Jedro

Dejstvo, da način uporabe solastne stvari še ni določen oziroma stvar še ni bila razdeljena, narekuje zaključek, da sta obe solastnici upravičeni uživati stvar v celoti skladno s svojima idealnima deležema, saj se v nasprotnem primeru, tj. z izključno uporabo stanovanja s strani toženke, krši tožničina pravica do (so)posesti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1./I točki spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: »Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni izročiti izvod ključev stanovanja na ... in izvod ključev od vhoda v večstanovanjsko stavbo na ... ter vseh skupnih delov in naprav navedene večstanovanjske stavbe, ki leži na nepremičninah z ID znakom 000-1356/2, 000-1356/9, 000-1356/11, 000-1356/12, 000-1356/13 in 000-1356/7.«

II. V 1./II točki in 2. točki se sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za izročitev izvoda ključev stanovanja v večstanovanjski stavbi na ... in vhoda, vseh skupnih delov in naprav te večstanovanjske stavbe, ki leži na nepremičninah z ID znakom 000-1356/2, 000-1356/9, 000-1356/11, 000-1356/12, 000-1356/13 in 000-1356/7 in za plačilo uporabnine v znesku 14.912,66 EUR (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je sodišče odločilo, da tožnica ni upravičena niti do posesti niti do uporabnine, dokler se nepremičnina ne razdeli, obenem pa je ugotovilo, da sta pravdni stranki solastnici predmetnega stanovanja in da tožnica zahteva soposest in uporabnino za solastni del nepremičnine. Zatrjuje tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Vsak solastnik ima namreč pravico, da stvar v solastnini uporablja, toženka pa tožnici ključev (nesporno) ni želela izročiti. Prvostopenjsko sodišče je napravilo napačen materialnopravni zaključek, da tožnica nima pravice do soposesti in da od toženke kot izključne uporabnice stanovanja ne more terjati uporabnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje z navodili za nadaljnje postopanje, vse s stroškovno posledico.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni utemeljen. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je glede izročitve v soposest ugotovilo vsa relevantna dejstva, kršitev določb postopka ni storilo, je pa po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (66. čl. Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Glede plačila uporabnine pa vsa pravno pomembna dejstva (198. čl. v povezavi s 190. čl. Obligacijskega zakonika – OZ) še niso ugotovljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki solastnici stanovanja, katerega soposest z izročitvijo izvodov ključev zahteva tožnica, in to, da ima stanovanje toženka v izključni posesti; četudi ga sama ne uporablja, ima le ona njegove ključe. Nesporno je še, da je tožničin solastniški delež na stanovanju bistveno večji od toženkinega, ki je njegova solastnica le zato, ker gre za nerazdeljeno lastnino oz. za to, da etažna lastnina na objektu še ni vzpostavljena. Tožnica je postala (večinska) solastnica predmetnega stanovanja z nakupom solastniškega deleža nepremičnine v izvršilnem postopku, v sklepu izvršilnega sodišča pa je bilo navedeno, da se prodaja del stanovanja. Toženka je (ostala) solastnica manjšega deleža na eni od parcel, ki tvori stavbišče stavbe kot celote, in ki ni niti neposredno povezano s stavbo, v kateri se sporno stanovanje nahaja. S tem se je uspešno ubranila pred izselitvijo, ki jo je zahtevala tožnica v izvršilnem postopku. Vse to je zanesljivo ugotovljeno oz. ni niti sporno.

