. Zato ta točka izreka prvostopne odločbe ni le nepotrebna, kot izhaja iz navedbe tožene stranke, ampak nedopustna, saj posega v pristojnost sodišča. Ker tožena stranka z izpodbijano odločbo ni odpravila te nepravilnosti prvostopne odločbe, je nezakonita tudi izpodbijana odločba. Tožena stranka bo morala zato ponovno odločiti o pritožbi tožeče stranke proti prvostopni odločbi v skladu z določbami 242. člena ZUP.

Ne more pa tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku uveljavljati jamstva Republike Slovenije za terjatev, ki je bila zavarovana z navedenim hipotekarnim bremenom (po 2. stavku 1. odstavka 33. člena ZDen za terjatve, ki so bile zavarovane s hipotekarnimi bremeni, jamči Republika Slovenija), ker to ni stvar o kateri bi bil pristojen odločati upravni organ z denacionalizacijsko odločbo.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Tožbenega predloga, naj sodišče naloži toženi stranki povrnitev stroškov upravnega spora, sodišče ni obravnavalo ker po 61. členu ZUS v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.