Jedro

Čeprav obramba ni bila obveščena o predlogu državne tožilke za podaljšanje pripora in ji torej ni bila dana možnost, da se o predlogu izjavi, ter je bila s tem kršena obdolženčeva pravica do obrambe v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP, pa so take kršitve bistvenega pomena samo, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe, kar zahteva za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje, tudi sicer pa kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa, saj odločitev ne bi bila drugačna, tudi če bi bila obrambi dana možnost, da se izjavi o predlogu državne tožilke in bi to možnost izkoristila.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno državno tožilstvo v Celju je zoper obdolžene F.Š., B.Z., V.V., D.M. ter ostale dne 24.9.2009 vložilo obtožnico Kt 1/690/09, v kateri obdolženemu B.Z. očita storitev petih kaznivih dejanj nedovoljenega prometa orožja in eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1, obdolženemu V.V. treh kaznivih dejanj nedovoljenega prometa orožja in eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1, obdolženemu D.M. enega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja in eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1, v sostorilstvu kaznivega dejanja po prvem odstavku 307. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja po prvem odstavku 307. člena KZ-1, ter obdolženemu F.Š. storitev dveh kaznivih dejanj nedovoljenega prometa orožja in eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1. Vsi obdolženci se nahajajo v priporu, obdolženi F.Š. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti od dne 31.3.2009 od 12.10 ure dalje. Vsem je bil pripor podaljšan s sklepom Vrhovnega sodišča II Kr 5/2009 z dne 24.6.2009. 2. Okrožna državna tožilka je v obtožnici predlagala podaljšanje pripora za vse štiri obdolžence do konca glavne obravnave, in sicer iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, za obdolženega V.V. pa tudi zaradi begosumnosti. Na njen predlog in na podlagi drugega odstavka 272. člena ZKP je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju ob preverjanju pripornih razlogov po vložitvi obtožnice s sklepom Ks 671/2009 z dne 24.9.2009 podaljšal pripor zoper vse štiri obdolžence. Pritožbe zoper navedeni sklep obdolženega F.Š., njegovega zagovornika ter zagovornic obdolženih B.Z., V.V. in D.M. je Višje sodišče v Celju II Kp 210/2009 z dne 7.10.2009 zavrnilo kot neutemeljene.

3. Zoper uvodoma navedeni sklep je zagovornik obdolženega F.Š. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP ter tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja zato, ker sodišče obdolžencu ni omogočilo, da bi se izjavil o predlogu tožilke o podaljšanju pripora. Navaja, da ni podan utemeljen sum za očitano kaznivo dejanje in da sodišče ni preizkusilo vsebine izvedenih dokazov v preiskavi in o tem ni navedlo razlogov in je zato kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da se pripor zoper obdolženca odpravi oziroma da se nadomesti s hišnim priporom.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da je sklep o podaljšanju pripora ugotovitvena odločba, zato sodišče ni bistveno kršilo procesne določbe kazenskega postopka, ker obdolžencu ni omogočilo, da se izjavi o predlogu državne tožilke o podaljšanju pripora. Ugotavlja, da je utemeljen sum podan, kar toliko bolj potrjuje vložena obtožnica. Pomen izpovedb posameznih prič, ki so bile zaslišane v postopku sodne preiskave, ter telefonskih prisluhov in drugih prikritih preiskovalnih ukrepov pa zadeva le vprašanje dejanskega stanja, ki se z zahtevo ne sme postavljati. Glede sorazmernosti ukrepa ugotavlja, da sta oba senata v izpodbijanih sklepih na ustrezen način ocenila varnost ljudi, ki bi bila ogrožena, kolikor bi obdolženci razpolagali z orožjem.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njihovemu zagovorniku, o katerem se nista izjavila.

B.

6. Bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do obrambe in načelo kontradiktornosti, predvsem 16. člen ZKP in obdolženčeve pravice iz 22. in 29. člena Ustave, ker obdolžencu pred odločanjem o podaljšanju pripora ni omogočilo, da se izjavi o predlogu državne tožilke o podaljšanju pripora.

7. Stališče v zahtevi zagovornika za varstvo zakonitosti, da je treba v skladu z določbami 22. in 29. člena Ustave in 16. člena ZKP po načelu enakosti in kontradiktornosti v kazenskem postopku v primeru, ko državno tožilstvo v obtožnici predlaga, da se pripor podaljša, obdolženca in zagovornika seznaniti s predlogom državnega tožilstva in jima omogočiti, da se izjavita o predlogu, o okoliščinah in dejstvih, ki jih predlog navaja ter dokazih, ki se nanje opirajo, je pravilno. Čeprav je rok 3 dni za odločitev o podaljšanju pripora kratek, je to pravico do obrambe mogoče spoštovati, saj mora sodišče priprtemu obdolžencu vročiti obtožnico najkasneje v 24. urah od prejema na sodišče. Takšno je stališče Vrhovnega sodišča tudi v sodbi z dne I Ips 144/2005 z dne 26.5.2005, na katero se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti.