7. V 1. odst. 66. čl. SPZ je določeno, da ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Toženka torej kljub temu, da je zgolj solastnica, pa še to le v manjšem deležu, v nasprotju z voljo druge solastnice, na stanovanju izvršuje izključno posest, kar po presoji pritožbenega sodišča presega upravičenja, ki ji gredo po 66. čl. SPZ. Prvostopenjsko sodišče sicer utemeljuje svojo odločitev s tem, da stanovanje oz. nepremičnina še ni razdeljena, tako da še ni točno določeno, kaj v naravi predstavlja tožničin in kaj toženkin delež, prav tako pa niso v nepravdnem postopku urejena razmerja med solastniki. A prav dejstvo, da način uporabe solastne stvari še ni določen oziroma stvar še ni bila razdeljena, narekuje zaključek, da sta obe solastnici upravičeni uživati stvar v celoti skladno s svojima idealnima deležema, saj se v nasprotnem primeru, tj. z izključno uporabo stanovanja s strani toženke, krši tožničina pravica do (so)posesti. Tako razlago terja načelo enakosti (14. čl. Ustave RS). Tožnica torej utemeljeno zahteva soposest solastnega stanovanja; Toženka je tista, ki sklicujoč se na svoj solastniški delež preprečuje souporabo solastnici (večinski lastnici) in s tem zlorablja svojo solastninsko pravico. Pravico do soposesti je torej sodišče prve stopnje napačno vezalo na pogoj, da mora solastnik, ki od drugega solastnika (ki je sicer že posestnik) zahteva soposest, najprej v ustreznem postopku konkretizirati način uporabe stvari oziroma doseči njeno razdelitev. Tožnica namreč zase (z zahtevkom na izročitev izvodov ključev) ne zahteva izključne posesti na solastni stvari, pač pa soposest in s tem le izenačenje svojega položaja s toženkinim.

8. Iz istih razlogov je prvostopenjsko sodišče materialnopravno napačno odločilo tudi o utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine. Za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine je treba izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja, slednji pogoj pa ni izpolnjen, če solastnik v neuporabo in s tem v prikrajšanje privoli. Dejanska raba stvari v solastnini, ki ni sorazmerna z idealnimi deleži, pomeni korist za enega od solastnikov in prikrajšanje za druge.1 Glede na to, da ima stanovanje v izključni posesti toženka, je evidentno, da dejansko posestno stanje ne ustreza razmerju solastniških deležev med pravdnima strankama, s čimer je izkazana korist na toženkini strani. Podano je tudi prikrajšanje na strani tožnice, ki je iz posesti nepremičnine v celoti izključena, o privolitvi v prikrajšanje pa v konkretnem primeru sploh ni mogoče govoriti, saj je tožnica, kot že zgoraj navedeno, po nakupu (dela) stanovanja v izvršilnem postopku predlagala njegovo izročitev njej v posest ter izselitev toženke. Izkazano torej je, da ni soglašala s toženkino izključno uporabo stanovanja.

9. Sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče glede določitve višine uporabnine razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka po temelju se še ni pristopilo k ugotavljanju dejstev v zvezi z višino primerne uporabnine; tožnica je v ta namen predlagala izvedenca gradbene nepremičninske stroke, kar glede na nesporno dejstvo, za koliko se nepremičnina sedaj dejansko oddaja v najem, morda niti ne bo potrebno in bo lahko sodišče prve stopnje odločilo že na podlagi zaslišanja strank in ostalih dokazov. Pritožbeno sodišče zato glede na okoliščine primera ocenjuje, da je razveljavitev (in ne odločitev na drugi stopnji) smiselna oz. potrebna: višina tožbenega zahtevka je pomemben in samostojen vsebinski sklop, strankama pa bo na ta način omogočena pravica do pravnega sredstva. Dokazni postopek se zaradi tega, ker bo po potrebi dopolnjen pred sodiščem prve stopnje, ne bo posebej zavlekel, zato z razveljavitvijo prvostopenjske sodbe tudi ne bo huje kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10. Po povedanem je bilo treba pritožbi tožnice ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za izročitev posesti in ključev spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku v tem delu ugodi (5. alineja 358. čl. ZPP), v preostalem pa razveljaviti in v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odst. 355. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odst. 165. čl. ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep (II. točka izreka) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 VS RS Sklep II Ips 295/2017 z dne 10.1.2019.