Jedro

V obravnavanem primeru je bila toženka tista, ki je bila pooblaščena za pregled in prevzem vozila, ki si ga je sama izbrala pri dobavitelju AM d.o.o. in bi morala od dobavitelja zahtevati takoj ob predaji ključa, da ji na vpogled predloži tudi drug - rezervni ključ, ki bo nato vročen leasingodajalcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I izreka razsodilo, da ostane sklep o izvršbi okrajnega sodišča 0005 I 14042/2005 v celoti v veljavi tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati glavnico 19.896,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2005 dalje do plačila in ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 207,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2006, v roku 8 dni, pod izvršbo. Pod II izreka je razsodilo, da se ugotovi, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 19.896,64 EUR. Pod III izreka pa je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.268,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi odpravka sodbe do plačila.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je potrebno določila Pogodbe o leasingu in Splošnih pogojev razumeti in razlagati tako, da je leasingodajalec upravičen do plačila vseh leasing obrokov tudi v primeru, kadar je predmet leasinga ukraden in je leasingodajalec s krivdnim ravnanjem povzročil, da mu ni bila izplačana zavarovalnina iz naslova zavarovanja predmeta leasinga za primer tatvine. S tem sodišče prve stopnje v celoti povzema razumevanje oziroma razlago drugega odstavka 5. člena Splošnih pogojev o leasingu, ki jo kot „pravilno“ ponuja tožnica. Toženka je že v vlogi z dne 29. 9. 2011 za primer, da bi sodišče prve stopnje sledilo takemu razumevanju in razlagi drugega odstavka 5. člena Splošnih pogojev uveljavljala ničnost takega pogodbenega določila. Določila v adhezijski pogodbi, s katero si sestavljalec pogodbe kot pogodbeno močnejša stranka izgovori pravico do popolnega plačila tudi za primer, kadar sam s krivdnim, malomarnim ravnanjem povzroči neizplačilo zavarovalnine, je po mnenju toženke absolutno nemoralna. Zavarovanje za primer tatvine predmeta leasinga, ki ga mora leasingojemalec skleniti v korist leasingodajalca je namenjeno prav temu, da je leasingojemalec v primeru tatvine predmeta leasinga prost svojih obveznosti, leasingodajalec pa namesto leasingojemalčeve izpolnitve obveznosti prejme zavarovalnino. Presoja ničnosti spornega pogodbenega določila je v tej zvezi vsekakor ena izmed odločilnih dejstev v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, je podana bistvena kršitev. Tekom postopka je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je prodajalec mimo toženke direktno tožnici izročil sporni ključ, da tožnica ni storila ničesar v smeri, da bi ugotovila ali ji je prodajalec izročil pravi ključ in da je toženka sporni ključ prvič v življenju videla v prostorih tožnice, ko je zadevo že raziskovala policija. Leasingodajalec je tisti, ki je direktno od prodajalca zahteval izročitev drugega ključa, ključ je brez sodelovanja toženke sprejel in vsakomur je jasno, da je leasingodajalec tisti, ki bi moral preveriti ali mu prodajalec izroča pravi ključ ali ne. Sodišče prve stopnje je naredilo napačen dejanski zaključek, ko je krivdo za nemožnost izplačila zavarovalnine predpisalo toženki in ne tožnici. Tožnica je bila tista, ki je nezmožnost izplačila zavarovalnine zakrivila s hudo malomarnim ravnanjem oziroma opustitvijo. Posledično je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo toženkinega pobotnega ugovora. V kolikor bi zavarovalnica zavarovalnino izplačala, tožnica do toženke ne bi imela nobene terjatve. Vzrok za neizplačilo zavarovalnine je tožničino hudo malomarno ravnanje. S tem, ko je sodišče toženko obsodilo na plačilo vtoževane terjatve, je toženki nastala škoda, ki jo je povzročila tožnica in toženka to svojo odškodninsko terjatev postavlja v pobot tožničini terjatvi. Višina obeh terjatev je med strankama nesporna, v primeru izplačila zavarovalnine bi znesek zavarovalnine bil enak vtoževani glavnici. Toženka predlaga spremembo sodbe tako, da se naj tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno predlaga, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke in obstoj pobotne terjatve tožene stranke ter da obe terjatvi pobota do višine 19.896,64 EUR in tožbeni zahtevek tožnice zavrne.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uveljavljana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu glede uveljavljene ničnosti določil drugega odstavka 5. člena Splošnih pogojev, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pripravljalni vlogi 29. 9. 2011, ni podana. S tem, ko je sodišče prve stopnje v razlogih (točka 14) zaključilo, da mora v skladu z drugim odstavkom 5. člena Splošnih pogojev, v kolikor zavarovalnica ob škodnem dogodku odbije plačilo škode in zavarovalnine iz kateregakoli vzroka, torej tudi v primeru tatvine vso škodo v celoti povrniti leasingojemalec, ter da toženka ob prevzemu vozila ni zahtevala na vpogled oziroma predložitev še drugega ključa oziroma ni preverila, ali je rezervni ključ za navedeno vozilo pravi in ni ravnala kot dober gospodar, je razbrati, da te določbe ni štelo za nične. Zato taka obrazložitev ne predstavlja pomanjkljivosti, da sodbe ne bi bilo moč preizkusiti. V okviru uradnega preizkusa (člen 350/II ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo drugih uradno upoštevnih procesnih kršitev.

