Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi kronološkega poteka dogodkov utemeljeno zaključilo, da kakšnih nepravilnosti v postopkih upravnih organov ni bilo zaslediti. Glede na vse konkretne okoliščine se ni izkazalo, da bi organi tožene stranke zlonamerno zavlačevali s postopkom. Postopanje delavcev v organih tožene stranke ni bilo protipravno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini zamudnih obresti zaradi neplačila glavnice 2.084.949,60 SIT od 22.04.1998 dalje do plačila, kar tožnika dolgujeta B. K. oper po sodni poravnavi R 404/94 z dne 21.09.1994, pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.04.1998 dalje do plačila in izvršilnih stroškov 20.849,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.09.1998 dalje do plačila; zamudne obresti zaradi neplačila glavnice 9.481.725,00 SIT in 76.500,00 SIT od 05.11.1997 dalje do plačila, ki jih tožnika dolgujeta Z. P. po sodni poravnavi R 133/95, stroškov pravdnega postopka v znesku 76.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 05.11.1995 dalje do plačila ter izvršilnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 05.11.1997 dalje do plačila; zamudnih obresti zaradi neplačila glavnice 6.455.429,70 SIT od 22.01.1994 dalje do plačila, ki jih tožnika dolgujeta Z T. po plačilnem nalogu Okrajnega sodišča v L. I Pl 621/94 z dne 05.08.1994, stroškov pravdnega postopka v znesku 64.754,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 06.08.1994 ter stroškov izvršilnega postopka v znesku 66.614,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.03.1999 dalje do plačila; zamudnih obresti zaradi neplačila glavnice 10.650 DEM od 01.05.1994 naprej do plačila ter stroškov postopka v višini 65.960,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1997 dalje do plačila, ki jih tožnik dolgujeta S. F. po sodbi P 525/94 z dne 08.10.1997 ter stroškov izvršilnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila in izpadlega dohodka o dejavnosti v znesku 38.250.412,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe do plačila. Ker je zavrnilo tožbeni zahtevek, je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 360.000,00 SIT stroškov postopka v 15-ih dneh. Prvi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je oprlo na zastaranje. Ocenilo je, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 14.05.2002 spremenila tožbo tako, da vtožuje povsem novo škodo in ker gre za škodo, ki je tožeči stranki nastala najkasneje 07.01.1997, ko je prejela uporabno dovoljenje, je do vložitve te spremenjene tožbe potekel petletni absolutni zastaralni rok. Tudi če ne bi bil ugovor zastaranja utemeljen, pa je po mnenju sodišča prva stopnje tožbeni zahtevek neutemeljen tako po temelju kot po višini. V postopku se namreč ni dokazalo, da bi upravni organ bil kakorkoli odgovoren za zamudo pri dolgotrajnosti upravnega postopka, do daljšega trajanja postopka je prišlo zaradi pritožb prizadetih sosedov in pridobivanja različnih soglasij, ker je šlo za adaptacijo stavbe v starem mestnem jedru. Škoda, ki jo tožeča stranka v tej pravdi zatrjuje, pa ni posledica ravnanj organov tožene stranke, ampak lastnega ravnanja tožeče stranke, ki si je škodo povzročila zato, ker je dela opravljala v nasprotju z zakoni in odločbami urbanistične inšpekcije. Škoda je torej posledica protipravnih ravnanj tožeče stranke.

Proti sodbi je vložila tožeča stranka pritožbo. V pritožbe se najprej sklicuje na vse svoje dosedanje vloge v postopku. V obrazložitvi sodbe vidi vrsto napak, ki so po njeni oceni posledica nesporazuma o tem, kaj tožnika v tem sporu sploh zahtevata. Tožnika nista neposredno napadala ravnanje uradnih oseb na nivoju upravne enote, izpostavila sta samo pristranski in šikanozni postopek ter nespoštovanje pravil upravnega postopka. Te očitke sta dokazovala z analiziranjem vsebine priglašenih in odobrenih del za obnovo njune stavbe. Sodišče pa sploh ni analiziralo vsebine njune priglasitve, zato tožnika pritožbi ponovno prilagata potrdilo o priglasitvi gradbenih del skupaj s seznamom priglašenih del. Ta seznam je iz upravnega spisa izginil. Onadva pa ga imata in na njem je uradni dohodni zaznamek o priglasitvi gradbenih del, kar potrjuje, da je bil ta seznam uradno vložen v spis. Brez tega seznama potrdilo o priglasitvi ne pomeni ničesar, saj v potrdilu niso taksativno navedena priglašena dela. Če bi urbanistična inšpektorica upoštevala dela iz tega seznama, ne bi izdala ustavitvene, še manj pa rušitvene odločbe. Tožnika nista prekoračila priglašenih gradbenih del iz tega seznama. Sodišče je očitno stopilo na stran urbanistične inšpektorice, ko ji verjame, da sta tožnika priglasila gradbena dela v manjšem obsegu. Sodišče je pomanjkljivo vodilo dokazni postopek. Moralo bi primerjati vsebino oziroma obseg priglašenih del z vsebino domnevne prekoračitve. Te analize v sodbi ni. Urbanistična inšpektorica ni imela pravice, da bi se spuščala v oceno morebitne prekoračitve obsega priglašenih del, saj je priglasitev gradbenih del upravna odločba in če ta ne bi bila pravilna, bi se lahko o tem izjavilo samo pristojno ministrstvo. Urbanistična inšpektorica ni bila na ogledu nepremičnine tožečih strank. Odločbo je izdala zgolj na podlagi pismenih navedb soseda B.. Za tožnika je nesprejemljiva ugotovitev sodišča, da izhaja iz upravnega spisa dejstvo, da sta priglasila manjša gradbena dela, saj je v priglasitvi gradbenih del oziroma pozneje izginulem dokumentu zapisano, da je predmet priglasitve bistveno več del. Te postavke v sodbi niso navedene, čeprav so razvidne iz seznama priglašenih del. Tožnika ne moreta verjeti, da je za sodišče prve stopnje nepomembno priglasitveno potrdilo na tem izginulem dokumentu z navedbo, da gre za upravno zadevo pod opr.št. 351-62/90 z dne 02.04.1990. Sodišče očitno sploh ni obravnavalo ključnega dokumenta iz upravnega spisa, kar je nedopustna napaka. Tožnika ne sprejemata ugotovitve, da sta tekom pravde spremenila tožbeni zahtevek. Tožbeni zahtevek sta samo dopolnjevala po višini, kar je opravičljivo zaradi njegove vsebine, saj zamudne obresti stalno rastejo. Nesprejemljiva je navedba, da je leta 2002 vložena nova tožba. Upravni organ je dovolil šikaniranje tožečih strank, ker je dovoljeval procesno zlorabo drugim udeležencem v upravnem postopku in s tem bistveno pripomogel k nastali situaciji, ki je povzročila to pravdo. Eden od teh primerov je dejstvo, da je upravni organ dovolil izvedeništvo zaradi osončenja, čeprav je bilo očitno, da tožnika nista gradila izven dotedanjih višinskih in horizontalnih gabaritov. Zaradi vseh napak je očitno, da je bila država v tem pravdnem postopku privilegirana stranka, kar pomeni kršitev človekovih pravic. Tožnika ne trdita, da je to delala namerno, je pa to objektivna stvarnost. Prikrajšana sta za pošteno sojenje v smislu določb Ustave RS. Država je že po svojem položaju močnejši subjekt ne glede na to, ali nastopa kot oblast ali stranka v postopku. Zato ima lahko dvojna privilegiranost za državljane pogubne posledice. Predlagata spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče na podlagi pravilno ocenjenega dejanskega stanja ugodi v celoti njunemu tožbenemu zahtevku ali razveljavi sodbo in vrne zadevo v novo obravnavanje.

Pritožba ni utemeljena.

V tem sporu je tožeča stranka zahtevala povračilo škode, ki naj bi ji jo povzročili državni organi v zvezi z opravljanjem službe. Odškodninska odgovornost države za takšno škodo je bila v času, iz katerega izvira spor, določena v 26. členu Ustave Republike Slovenije in 172. členu ZOR. Pogoj za splošni civilni delikt je, da je nastala škoda, ki izvira iz nedopustnega ravnanja, da med obojim obstaja vzročna zveza in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. To materialnopravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko je obravnavalo zahtevek tožeče stranke.

V izpodbijani sodbi je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Odločilna dejstva izhajajo iz podatkov upravnega spisa. V tem spisu ni priglasitve del, na katero se od vložitve tožbe dalje sklicujeta tožnika in za katero trdila, da je po »čudežu izginilo« iz spisa. Za presojo celotnega postopka je bistveno potrdilo, na podlagi katerega sta tožnika začela izvajati adaptacijo svoje stavbe, ki ga je upravni organ izdal 2.4.1990. Iz tega potrdila pa izhaja, da je izdano na podlagi priglasitve manjših gradbenih del investitorjev (to je tožnikov) z dne 12.02.1990. Ta priglasitev je vezana v upravnem spisu in seznam del iz te priglasitve je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzelo. Ker se potrdilo upravnega organa povsem jasno sklicuje na priglasitev del tožeče stranke z dne 12.2.1990, je logičen sklep, da so s potrdilom z dne 2.4.1990 bila tožeči stranki odobrena dela iz njene priglasitve manjših del z dne 12.2.1990. V potrdilu niso taksativno našteta dela, ki so dovoljena, saj je sestavni del potrdila priglasitev del (datumska) za katero je izdano, zato ni dvoma, da so s potrdilom, ki je za ta spor odločilno, bila tožeči stranki odobrena samo dela, ki jih je ta priglasila 12.2.1990. Pritožbene trditve, da bi moralo sodišče analizirati vsebino priglašenih del, ki nosijo datum 30.3.1990 na vlogi, ki naj bi bila sprejeta na upravni organ 2.4.1990 kot se da razbrati iz dohodnega zaznamka na tej vlogi, zato niso pomembne. Seznam del s te »priglasitve« ni bil podlaga potrdilu, ki je bilo tožeči stranki izdano. Zato niti ni pomembno, kam je izginila priglasitev del, ki naj bi jih tožeča stranka vložila v upravni spis, saj za to priglasitev nima izdanega potrdila. Ni videti razloga, zakaj bi tožeča stranka poleg že priglašenih del, vložila še eno priglasitev. Prepriča zato ugotovitev sodišča, da se je ob pregledu objekta odkrilo, da je tožeča stranka imela dva projekta – enega, ki je bil podlaga priglasitvi in drugega, po katerem je delala.

Navedbe, da naj bi priglasitev, na katero se ves čas tožeča stranka sklicuje, ker so v njej našteta vsa tista dela, ki jih je kot prekoračitev dovoljenih, ugotovila urbanistična inšpektorica, iz upravnega spisa izginila, se v prvostopenjskem postopku niso potrdile. Ker se je potrdilo, ki je pomembno za presojo dovoljenih del, datumsko sklicevalo na drugo priglasitev, pa to, kot je povedano niti ni odločilno za ta spor. Dejstvo je, da potrdila, ki bi tožnikoma dovoljeval adaptacijo na podlagi priglasitve z dne 30.03.1990 nimata.

Ob takem stanju stvari je neutemeljen očitek, da je urbanistična inšpektorica kršila postopek, ker naj ne bi upoštevala njune vloge z dne 30.03.1990. Urbanistična inšpektorica je pri ugotavljanju, ali sta tožnika prekoračila odobrena gradbena dela, pravilno izhajala iz potrdila z dne 02.04.1990, ki je bilo izdano na priglasitev manjših gradbenih del z dne 12.02.1990. Iz odločbe urbanistične inšpektorice, če se jo primerja z deli naštetimi v priglasitvi manjših gradbenih del z dne 12.02.1990 pa je razvidno, da sta tožnika prekoračila dela, ki so jima bila s potrdilom upravnega organa dovoljena. Zaključek izpodbijane sodbe, da sta investitorja izvajala gradbena dela, ki so presegla predhodno priglašena dela in jima je zato 1.8.1991 bila izdana odločba o ustavitvi del ima zato vso podlago v dokaznem gradivu, s katerim je sodišče prve stopnje razpolagalo.

Kako je v nadaljevanju potekal upravni postopek, ni sporno. Sodišče prve stopnje je potek upravnega postopka, v katerem sta tožnika zaradi odločbe urbanistične inšpektorice sprožila postopek za pridobitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja, da bi tako legalizirala črno gradnjo, natančno povzelo v sodbi in obrazložilo, zakaj se je ta upravni postopek zavlekel. Pritožbene navedbe, da je postopek tekel toliko časa, ker naj bi upravni organ dovolil šikaniranje in procesno zlorabo drugim udeležencem v upravnem postopku, nimajo opore v dokaznem gradivu. Tožnika sta adaptirala objekt v starem mestnem jedru, za takšna dela je potrebno pridobiti številna dovoljenja. Ni neobičajno, da takim gradnjam neposredni sosedje zaradi bližine objektov nasprotujejo, saj gradnja lahko močno vpliva tudi na svetlobo in zračnost. Prav svetloba in zračnost sta v strnjenih starih mestnih jedrih najpogostejši razlog za spor med sosedi in ker je v konkretnem primeru še sanitarni inšpektor podprl sosede v njihovi trditvi, da bo gradnja prizadela osvetlitev in zračenje, zahteve upravnega organa, da investitorja predložita študijo o osončenju, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za šikaniranje. V takšnih okoliščinah ni neobičajno, da se pojasnjuje takšna sporna okoliščina z izvedencem.

Brez resne podlage so še trditve pritožbe, da je upravni organ drugim udeležencem v postopku dovolil procesno zlorabo, ker jim je dovolil vlaganje pravnih sredstev, saj so do tega upravičeni po samem zakonu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri tem ni šlo za kakšne nepravilnosti v upravnih postopkih. Če so sosedje nasprotovali izdaji lokacijskega dovoljenja in kasneje gradbenega dovoljenja, je upravni organ moral njihove pritožbe posredovati na višje instance in podaljšanja postopka zaradi teh pravnih sredstev ni mogoče šteti kot protipravnega ravnanja tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je na podlagi kronološkega poteka dogodkov utemeljeno zaključilo, da kakšnih nepravilnosti v postopkih upravnih organov ni bilo zaslediti. Glede na vse konkretne okoliščine se ni izkazalo, da bi organi tožene stranke zlonamerno zavlačevali s postopkom. Postopanje delavcev v organih tožene stranke ni bilo protipravno. Samo v primeru, da bi bilo ugotovljeno njihovo protipravno ravnanje, pa bi tožeča stranka lahko terjala odškodnino.

Ker morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi »klasični« elementi odškodninskega delikta, v tem primeru pa tožeča stranka že prvega pogoja, to je protipravnega ravnanja ni dokazala, se odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo odškodninski zahtevek, pokaže v celoti kot pravilna. Sicer pa prepričajo tudi razlogi izpodbijane sodbe, da si je škodo, ki jo uveljavljala v tej pravdi tožeča stranka sama povzročila, saj je najemala kredite za gradnjo kljub temu, da ni pridobila dovoljenj za takšno gradnjo.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa so utemeljeni očitki pritožbe, da v konkretni zadevi tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 14.05.2002 ni vložila novo tožbo, saj je ves čas na pozive sodišča, ki ji je vračalo tožbo v popravo in dopolnitev, dopolnjevala tožbene navedbe iz tožbe, ki jo je vložila že v letu 1998. Že v tožbi pa je, čeprav zelo na splošno, zatrjevala škodo, ki jo je v kasnejših vlogah samo bolj natančno opredelila in specificirala. Zato je stališče izpodbijane sodbe, da je zahtevek zastaran, zmotno. Vendar ta zmoten zaključek ne vpliva na pravilnost zavrnilne sodbe, ker je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen na podlagi ugotovitve, da ravnanje organov tožene stranke ni bilo protipravno. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku – ZPP).