Jedro

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Pravilo o domnevni krivdi v tovrstnih primerih odpove. Izključno krivdo nasprotnika mora tako zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje, sicer do uporabe prvega odstavka 154. člena OZ ne more priti. Če se izkaže, da je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Šele dokazana (in ne domnevana) krivda ima tako za posledico presojo po pravilih o krivdni odgovornosti. Krivda je le kriterij za porazdelitev odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 5.233,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od 11. 9. 2020 dalje do plačila, v 30 dneh, pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.140,98 EUR, v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude, po poteku paricijskega roka, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila, pod izvršbo (točka II izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka sodbo izpodbija v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Navaja, da je protispisna ugotovitev sodišča o tem, da je priča A. A. izpovedal, da je tožnica zadnji trenutek pred zavijanjem v levo vključila levi smerokaz. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Povzema mnenje izvedenca B. B. in meni, da bi sodišče glede na dejstvo, da izvedenec ni mogel ugotoviti, ali je imel kateri od voznikov pred spremembo smeri vožnje vključen katerikoli smerni kazalec, moralo slediti izpovedbama prič C. A. in A. A., ki sta izpovedovala, da je imela tožnica pred prehitevanjem prižgani desni smerni kazalec in je upočasnjevala svoje vozilo, kar je bilo razlog, da se je voznik C. A. odločil za prehitevanje. Imel je upravičen razlog, da verjame, da bo tožnica zavila v desno v smeri priključka k stanovanjski hiši na naslovu X. cesta 21. Zato gre za izključno krivdo same tožnice, ki je ob upočasnjeni vožnji vklopila desni smerni kazalec, vse v trenutku, ko je zavarovanec tožene stranke že pričel s prehitevanjem njenega vozila. Podrejeno uveljavlja prispevek tožnice vsaj v 70%.

4. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da ji pritožbeno sodišče prisodi še dodatno odškodnino in višje pravdne stroške, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče sicer ugotovilo obseg škode, ki je tožnici nastala, nato pa ji je prisodilo prenizko odškodnino. Tožnici je sodišče prisodilo skupaj 3,5 povprečne plače v času sojenja. Že skupno odmerjena odškodnina je prenizka, prav tako pa tudi po posameznih postavkah. Ni jasno, ali je pri dosoji odškodnine sodišče upoštevalo številne nevšečnosti med zdravljenjem, katere je sicer zapisalo v obrazložitvi sodbe. Odškodnina v znesku 3.800,00 EUR (2,6 povprečne neto plače) za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizka. Tudi za strah je sodišče tožnici prisodilo le 0,69 povprečne neto plače v času sojenja, kar je premalo. Tožnica je ob nezgodi utrpela intenziven strah, strah za življenje, ki se je pomiril v približno eni uri. Nato pa še sekundarni strah več mesecev. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (800,00 EUR od zahtevanih 1.000,00 EUR). Pri tožnici se trajne posledice kažejo v omejeni gibljivosti vratne hrbtenice, ki jo ovira pri delu (tožnica je morala tudi zamenjati službo). Ne more se normalno udejstvovati pri raznih športnih in prostočasnih aktivnostih, ima težave pri opravilih doma, zato naj se ji prizna še razlika 200,00 EUR. Sodišče tožnici ni priznalo vseh pravdnih stroškov, ki so ji nastali. Povzame priglašene stroške in zaključi, naj se ji priznajo vsi priglašeni stroški v višini najmanj 4.463,13 EUR.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke

7. 154. člen Obligacijskega zakonika (OZ2) v prvem in drugem odstavku določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Pravilo o domnevni krivdi v tovrstnih primerih odpove. Izključno krivdo nasprotnika mora tako zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje, sicer do uporabe 1. odst. 154. člena OZ ne more priti. Če se izkaže, da je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Šele dokazana (in ne domnevana) krivda ima tako za posledico presojo po pravilih o krivdni odgovornosti. Krivda je le kriterij za porazdelitev odgovornosti.

8. Odločitev sodišča prve stopnje o temelju odškodninske odgovornosti je pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica dokazala odgovornost zavarovanca tožene stranke za prometno nesrečo dne 2. 10. 2019. S pomočjo mnenja izvedenca cestnoprometne stroke je pravilno ugotovilo, da je nastanek prometne nesreče povzročil voznik C. A. (zavarovanec tožene stranke), ki ni vozil v skladu s pravili defenzivne vožnje. Ne bi smel prehitevati tožnice, ki je zmanjševala hitrost vožnje, kar glede na raven odsek ceste ni bila pričakovana hitrost (8. točka 1. odst. 52. člena Zakona o pravilih cestnega prometa - ZPrCP). Prav tako je nepravilno ravnal, ker je prehiteval počasi vozeče vozilo na ravnem delu vozišča, kjer je na levi strani več priključkov dovoznih poti. C. A. bi moral zmanjšati hitrost svoje vožnje in ne nameravati prehitevati počasi vozeče vozilo tožnice. Tožnico bi moral s svetlobnimi in zvočnimi signali opozoriti na prehitevanje. Zaključek o odgovornosti zavarovanca tožene stranke za nesrečo je pravilen.

9. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni soprispevala k nastanku nesreče. Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je imela tožnica pred zavijanjem vključen levi smernik (in ne morda desnega, kot je zatrjevala tožena stranka). V točki 7 sodbe na strani 5, 11. vrstica, je pravilno povzelo izpovedbo priče A. A. na glavni obravnavi dne 21. 4. 2022 ("V tistem je tožnica zavila levo in prižgala levi smernik."). Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Utemeljeno je verjelo tožnici, da je že nekaj časa pred zavijanjem vklopila levi smernik in ne desnega. Utemeljeno pa sodišče ni verjelo pričama C. A. in A. A. o tem, da je imela tožnica predhodno prižgan desni smernik. Njuna izpovedba se je razlikovala že v tem, da C. A. prižganega levega smernika sploh ni videl, medtem ko je njegov sin A. A. izpovedoval tudi o prižganem levem smerniku. Glede na neskladnost njunih izpovedb, jima sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo niti glede trenutka prižiga smernika, ki naj bi bil po izpovedbi A. A. že po zavijanju v levo. C. A. se je odločil za prehitevanje, pri tem pa je očitno večjo pozornost namenil nasproti vozečim vozilom kot pa tožnici, ki jo je prehiteval, pri čemer je pričel s prehitevanjem skoraj istočasno kot tožnica z zavijanjem v levo in ni bil dovolj pozoren na njeno vozilo, ko je vključila levi smerokaz in zavila levo. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe toženke o izključni odgovornosti ali soprispevku tožnice k nastanku prometne nesreče. O pritožbi tožeče stranke

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine (skupno določeni in po posameznih postavkah). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica v prometni nesreči utrpela nihajno poškodbo vratne hrbtenice, udarnino glave v predelu čela, udarnino prsnega koša in udarnino leve rame. Pritožba ne graja ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu škode, temveč se ne strinja z določeno odškodnino, za katero meni, da je prenizka gledano tako skupno odmerjeno odškodnino in odškodnino, določeno po posameznih postavkah. Takšen pritožbeni očitek tožnice ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je odškodnino določilo skladno z merili, določenimi v 179. členu OZ. Glede na ugotovitve v sodbi v točki 12 obrazložitve o trajanju in intenziteti telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja (ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v isti točki), je odškodnina iz tega naslova v višini 3.800,00 EUR ustrezna. Čeprav je sodišče v zadnjem stavku te točke obrazložitve zapisalo, da obdobje trajanja telesnih bolečin ne upravičuje prisoje višje odškodnine, ni utemeljen zaključek, ki ga naredi pritožba, da ni jasno, ali je sodišče upoštevalo tudi nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, nasproten pritožbeni zaključek ni utemeljen.

11. Tudi odškodnina za strah je določena v primerni višini 500,00 EUR od zahtevanih 1.000,00 EUR. Primarni strah je pri tožnici trajal le eno uro po dogodku, tudi sekundarni strah srednje intenzitete je trajal le en teden, nato pa je tožnica do zaključka zdravljenja trpela strah lažje intenzitete, ki ne utemeljuje prisoje višje odškodnine, kot jo je določilo sodišče prve stopnje.

12. Primerna je tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Res je izvedenec pri tožnici ugotovil zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice, ki pa je lažje stopnje in tožnico le lažje ovira pri fizičnih in športnih aktivnostih in pri dolgotrajnih vožnjah z avtomobilom. Tožnica je res zamenjala zaposlitev, vendar pa še vedno lahko opravlja delo v okviru svoje izobrazbe, le da pri tem delu (svetovalka za urbanizem na občini) ni več toliko terenskega dela in voženj z avtom. Odškodnina v višini 800,00 EUR iz tega naslova je ustrezna, pritožba, ki zahteva iz tega naslova še dodatnih 200,00 EUR, pa ni utemeljena.

13. Tudi odločitev o stroških pravdnega postopka je pravilna. Res sodišče prve stopnje tožnici ni priznalo čisto vseh priglašenih stroškov (iz stroškovnika na prilogi A9 je razvidno, da sodišče tožnici ni priznalo zgolj stroškov za 5 nepotrebnih dostav potrdil o plačilu sodne takse, to je 5 × 20 točk), ostale stroške pa ji je priznalo (tudi izvedenine za izvedenca in sodne takse). Neutemeljeno pa pritožba meni, da ji gredo tudi stroški pritožbe, kjer naj bi se kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 500 točk. Sodišče prve stopnje je kot vrednost obravnavanega predmeta pravilno upoštevalo le vrednost s strani tožnice izpodbijanega dela sodbe (1.800,00 EUR), in za sestavo pritožbe in odgovora na pritožbo tožnici priznalo po 250 točk in ne 500 točk (nato pa seveda upoštevalo še končni tožničin uspeh v postopku). Glede na navedeno pritožba zoper stroškovno odločitev ni utemeljena.

14. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Glede na pritožbeni neuspeh vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbe (1. odst. 154. člena ZPP), tožnica pa tudi stroške odgovora na pritožbo toženke, ki ni prispeval k razjasnitve zadeve na pritožbeni stopnji (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.