Jedro

Izpodbijani pravnomočni sklep po vsebini predstavlja odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. V zahtevi zastavljeno vprašanje, katero procesno pravilo velja za vročanje poziva iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1, je vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse.

Izvrševanje kazenskih sankcij je zakonodajalec uredil v posebnem zakonu – ZIKS-1, ki pri izdajanju odločb napotuje na uporabo drugega procesnega zakona – ZUP. Glede na besedilo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 ni razloga za drugačno postopanje sodišča pri vročitvi poziva na prestajanje zaporne kazni po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1. Za vročanje poziva se uporabljajo procesna pravila, ki so uzakonjena v ZUP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I IKZ 3221/2015 z dne 14. 7. 2025 zavrnilo obsojenčev predlog za izdajo sklepa o zastaranju izvršitve kazni deset mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 3221/2015 z dne 4. 2. 2015 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 3321/2015 z dne 6. 11. 2017. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom IV Kp 3221/2015 z dne 24. 7. 2025 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za izdajo sklepa o ugotovitvi zastaranja izvršitve kazni so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sklepa. Navajajo, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Predlagajo, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena ter izda sodbo, s katero spremeni izpodbijana sklepa, tako da ugotovi, da je izvršitev zaporne kazni zastarala oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijana sklepa in zadevo vrne v novo odločitev Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

3.Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrže. Ocenjuje, da zahteva ni dovoljena. Navaja, da se je Vrhovno sodišče do v zahtevi postavljenega pravnega vprašanja opredelilo v sodbi I Ips 29972/2022 z dne 14. 11. 2024 ter da obramba drugih konkretnih okoliščin za odločitev o tem vprašanju ne zatrjuje.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegovi zagovorniki. Slednji so se o njem izjavili in v izjavi vztrajajo pri svojih navedbah v zahtevi.

B.

Glede dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

5.Po prvem odstavku 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek. Zoper drugo določbo pa je po pravnomočno končanem kazenskem postopku zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Razlogi, zaradi katerih je dovoljeno (tudi, če gre za t. i. drugo odločbo) vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, so izčrpno našteti v prvem odstavku 420. člena ZKP. Izrecno je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

6.Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Nezadostno pri tem je posplošeno sklicevanje na kršitve zakona, temveč mora biti posamezna zastopana kršitev konkretizirana in ustrezno obrazložena1. Okoliščina, da višje sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava in na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne pomeni, da je s tem glede teh kršitev izpolnjena predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev. Tudi tovrstne kršitve morajo biti glede na zakonsko besedilo v pritožbi vsebinsko uveljavljene, če se želi vlagatelj nanje sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti2. V obravnavani zadevi je z vložitvijo pritožbe obsojenčevih zagovornikov izpolnjen formalni pogoj. Ni pa v delu očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 133. člena ZKP, ki je prerasla v bistveno kršitev določb postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in v kršitve 19. in 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) ter kršitve 5. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) izpolnjen materialni pogoj izčrpanja pravnega sredstva. Vložnik teh kršitev v pritožbi ni zatrjeval, pa za to ni bilo nobenih ovir, saj je bil že pred vložitvijo pritožbe seznanjen, katero sodišče oziroma sodnik je odločalo pri izdaji sklepa na prvi stopnji.

