Jedro

Glede na določilo 24. člena CZ/76 je tožnik s tem, ko je v polje 8 UCD navedel kot carinskega zavezanca sebe, prevzel odgovornost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če uporabnik blaga svoje obveznosti izvoza predelanega blaga ne bo izpolnil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 854/2000-7 z dne 24.4.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 7.4.2000, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice M. z dne 18.8.1997. Z navedeno odločbo je carinski organ prve stopnje tožeči stranki naložil, da je dolžna v roku 8 dni od dneva dokončnosti odločbe plačati carino in druge uvozne dajatve v skupnem znesku 84.906,00 SIT za blago, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji Carinarnice M.-Carinske izpostave J.s. z dne 21.6.1994 (v nadaljevanju UCD). Blago, ki ga je tožeča stranka uvozila po navedeni UCD za uporabnika družbo T. tovarno T. d.o.o., M. (v nadaljevanju uporabnik) na podlagi 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93), v nadaljevanju Uredba) in za katerega je bila ob uvozu oproščena plačila carine in drugih davščin, ni bilo izvoženo nazaj v tujino, kot se je zavezal uporabnik blaga z izjavo, ki jo je tožeča stranka ob uvozu priložila UCD.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim izhaja, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je v rubriko 8 navedene UCD vpisana kot carinski zavezanec. Glede na določilo 24. člena Carinskega zakona (v nadaljevanju CZ/76), je tožeča stranka, s tem, ko je v polje 8 UCD navedla kot carinskega zavezanca sebe, prevzela odgovornost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če uporabnik blaga svoje obveznosti izvoza predelanega blaga ne bo izpolnil. Neutemeljena je tožbena trditev, da tožena stranka opredelitev carinskega zavezanca opira na Pravilnik o vlaganju listin v carinskem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Carinski zavezanec je razviden iz UCD, ki je sestavljena v skladu s CZ/76, Pravilnik pa daje le navodila za izpolnitev UCD. Ker tožeča stranka ni izkazala, da izpolnjuje pogoje, pod katerimi ji je odobrena carinska oprostitev, ji je bilo, skladno z določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76, naloženo plačilo carine. Izvoz predelanega blaga bi moral biti opravljen najkasneje do 20.6.1995, ko je potekel enoletni rok za izvoz, zato od tega dne dalje teče tudi zastaralni rok za izterjavo carine. CZ/76 v 56. členu določa, da pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Ta pa je po določbi 2. odstavka 50. člena CZ/76 nastala na dan, ko je potekel rok za izvoz (20.6.1995). Prvostopna odločba je bila izdana pred potekom petletnega zastaralnega roka (18.8.1997), zato tožbeni ugovor, da je obveznost zastarala, ni utemeljen. Ker je bila tožeča stranka pred izdajo odločbe prvostopnega organa pozvana, da predloži dokaze o izpolnitvi izvoznih obveznosti uporabnika, ni utemeljen ugovor, da ni imela možnosti sodelovanja v postopku pred izdajo odločbe. Tožeča stranka je imela možnost sodelovati v postopku, zato po mnenju sodišča ni bistveno, da ni bila tudi zaslišana, saj se v carinskem psotopku dejstva in okoliščine ugotavljajo predvsem na podlagi listin, te pa so bile pregledane in tudi zaslišanje ne bi moglo vplivati na drugačno presojo predloženih listin. Neupošteven je tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na osebo, ki je opravila dejanja v postopku pred izdajo odločbe. V izpodbijani odločbi tožene stranke res ni zapisano ime osebe, ki je bila pooblaščena za dejanja v postopku pred izdajo odločbe, vendar ta pomanjkljivost, pri tem, ko je izpodbijano odločbo nedvomno podpisala pooblaščena oseba, ne more vplivati na samo zakonitost izpodbijane odločbe. Sodišče ni razpisalo glavne obravnave, saj se v obravnavanem primeru ugotavlja dejansko stanje na podlagi listin, le-te pa se vse nahajajo v upravnih spisih in jih je pred tem že skrbno in vestno presodila, zato tudi samo zaslišanje tožnika in predstojnika tožene stranke na odločitev v tem upravnem sporu ne bi imelo nobenega vliva.