Up-382/00

25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 41/2000 z dne 13. 7. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1212/98 z dne 6. 10. 1999 in s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku P 39/95 z dne 22. 5. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnica je v pravdnem postopku zahtevala, naj sodišče odloči, da morata toženi stranki C. C. in Č. Č. takoj prenehati uporabljati kočo na V. V. št. 1, vknjiženo v sklopu pašnih pravic pri vl. št. 126, k. o. U., ker naj bi ta pripadala posestvu pritožnice, ki je vknjiženo pri vl. št. 13, k. o. T. Okrajno sodišče v Kamniku je s sodbo št. P 39/95 z dne 22. 5. 1998 njen zahtevek zavrnilo, ker pritožnica na koči ni dokazala lastninske pravice niti domnevne lastninske pravice, saj njen stari oče na njenega očeta, po katerem naj bi dedovala tudi kočo, ni mogel prenesti nekaj, kar ni bilo njegovega. Sporna planšarska koča namreč stoji na zemljišču, ki je bilo podržavljenjeno in o katerem teče denacionalizacijski postopek, pred podržavljenjem pa je bilo v skupni lasti članov Agrarne skupnosti Velika planina, tj. vsakokratnih lastnikov oz. posestnikov kmetij, ki so bile izrecno naštete. Podržavljeno premoženje agrarnih skupnosti naj bi vključevalo tudi planšarske koče. Zoper tako sodbo se je pritožnica pritožila, vendar je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo št. II Cp 1212/98 z dne 6. 10. 1999 njeno pritožbo zavrnilo. S sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 41/2000 z dne 13. 7. 2000 je bila zavrnjena tudi revizija pritožnice. Svojo odločitev pa je Vrhovno sodišče utemeljilo še s pravnim stališčem, da glede na takratno pravno ureditev agrarnih skupnosti koča ni imela samostojne pravne usode ne glede na to, kdo jo je zgradil in s čigavimi sredstvi.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča vlaga pritožnica ustavno pritožbo, ker naj bi sodišče kršilo materialno pravo in sicer 21. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - ZTLR). Pri tem ponavlja svoja pravna naziranja iz pritožbe in revizije v zvezi s tem, da je bila sporna koča postavljena leta 1950 in da naj bi zato ne mogla biti predmet razlastitvenih predpisov, ki so bili sprejeti pred tem datumom. Zatrjuje kršitev 22. in 33. člena Ustave, ker naj bi ji z izpodbijano odločitvijo ne bilo zagotovljeno varstvo lastninske pravice ter pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Poleg tega očita sodišču tudi, da ni odgovorilo na vprašanje, kako naj pritožnica doseže svoje lastništvo na objektu, ki ni bil nikoli predmet podržavljenja in njenim prednikom tudi ni bila nikoli odvzeta pašna pravica, ki je bila podlaga za dovoljenje za gradnjo. S tem smiselno zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

3.Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali so sodišča v pravdnem postopku pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno in procesno pravo. Zato ni mogoče sprejeti stališča pritožnice, da je že zaradi tega, ker naj bi bila izpodbijana sodba napačna in ker naj bi sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, izkazana kršitev pritožničine pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Ob presoji, ali je bila kršena navedena ustavna pravica, Ustavno sodišče ugotavlja le, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave. Izhajajoč iz navedb ustavne pritožbe je v obravnavani zadevi bistveno, ali je sodišče pritožnici zagotovilo pošten dokazni postopek oz. v njem enakopraven položaj in ali je spoštovalo načelo kontradiktornosti, med drugim tudi s tem, da se je opredelilo do pritožničinih navedb.

Ravnanja sodišča, ki bi omenila kršitev teh zahtev, pritožnica ni izkazala. Ne more pa Ustavno sodišče ob presoji, ali so bile kršene pravice iz 22. člena Ustave, same po sebi ocenjevati pravilnosti dokazne ocene ter pravilnosti uporabe prava v izpodbijani sodni odločbi.

4.Očitek o nezakonitosti sodne odločbe, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Za kršitev te gre praviloma le v primeru, če je ob odločanju sodišče zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika obravnavane ustavne pravice nesprejemljivo. Stališču revizijskega sodišča, da koča, glede na pravno ureditev, ki je veljala za podržavljeno premoženje bivših agrarnih skupnosti, deli usodo zemljišča, na katerem stoji, ne glede na to, kdo jo je zgradil in s čigavimi sredstvi, tega ni mogoče očitati. Že sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi sodbe navedlo, da bo ponovno vzpostavljeno stanje, kot je bilo pred podržavljenjem, ko bo postopek denacionalizacije premoženja agrarnih skupnosti končan, in da bodo člani nove agrarne skupnosti spet solastniki vrnjenih zemljišč skupaj z objekti.

5.V zvezi s tem je neutemeljen pritožničin očitek, da ji sodišče ni odgovorilo na vprašanje, kako naj doseže svoje lastništvo na objektu. V 23. členu Ustave je posamezniku dana pravica do sodnega varstva, ki mu zagotavlja, da mora sodišče odločiti o njegovih pravicah in dolžnostih. To pa ne pomeni, da mora sodišče tudi odgovoriti na vprašanje, kako naj posameznik uveljavlja pravice ali izpolni dolžnosti, temveč samo, da odloči o njegovem zahtevku.

6.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene ustavne pravice pritožnice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude