Jedro

Napotitev na pravdo po dol. 3. toč. 1. odst. 210. čl. ZD ima za posledico vložitev ugotovitvene tožbe po 187. čl. ZPP

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka leta 1959 prejela od svoje matere znesek takratnih 80.000,00 din. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožena stranka ni soglašala s spremembo tožbenega zahtevka na glavni obravnavi dne 12.6.1991. Ker gre za povsem nov zahtevek sodišče o njem ne bi smelo razpravljati brez soglasja tožene stranke. Sicer pa je sodbeni izrek glede na tožbeni zahtevek tako preoblikovan, da istovetnost ni podana. Iz njega tudi ni razvidno v kakšen namen naj bi toženka prejela denar. Obvelja, da tožeča stranka glede zahtevka, ki ga vsebuje sodba, nima pravnega interesa. Podano je tudi protislovje med vsebino izvedenih dokazov in sodbenimi razlogi (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Pokojna mati pravdnih strank ni imela lastnega denarja, zaradi česar ga tudi ni mogla izročiti toženki. Protislovje med izpovedbami prič in drugimi dokazi ter razlogi izpodbijane sodbe revizija podrobneje obrazlaga in se sklicuje na dejstvo, da je kupoprodajna pogodba za naku zemljišča bila sklenjena šele leta 1962. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Kršitve pravdnega postopka bistvene narave revizija razvršča po vsebini na dve kategoriji. V prvo naj bi spadale napake relativnega značaja (1. odstavek 354. člena ZPP), ki se nanašajo na vprašanje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo (187. člen ZPP), na spremembo tožbe (190. - 192. člen ZPP) in na istovetnost sodbe s tožbenim zahtevkom (1. odstavek 2. člena in 325. člen ZPP) v drugo pa napaka absolutnega značaja glede na določbo 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (nasprotje med vsebino izvedenih dokazov in sodbenim izrekom ter njenimi razlogi).

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka relativnega značaja je prepričljivo zavrnilo že sodišče druge stopnje samo. V tej smeri izpodbijana sodba obrazlaga inštitut ugotovitvene tožbe po določbi 187. člena ZPP, pri čemer pa na glavni obravnavi dne 12.6.1991 oblikovani tožbeni zahtevek označuje kot ugotovitveno tožbo glede na določbo 210. člena zakona o dedovanju (konkretno 3. točko 1. odstavka navedene zakonske določbe). Med strankama namreč obstoji spor o dejstvu, od katerega je zaradi vračunanja v dedni delež odvisna njegova velikost. Prav spor o tem dejstvu je povzročil prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev tožnice na predmetno pravdo. Revidentovo stališče o pomanjkanju nekakšnega poslovnega namena (po vsebini pa pravnega interesa) za to ugotovitveno tožbo torej nima utemeljitve.

Revizijska teza, ki se nanaša na spremembo tožbe pa je v direktnem nasprotju z določbami 14. poglavja ZPP, ki se na spremembo tožbe nanašajo. Tožnik lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (1. odstavek 190. člena ZPP), pri čemer predstavlja spremembo tožbe tudi sprememba istovetnosti zahtevka (1. odstavek 191. člena ZPP). Ne glede na nepotrebno razpravljanje, ali je tožeča stranka res spremenila istovetnost svojega zahtevka, obvelja, da celo v tem primeru sodišče spremembo dovoli, čeprav se nasprotna stranka temu upira, kadar presodi, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (2. odstavek 190. člena ZPP). Sodbi nižjih sodišč pa sta odločili v navedenem procesnem okviru.

S sodbo odloči sodišče o zahtevku, ki se tiče glavne stvari in stranskih terjatev (1. odstavek 325. člena ZPP). Vendar pa uporaba tega načela ne pomeni, kakor zmotno trdi revizija, da je postavljenemu zahtevku moglo le ugoditi ali pa ga zavrniti. Če je zahtevek deloma utemeljen, se mu s sodbo le deloma ugodi, v ostalem pa se kot neutemeljen zavrne (3. odstavek 338. člena ZPP). Prav to je storilo sodišče prve stopnje, ko je odločilo o utemeljenosti dela tožbenega zahtevka, v ostalem pa ga je zavrnilo. Istovetnost med tožbenim zahtevkom, kakor je bil oblikovan na glavni obravnavi dne 12.6.1991 in sodbama nižjih sodišč torej ni v ničemer vprašljiva.

Sicer pa so razlogi sodb nižjih sodišč jasni in izvedenim dokazom ne nasprotujejo. Dokazni preizkus je bil opravljen na podlagi dokazov, kakor so bili v postopku izvedeni. Okolnost, da je toženkin mož prejel denar od svojega očeta, temu pa ga je za toženko v ugotovljeni vsoti tedanjih 80.000,00 dinarjev vrnila mati pravdnih strank, je v izpodbijani sodbi logično pojasnjena s stališča, da je dejansko mati bila tista, ki je toženki na opisani način izročila denar. V reviziji prikazano protislovje med razlogi in izrekom izpodbijane sodbe torej ne obstoji. To obvelja tudi z razlago, zakaj je v pogodbi z dne 13.7.1962 naveden nižji znesek kot pa v pogodbi z dne 16.11.1959. Nižji sodišči sta se do dejanske podlage v tej smeri izčrpno opredelili in je sprejete razloge brez pridržka mogoče preizkusiti. Glavnina revizijskih navedb, ki so sicer opredeljene v smislu očitkov glede na določbo 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pa po svoji vsebini pomeni grajo ugotovljenega dejanskega stanja. Gre za trditve, ki se nanašajo na dokazno oceno o denarnih sposobnostih pokojne in o tem, ali je v kritičnem času mogla prihraniti toliko denarja, kot ga je izročila toženki. Revizija izpodbijani sodbi celo očita, da temelji na domnevah. Graja torej sprejeto dokazno oceno, pri tem pa na revizijski stopnji posega v področje ugotavljanja dejanskega stanja. Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP).

Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, torej niso podani. Ker v pravdi tudi ni bilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).