7.V obravnavni zadevi je predsednik sodišča prve stopnje zavrnil predlog za izdajo sklepa o ugotovitvi zastaranja izvršitve kazni zapora. Iz sklepa izhaja, da je bil sprejet ob smiselni uporabi prvega odstavka 28. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) in pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Obrazloženo je, da je bil obsojencu poziv na nastop kazni vročen 20. 4. 2018, kar je bilo po predhodni vročitvi (dne 31. 3. 2015 in dne 1. 3. 2018) prvostopenjskih sodb. Po prejemu poziva se obsojenec na prestajanju kazni zapora ni zglasil in je izrečeno zaporno kazen nastopil dne 7. 7. 2025, ko je bil prijet na podlagi razpisanih ukrepov. Kot to izhaja iz razlogov prvostopenjskega sklepa izvršitev te kazni ni zastarala, saj je bilo njeno zastaranje z dnem 12. 7. 2018 3, ko bi moral obsojenec nastopiti kazen zapora po pravnomočni sodbi, zadržano in v tem času ni teklo zaradi zakonskih učinkov na podlagi tretjega odstavka 94. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1)4. Sodišče druge stopnje v uvodnem delu sklepa ni zapisalo postopkovne določbe, na podlagi katere je odločalo o pritožbi zoper prvostopenjski sklep. Iz obrazložitve sklepa pa je razvidno, da je pri odločanju uporabilo Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

8.Tozadevno je najprej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali izpodbijani pravnomočni sklep predstavlja t. i. drugo odločbo iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Odgovor na to vprašanje je pritrdilen. Skladno s prvim odstavkom 28. člena ZIKS-1 je pristojno sodišče dolžno po uradni dolžnosti paziti na morebiten nastop zastaranja izvršitve kazni. Sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazenskih sankcij, pri tem (i) v primeru zastaranja o tem izda ugotovitveni sklep oziroma (ii) v primeru dvoma o dovoljenosti izvršbe pošlje spise sodišču, ki je sodilo na prvi stopnji. V prvem primeru pristojno sodišče postopa na podlagi prvega odstavka 28. člen ZIKS-1 in samo izda sklep, s katerim ugotovi, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti zaradi zastaranja. V drugem primeru pa ravna na podlagi četrtega odstavka 28. člena ZIKS-1. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da izpodbijani pravnomočni sklep po vsebini predstavlja odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

9.Vložniki v zahtevi odpirajo vprašanje, katero procesno pravilo velja za vročanje poziva iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1. Vrhovno sodišče v zastavljenem vprašanju prepoznava vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse.

Glede kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP

10.Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem zatrjujejo, da vročanje poziva obsojencu na prestajanje kazni zapora ni bilo opravljeno skladno s predpisi in da sodišče ni ukrenilo vsega potrebnega za zagotovitev izvršitve kazni v skladu z določbo 6. odstavka 18. člena ZIKS-1. Trdijo, da se obsojenec izvršitvi kazni ni izogibal, ampak se na prestajanju kazni ni zglasil, ker mu poziv z dne 12. 4. 2018 na naslovu ... ni bil vročen. Na naslov ..., kjer je po podatkih Interpola Sarajevo prebival v letu 2022, pa mu sodišče ni poskušalo vročati poziva. Zato sta sodišči nižje stopnje po mnenju vložnikov napačno uporabili določbo 5. točke 92. člena KZ-1 in 94. člen KZ-1, saj zastaranje izvršitve zaporne kazni ni bilo zadržano.

11.Stališče vložnikov je zmotno. Vrhovno sodišče sprejema pravilno presojo sodišč prve in druge stopnje, da je bilo v konkretnem primeru zastaranje izvršitve zaporne kazni zadržano na podlagi določb 94. člena KZ-1. Upoštevajoč višino obsojencu izrečene zaporne kazni, bi izvršitev te kazni - glede na določbo 5. točke 92. člena KZ-1 in v obdobju od pravnomočnosti sodbe do izdaje izpodbijanega sklepa veljavne interventne zakonodaje zaradi epidemije koronavirusa - zastarala dne 24. 12. 2024. Vendar pa zastaranje izvršitve zaporne kazni v konkretnem primeru ni teklo, saj je sodišče v času, odkar je bilo obveščeno, da se obsojenec na poziv na prestajanje kazni zapora ni odzval in kazni ni nastopil, zato, da bi se izrečena kazen izvršila, poizvedovalo o njegovem bivališču in nahajališču v tujini ter kontinuirano izvajalo ukrepe, ki so zastaranje izvršitve kazni zapora zadržali, in sicer vse do dneva, ko je bil obsojenec prijet na podlagi izdane in veljavne odredbe za tiralico, mednarodno tiralico ter Evropskega preiskovalnega naloga za prijetje. Zastaranje izvršitve kazni je torej od vročitve poziva na nastop kazni, na katerega se obsojenec ni odzval in ni bil dosegljiv slovenskim pravosodnim organom, do nastopa kazni bilo zadržano. Kot to izhaja iz razlogov drugostopenjskega sklepa, je bil obsojencu poziv na prestajanje kazni zapora vročen po določbah ZUP. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da (i) gre za t. i. nadomestno vročitev, pri čemer (ii) je sodišče prve stopnje štelo, da je bil obsojenec s predmetnim pozivom seznanjen, saj (iii) se ga je vročalo na edini sodišču uradno znan naslov, na katerem (iv) je brez pripomb podpisala povratnico njegova mati, (v) obsojenec sodišču ni sporočil spremembe naslova prebivanja.