8. V obravnavani zadevi je okrožna državna tožilka dne 24.9.2009 pri Okrožnem sodišču v Celju vložila obtožnico zoper obdolženega F.Š. in ostale obdolžence zaradi uvodoma navedenih kaznivih dejanj z istočasnim predlogom, da se tudi obdolženemu F.Š. podaljša pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in na 27. strani obrazložila ta predlog. Sodišče prve stopnje je istega dne z izpodbijanim sklepom podaljšalo pripor zoper obdolženega F.Š. iz navedenega pripornega razloga ter sklep odposlalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Iz dopolnitve pritožbe zoper izpodbijani sklep je razvidno, da je bila obtožnica obdolžencu vročena dne 28.9.2009. Iz teh okoliščin izhaja, da pred podaljšanjem pripora obramba ni bila obveščena o predlogu državne tožilke za podaljšanje in ji torej ni bila dana možnost, da se o predlogu izjavi. Vrhovno sodišče šteje, da je bila s tem kršena pravica do obrambe v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi z določbami 22. in 29. člena Ustave in 16. člena ZKP, ki urejajo določene prvine te pravice.

9. Kršitve kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pa so bistvenega pomena v smislu določb 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteva za varstvo zakonitosti ne zatrjuje, da je kršitev pravice do izjave vplivala na zakonitost sklepa sodišča prve stopnje. Tudi sicer Vrhovno sodišče ocenjuje, da kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa, saj odločitev ne bi bila drugačna, tudi če bi bila obrambi dana možnost, da se izjavi o predlogu državne tožilke in bi to možnost izkoristila. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopnega sklepa, je sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji, ki sta mu očitani. Prav tako je ugotovilo, da so še vedno podane in izkazane konkretne okoliščine, ki so odločilne za presojo nadaljnjega obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in tudi ocenilo neogibno potrebnost posega v obdolženčevo pravico do svobode. Obdolženec je imel z vložitvijo pritožbe zoper navedeni sklep možnost odgovoriti na dejstva in dokaze, na podlagi katerih je sodišče podaljšalo pripor iz navedenega pripornega razloga. Sodišče druge stopnje je v sklepu, s katerim je zavrnilo zagovornikovo pritožbo, z obširnimi razlogi odgovorilo na njene navedbe.

10. Okrožnemu sodišču v Celju vložnik zahteve očita, da je ob izdaji sklepa prezrlo, da so se tekom preiskave izvedli številni dokazi, ki po njegovi oceni ne potrjujejo utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji. Izpostavlja fotografije, kupno pogodbo, zaslišane tajne delavce, telefonske pogovore, opravljeno hišno preiskavo in druge prikrite preiskovalne ukrepe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da s tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot v zahtevi tudi izrecno navede. Iz tega razloga pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

11. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 200. člena ZKP pa uveljavlja, ker po njegovi oceni sodišče vsebine navedenih dokazov ni preizkusilo in v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov o tem preizkusu. Po pregledu izpodbijanih sklepov je moč ugotoviti, da sta obe sodišči preizkušali utemeljenost suma ter pri tem ugotovili, da je izkazan s predhodnimi pravnomočnimi sklepi o uvedbi preiskave in o podaljšanju pripora ter z vloženo obtožnico, v katerih je povzeta vsebina podatkov in dokazov, ki so odločilni za presojo obstoja utemeljenega suma. Zato sta zaključili, da je utemeljen sum še vedno podan ter da do sedaj izvedeni dokazi dejstev, ki so bila podlaga za odreditev in podaljšanje, v ničemer niso bistveno spremenili in s tem utemeljenosti suma niso v ničemer omajali. Ponovno presojo bi moralo sodišče opraviti zgolj v primeru, če bi ugotovilo obstoj novih relevantnih dejstev in okoliščin.

12. Glede ponovitvene nevarnosti vložnik napravi samo logičen zaključek, da zaradi neobstoja utemeljenega suma tudi ponovitvena nevarnost ni podana. Ker je po oceni Vrhovnega sodišča utemeljen sum podan, vložnik pa obstoj ponovitvene nevarnosti izpodbija le v povezavi s trditvijo o neobstoju utemeljenega suma, ne pa tudi ponovitvene nevarnosti same po sebi, saj v tej smeri ne navede nobenega razloga, je potrebno zahtevo tudi v tem delu zavrniti.

13. Prav tako sta obe sodišči preizkusili neogibnost in sorazmernost pripora glede obdolženca in ob ugotovitvi, da so ti razlogi za pripor še vedno podani, odločili, da se pripor podaljša. Višje sodišče se je pridružilo zaključkom prvostopenjskega sklepa, s katerim je bilo ugotovljeno, da je pri vseh obdolžencih po oceni senata podana sorazmernost pripora z njihovo nevarnostjo za družbo kot celoto in človeka kot posameznika. Teža obravnavanih kaznivih dejanj in stopnja ogrožanja zdravja, varnosti in življenja ljudi, ki jo izvrševanje takšnih kaznivih dejanj predstavlja, nedvomno opravičuje poseg v osebno svobodo obdolžencev z odvzemom prostosti in pripor je zato sorazmeren ukrep. Glede na navedeno ne držijo navedbe, da se sodišči nista izjasnili o sorazmernosti ukrepa in da nista presojali možnosti o uvedbi hišnega pripora.

14. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev, zato je zahtevo zagovornika obdolženega F.Š. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.