Jedro

ZPPSL upravičuje vse upnike stečajnega dolžnika, da prerekajo prijavljene terjatve drugih upnikov. S tem, da posamezen upnik to upravičenje izkoristi, nastane novo sporno pravno razmerje med upnikom, katerega terjatev je prerekana in upnikom, ki to terjatev prereka. To pa je možno razrešiti samo med strankama (upniki), ki sta v sporu , ne pa med strankama (stečajnim dolžnikom in upnikom), ki to nista.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je zoper toženo stranko vložil tožbo na ugotovitev obstoja svoje terjatve proti toženi stranki v znesku 12.481.012,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stečajni upravitelj prijavljeno tožnikovo terjatev priznal, tožnik pa je bil napoten na ustrezen postopek zaradi ugotovitve obstoja terjatve zato, ker jo je prerekala upnica S. S. Zato je menilo, da tožnik nima pravnega interesa tožiti na ugotovitev obstoja terjatve toženo stranko in je tožbo zavrglo.

Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Sklep pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Okoliščina, da je na sodišču prve stopnje obravnavala ta spor sodnica, ki je tudi članica stečajnega senata, ki vodi stečajni postopek proti toženi stranki, ni izključitveni razlog po peti točki 71. člena ZPP. To je tožeči stranki povedalo že pritožbeno sodišče. Do kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugi točki drugega odstavka 354. člena ZPP zato ni prišlo.

Napotitveni sklep stečajnega sodišča ni v ničemer pomanjkljiv. Njegov izrek je v skladu s prvim odstavkom 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev. 67/93...52/99; v nadaljevanju: ZPPSL), v obrazložitvi pa je kot razlog za napotitev na začetek postopka za ugotovitev obstoja terjatve navedeno prerekanje tožnikove terjatve s strani upnikov stečajnega dolžnika S. S. in M. S. Če je stečajno sodišče pri tem uporabilo napačno število (ednino namesto dvojine) to na jasnost razlogov napotitvenega sklepa ne vpliva.

Do naroka za preizkus terjatev je bil tožnik glede sporne terjatve res v pravnem razmerju samo s toženo stranko. ZPPSL pa v drugem odstavku 142. člena upravičuje vse upnike stečajnega dolžnika, ki so v stečajnem postopku pravilno prijavili svoje terjatve, da prerekajo prijavljene terjatve drugih upnikov. S tem, da posamezen upnik to upravičenje izkoristi, nastane novo sporno pravno razmerje med upnikom, katerega terjatev je prerekana in upnikom, ki to terjatev prereka. To pa je možno razrešiti samo med strankama (upniki), ki sta v sporu , ne pa med strankama (stečajnim dolžnikom in upnikom), ki to nista. V nasprotnem slučaju namreč upnik, ki prereka terjatev drugega upnika, svojih morda utemeljenih razlogov sploh ne bi mogel uveljaviti.

Glede na zgoraj navedeno in ker je stečajni upravitelj terjatev tožeče stranke priznal, tožeča stranka res ni izkazala pravnega interesa tožiti toženo stranko. Imela ga je za tožbo proti upniku, ki je njeno terjatev prerekal. Okoliščina, da tega ni storila, na pravilnost odločitve v tej zadevi ne vpliva. Materialnopravno zgrešene presoje, kdo je v sporu pasivno legitimiran, tudi ni mogoče odpraviti z uporabo prvega odstavka 83. člena ZPP, ki ureja situacije, ko toži ali je tožen nekdo, ki sploh ne more v postopku pred sodiščem nastopati kot stranka. Tožeča stranka se tudi ne more sklicevati na 2. člen ZPP. Ta se nanaša na primere, ko so izpolnjene vse procesne predpostavke. V obravnavanem primeru pa to niso bile. Pravega interesa za tožbo proti toženi stranki ni bilo. Morebitno razhajanje sodišč prve in druge stopnje o tem, ali bi bilo treba vložiti tožbo proti S. S. ali proti S. S. in M. S. pa že zaradi tega ni pomembno, ker tožnik ni vložil tožbe proti nobenemu od omenjenih dveh.

Niti uveljavljani niti tisti revizijski razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, ne obstojijo. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).