12.Izvrševanje kazenskih sankcij je urejeno v ZIKS-1. Ta v prvem odstavku 18. člena določa, da obsojenca, ki je na prostosti, pozove na prestajanje kazni zapora okrožno sodišče, na območju katerega je sodišče izdalo sodbo na prvi stopnji, takoj, najpozneje pa v osmih dneh po prejemu izvršljive sodbe. Poziv na prestajanje kazni zapora (i) je pisanje, (ii) ne pa odločba (sodba ali sklep) ter (iii) zoper njega ni mogoče vložiti (rednega in izrednega) pravnega sredstva, (iv) obsojencu pa nalaga, da se na točno določen dan zglasi na prestajanju zaporne kazni oziroma, da v zakonskem tridnevnem prekluzivnem roku vloži prošnjo za odložitev izvršitve kazni. Če obsojenec vloži prošnjo za odložitev izvršitve kazni, o njej odloča sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora (tretji odstavek 25. člena ZIKS-1). O pritožbi zoper njegovo odločbo pa odloča višje sodišče (prvi odstavek 26. člena ZIKS-1). V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZIKS-1 se odločbe, izdane na podlagi 12., 22., 25., 26., drugega odstavka 48., 49., četrtega odstavka 56., 57.a, 62., prvega odstavka 71., prvega in tretjega odstavka 73., tretjega odstavka 75., drugega odstavka 77., 80., 81., 82., 95., 98., 98.a, 107., 108., 113., 193., 195. in 236. člena tega zakona, izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Iz pojasnil k noveli ZIKS-1C (Poročevalec DZ št. 29/2008 z dne 27. 2. 2008), s katero je bil spremenjen 18. člen ZIKS-1, izhaja, da obsojenca na prestajanje kazni zapora pozove sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazenskih sankcij ter, da se v postopku izvrševanja kazenskih sankcij odloča skladno z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

13.Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZUP se odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, ki se vročajo v fizični obliki, vročijo osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če to ni mogoče, skladno s tretjim odstavkom 87. člena ZUP, vročevalec pusti na enem od določenih mest ali na drugem primernem mestu sporočilo z navedbo, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v petnajstih dneh. Pri tem na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. Takšna vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument oziroma, kot je to urejeno v četrtem odstavku 87. člena ZUP, najkasneje s pretekom petnajstdnevnega roka.

14.Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči nižje stopnje pri vročanju poziva obsojencu na prestajanje zaporne kazni na podlagi prvega odstavka 18. člena ZIKS-1 pravilno postopali po določbah ZUP. Glede na besedilo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1, ki v zvezi z izdajanjem tam navedenih odločb predpisuje uporabo določb ZUP, ni videti razloga za drugačno postopanje sodišča pri vročitvi poziva na prestajanje zaporne kazni po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1. Ta poziv je izdalo sodišče, ki je pristojno za izvrševanje kazni zapora, z namenom, da se izvrši kazen, ki jo je izreklo sodišče v kazenskem postopku. Kazenskemu postopku, ki je privedel do obsodilne sodbe z izrečeno kaznijo zapora, logično sledi njena izvršitev. Izvrševanje kazenskih sankcij pa je zakonodajalec uredil v posebnem zakonu - ZIKS-1, ki pri izdajanju odločb ne napotuje (nazaj) na uporabo pravil kazenskega procesnega prava, temveč na uporabo drugega procesnega zakona - ZUP. Izhajajoč tudi iz obrazložitve sprememb 18. člena ZIKS-1 v Poročevalcu DZ št. 29/2008 z dne 27. 2. 2008 - da se v tem postopku odloča skladno z določbami ZUP - je zakonodajalec izrazil, da se v procesnem smislu zadevam izvrševanja kazni zapora najbolj približuje zakon, ki ureja splošni upravni postopek.

15.Za vročanje poziva na nastop kazni zapora iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1 se torej uporabljajo procesna pravila, ki so uzakonjena v ZUP. Upoštevaje določbo 87. člena ZUP v obravnavani zadevi ni videti ovire, da je to pisanje (poziv) prevzela in povratnico podpisala obsojenčeva mati. Citirana določba ZUP namreč osebne vročitve ne predpisuje na način, da bi se moralo pisanje izročiti neposredno naslovniku (kot to izrecno določa ZKP5), temveč osebno vročitev opredeljuje kot vročitev tistemu, ki mu je dokument namenjen. Takšna vročitev je po ZUP, če se izteče petnajstdnevni rok za prevzem dokumenta iz četrtega odstavka 87. člena, veljavna (celo) brez naslovnikovega podpisa vročilnice. Medtem ko se po ZKP za veljavnost vročitve pisanj, ki morajo biti vročena osebno, to je neposredno naslovniku, zahteva, da so prevzeta in podpisana izključno s strani naslovnika. Podlago za neposredno vročanje na razpoložljivi naslov obsojenca v Bosni in Hercegovini pa je sodišče imelo v Drugem dodatnem protokolu k Evropski konvenciji o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 8. 11. 2001, ki omogoča neposredno vročanje (ne pa tudi sodelovanje - pridržek) v to državo.

16.S trditvami v zahtevi, da obsojenec s pozivom ni bil seznanjen in zato ni mogel ugovarjati izvršitvi zaporne kazni ter da bilo sodišču znano njegovo dejansko prebivališče, na katerem je bil dosegljiv, pa ni naredilo vse možno, da bi obsojenca izsledilo, kot tudi z izpodbijanjem okoliščin vročitve poziva obsojencu, vložniki izražajo nestrinjanje s pravnomočnimi dejanskimi ugotovitvami. Z navedenim tako ne uveljavljajo nobenega dopustnega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč po vsebini kot razlog zatrjujejo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa, kot že uvodoma povedano, tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

C.

17.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane ter da je zahteva deloma nedovoljena, in sicer vložena v nasprotju z določbama drugega in petega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

18.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 41879/2011 z dne 25. 5. 2011, I Ips 35068/2011 z dne 22. 5. 2015, 43646/2015 z dne 4. 6. 2020, I Ips 23520/2020 z dne 16. 9. 2021 in številne druge.

2Tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 30738/2013 z dne 25. 2. 2021 in I I ps 66402/2019 z dne 11. 4. 2024.

3Vročilnica na list. št. 212 spisa o vročitvi poziva, ki je bil vročen dne 20. 4. 2018.

4Točki 4 in 10 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.

5V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZKP se pisanje, za katero je v ZKP določeno, da ga je treba osebno vročiti, izroči neposredno naslovniku. Po prvem odstavku 119. člena ZKP se tudi pisanja, za katera v ZKP ni določeno, da morajo biti vročena osebno, vročajo osebno. V primerih, ki jih v ni ZKP, se vročitev opravi po določbah, ki veljajo za pravdni postopek (126. člen ZKP).