6. Prav tako nista podana ostala uveljavljana pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, kar vse je izčrpno in argumentirano obrazložilo v razlogih sodbe, ki jih pritožbeno sodišče povzema in glede na pritožbene navedbe še dodaja:

7. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženka ob prevzemu vozila od prodajalca AM d.o.o. prejela le en ključ in da pri tem ni zahtevala od dobavitelja na vpogled še rezervni ključ oziroma preverila ali je rezervni ključ, ki ga je dobavitelj posredoval leasing hiši - tožeči stranki, pravi, kar pritožbeno ni sporno. Ob tem pa neutemeljeno navaja, da tudi, če bi tako ravnala, to ne bi spremenilo ničesar in da ni imela razloga, da bi od prodajalca zahtevala naj ji pokaže ključ, da ki ga bo izročil leasingodajalcu. V obravnavanem primeru je bila toženka tista, ki je bila pooblaščena za pregled in prevzem vozila, ki si ga je sama izbrala pri dobavitelju AM d.o.o. in bi morala od dobavitelja zahtevati takoj ob predaji ključa, da ji na vpogled predloži tudi drug - rezervni ključ, ki bo nato vročen leasingodajalcu.

8. Stranki sta sklenili pogodbo o finančnem leasingu. Za pogodbe o indirektnem (posrednem) leasingu pa je značilno, da leasingodajalec ne sodeluje ne pri izbiri predmeta leasinga niti pri izbiri proizvajalca oziroma prodajalca predmeta. Zato je razumljivo, da se v pogodbi zavaruje tako, da prevali rizike, ki izvirajo iz dobave in dobavljenega predmeta na leasingojemalca.1VSL II Cp 801/2010 z dne 23. 6. 2010

9. Glede na določbo drugega odstavka 5. člena Splošnih pogojev in upoštevaje, da je v obravnavanem primeru toženka sama izbrala predmet leasinga in ga prevzela pri dobavitelju, je bila ona dolžna v okviru pregleda in prevzema vozila zahtevati od dobavitelja tudi drugi rezervni ključ oziroma preveriti, če je rezervni ključ pravi. Zato je povsem sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v obravnavanem primeru ni ravnala kot dober gospodar in je zato dolžna plačati tožeči stranki vtoževani znesek. Sodišče je ob tem tudi pravilno zaključilo, da glede na zgoraj navedeno ravnanje oziroma opustitev toženke ne obstoji pobotna terjatev, ki jo je tožena stranka uveljavljala nasproti tožnici, ko je navajala, da je tožnica iz hude malomarnosti zakrivila, da zavarovalnina za ukradeno vozilo ni bila izplačana.

10. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, trpi sama svoje pritožbene stroške.