Jedro

Ne glede na določbo 34. člena ZZVZZ, da ima zavarovanec pravico do nadomestila do dneva, ko postane odločba o ugotovitvi invalidnosti I. kategorije pravnomočna, ki je uporabljiva za zavarovance v delovnem razmerju, saj jim s pravnomočnostjo odločbe ZPIZ delovno razmerje preneha po sili zakona, pa taka določba za zavarovance iz 5. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ ni vedno uporabljiva. Njihova odjava iz zavarovanja je odvisna tudi od postopkov tožene stranke, to pa pomeni, da mora za njih veljati samo določba 28. člena ZZVZZ, po kateri imajo ti zavarovanci pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo z dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, razveljavilo odločbo tožene stranke št. 1700-4506/2 z dne 30.5.2001, na podlagi katere je bila tožnica do pravnomočnosti odločbe ZPIZ št. 4066083 z dne 12.2.2001 začasno nezmožna za delo, ugotovilo, da je bila tožnica nezmožna za delo do 21.6.2002 in da ji je tožena stranka dolžna v roku osmih dni s posebno odločbo priznati vse pravice iz zdravstvenega zavarovanja v skladu z odločitvijo sodišča. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je njena odločitev v skladu z določbo 34. člena ZZVZZ, da je tožnici prenehala lastnost zavarovanca s pravnomočnostjo odločbe ZPIZ 2.3.2001 kot invalidu I. kategorije invalidnosti in da je imela tožnica določeno akontacijo na invalidsko pokojnino, hkrati pa ni možno uživati dveh pravic, zato ji pravica do nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela ne pripada. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožnica prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče zato izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Tožena stranka sicer pravilno citira določbe 34. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Uradni list RS, št. 9/92 in nadalj.), vendar pri tem spregleda ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega se uporabi materialna določba.

Kot najpomembnejše dejstvo sodišče ugotavlja, da je bila tožnica do 21.6.2002 zavarovanka tožene stranke in da ji je šele s tem datumom prenehal status samostojne podjetnice. Do tega datuma je bila tožnica tudi zavezanka za plačilo vseh prispevkov za zdravstveno zavarovanje.

Iz pravnomočne odločbe ZPIZ št. 4066083 z dne 12.2.2001 izhaja, da je tožnica zaradi posledic bolezni delovni invalid I. kategorije invalidnosti in da ima zato od 1.1.2001 dalje pravico do invalidske pokojnine. Tožnici se je priznala akontacija na invalidsko pokojnino, ki pa bi se izplačevala od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (v skladu z določbo prvega odstavka 172. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ (1992) - Uradni list RS, št. 12/92). Ker ji zavarovanje ni prenehalo do 21.6.2002, pred tem datumom ni bila upravičena do akontacije invalidske pokojnine, zato tovrstne revizijske navedbe o dvojnih prejemkih niso sprejemljive.

Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da razlog, da tožnica ni bila odjavljena iz obveznega zavarovanja, ni na strani tožnice, saj je že 7.6.2001 pri toženi stranki urgirala pospešitev zadeve, na katero je čakala že več kot dva meseca (urgenco je tožena stranka prejela 8.6.2001, kar je razvidno iz dohodne štampiljke). To pomeni, da je bil razlog za to, da je tožeča stranka tudi po pravnomočni odločbi ZPIZ ostala aktivna zavarovanka v postopkih tožene stranke.

Ne glede na določbo 34. člena ZZVZZ, da ima zavarovanec pravico do nadomestila do dneva, ko postane odločba o ugotovitvi invalidnosti I. kategorije pravnomočna, ki je uporabljiva za zavarovance v delovnem razmerju, saj jim s pravnomočnostjo odločbe ZPIZ delovno razmerje preneha po sili zakona, pa taka določba za zavarovance iz 5. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ ni vedno uporabljiva. Njihova odjava iz zavarovanja je odvisna tudi od postopkov tožene stranke, to pa pomeni, da mora za njih veljati samo določba 28. člena ZZVZZ, po kateri imajo ti zavarovanci pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo z dela. Ker je tožnica do 21.6.2002 bila zavarovanka, ki zato ni imela možnosti in pravice do izplačil sicer priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, prav tako pa zaradi zdravstvenega stanja ni bila zmožna za opravljanje svojega dela (kar pomeni, da je bila začasno zadržana z dela), je pravilna odločitev sodišča, da ji mora tožena stranka do odjave iz zavarovanja priznati vse pravice, ki ji gredo iz naslova zdravstvenega zavarovanja do 21.6.2002 z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Revizijo tožene stranke je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 378. člena zavrnilo kot neutemeljeno.