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Med drugim navaja, da je carinski zavezanec v tej zadevi uporabnik blaga, ki je podal tudi izjavo, da bo blago izvoženo v tujino v določenem roku. Smiselno ponovi tožbene navedbe glede uporabe predpisov in zastaranja obveznosti plačila carine ter navedbo, da iz odločbe tožene stranke ni razvidno ime strokovne uradne osebe tožene stranke, ki naj bi bila pooblaščena za dejanje v postopku pred izdajo odločbe. Navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo, saj dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta ni popolno in pravilno ugotovljeno. Tožena stranka ji ni omogočila udeležbe v postopku (3. odstavek 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP/86). Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 22. člena Ustave RS, ker se ni opredelilo do bistvenih tožbenih navedb glede kršitve pravice iz 8. in 143. člena ZUP/86. Načelo zaslišanja strank nalaga upravnemu organu, da pred izdajo odločbe stranko seznani z ugotovitvenim postopkom in ji omogoči, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Kršeno je bilo načelo zakonitosti, saj izpodbijana sodba temelji na podzakonskem predpisu, to je Pravilniku o vlaganju listin v carinskem postopku. Carinska obveznost mora izhajati iz 24. člena CZ/76, ne pa iz vpisa v UCD. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep (pravilno sodbo) razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je na podlagi podatkov in listin, zbranih v upravnem postopku, presodilo, da je carinski organ po ugotovitvi, da ni izpolnjena obveznost iz 50. člena CZ/76 in 5. člena Uredbe odločil pravilno, ko je tožeči stranki, kot carinskemu zavezancu naložil plačilo carine in ostalih carinskih dajatev. Obrazložitev, v kateri zavrača tožbene ugovore in razlogi, ki jih pri tem navaja, so v skladu s podatki upravnih spisov in z določbami CZ/76, na katere se sodišče pri tem sklicuje.

Res je, da zavezanca za plačilo carine lahko določi le zakon. CZ/76 ga določa v 1. odstavku 24. člena, po katerem je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prenaša blago na območje Slovenije ali ga od tam odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino. Kdo je v posameznem primeru oseba, ki je odgovorna za plačilo carine (carinski zavezanec), izhaja iz vložene carinske deklaracije, na podlagi katere se začne carinjenje blaga. Da je v obravnavanem primeru tožeča stranka v UCD navedena kot carinski zavezanec pa niti ni sporno, saj tega ne ugovarja. Pritožbeni ugovor, da carinska obveznost izhaja le iz vpisa v carinski deklaraciji, zato ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožeči stranki s pozivom, da dostavi dokaze o izpolnitvi izvoznih obveznosti uporabnika, dana možnost sodelovanja v postopku pred izdajo odločbe. Zato v pritožbi ponovljeni tožbeni ugovor o kršitvi določbe 3. odstavka 143. člena ZUP/86 ni utemeljen, kot tudi ne ugovor kršitve določbe 22. člena Ustave RS.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da naj bi na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe vplivale okoliščine, da sodišče prve stopnje ni odločalo na glavni obravnavi, pri čemer pa tožeča stranka, niti v pritožbi niti v tožbi, ničesar konkretno ne navaja (razen, da bi moral biti zavezanec za plačilo carine uporabnik blaga). Ker so v obravnavanem carinskem postopku kot dejanske okoliščine pomembni le podatki navedene UCD, po presoji pritožbenega sodišča, zatrjevana okoliščina ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Zato po presoji pritožbenega sodišča ni podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka v upravnem sporu.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki jih je tožeča stranka uveljavljala že kot tožbene ugovore. Z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo pri presoji le-teh in so navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.