Jedro

Razmerje med pravdnima strankama ni bilo dolgotrajno in sta se starša mld. deklice kmalu razšla. Dejstvo, da je mati šele po sedmih letih vložila očetovsko tožbo in da je bil toženec tedaj spoznan za očeta, še ne pomeni, da se je odpovedala zahtevku po 133. členu ZZZDR oziroma da se je zavedala dolga, pa se je odpovedala pravici, da ga uveljavlja (191. člen OZ). Tudi dejstvo, da je leto dni po rojstvu hčere odklonila DNK test, ne pomeni, da sodišče lahko uporabi načelo volenti non fit iniuria.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je od toženca zahtevala plačilo 6.480,00 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je zaključilo po zaslišanju pravdnih strank, da je tožnica res preživljala sama mld. A. A., vendar se na preživninske obveznosti očeta ni ozirala do konca 2014, ko je vložila tožbo na očetovstvo. Pravna podlaga je 133. člen ZZZDR. Ta ne zahteva, da če nekdo plača za preživljanje drugega, si mora pravico pridržati, sicer povračila stroškov nima. Dolžnost staršev preživljati otroke je zakonska dolžnost. Toženec bi moral nanjo računati že po naravi stvari. To bi mu lahko tožnica odpustila, česar ni storila. Za sodišče je dovolj, da je bila zgolj pasivna. To ni nedvoumna izjava volje v smeri odpustitve toženčevega dolga. Če tožnica ni zahtevala sodnega varstva z vložitvijo tožbe, še ni mogoče sklepati, da je dolg odpustila. Opozarja na komentar Obligacijskega zakonika, stran 412 do 415. Zato ni mogoče uporabiti 191. člena OZ. Starš mora vsak dan zalagati in skrbeti za otroka, ki je pri njemu. Sicer ne more zavarovati eksistence otroka. Otrok je živo bitje in starš mora zadovoljiti njegove osnovne potrebe. Tožnica je silila narava, da je za otroka zalagala.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Tožnica je bila pasivna in ni zahtevala preživnine. Odklanjala je analizo DNK. Dolžnost preživljanja je povezana z očetovstvom in tu je bila tožnica pasivna. Zato je s konkludentnimi dejanji sprejela, da sama preživlja otroka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je štelo kot odločilne dejanske okoliščine v tem primeru, da tožnica ni zahtevala preživninskih obveznosti od tožene stranke. S tožencem ni nikoli živela v skupnosti, pač pa je toženec izpovedal, da mu je rekla, da je oče hčerke. Za sodišče je bilo odločilno, da sta se srečala približno leto dni po otrokovem rojstvu in je toženec predlagal DNK analizo, kar je tožnica zavrnila. Tožnica pa je pojasnila, da ni vložila prej tožbe na ugotovitev očetovstva, ker ga ni želela siliti, če noče biti oče. Tožnica se je v letu 2010 poročila in bila v zakonski zvezi do julija 2013. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da do pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. IV P 134/2014, toženec ni prispeval ničesar za otroka, tožnica pa je obveznosti prevzela nase. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje sklepalo, da se na preživninske obveznosti toženca tožnica ni ozirala in se je šele v letu 2014 zglasila na pristojnem CSD zaradi vprašanja očetovstva. Sodišče zato sklepa, da je pristala na prikrajšanje po 191. členu OZ in da ne more sedaj zahtevati za nazaj plačila preživnine. Sklicevalo se je na načelo volenti non fit iniuria.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je že v tožbi tožeča stranka opozarjala na 133. člen ZZZDR (Ur. l. SRS, št. 15/1976 do 82/15). Ta člen določa, da tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, sme s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Tožnica v tožbi trdi, da mora po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. IV P 134/2014, toženec plačevati preživnino od 4. 12. 2014 dalje (enako tudi izhaja iz priloženega spisa v prilogi). V tej pravdi pa terja preživnino za čas pred tem oziroma od 1. 6. 2010 do konca novembra 2014. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica zalagala za preživljanje mld. A. A., katere oče je toženec. Res je, da je toženec spoznan za očeta s pravnomočno sodbo. Vendar to ne pomeni, da so njegove preživninske obveznosti nastale šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bil spoznan za očeta. Obveznosti preživljati otroke imata starša od otrokovega rojstva.

7. Sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki, ki je trdila, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico ali če je plačal, da bi se izognil sili. Pri tem sodišče šteje za odločilno, da tožnica ni vložila očetovske tožbe prej in da ni zahtevala preživnine. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je v tem členu res vsebovano načelo „volenti non fit iniuria“. Vendar je teorija pojasnila, da to ne velja, ko je zmota glede obstoja obveznosti; lahko je tudi krivda, ker stranka ni bila dovolj skrbna (primerjaj A. Polajnar Pavčnik, Komentar OZ k členu 191, stran 49 do 51). Gre tudi za izjemo od pravila, po katerem je v dejanski stan kondikcijskega zahtevka vgrajen element zmote, ko stranka ve, da dolg ne obstaja, vendar kljub temu izpolni dolg, da bi se izognila morebitnim negativnim posledicam. Plačevanje oziroma skrb za otroka je gotovo taka obveznost, ki jo mora roditelj, pri katerem je otrok, izpolniti v celoti, sicer je otrok lahko ogrožen. Pri tem dobro ve, da je tudi drugi roditelj zavezan k preživljanju otroka. Samo dejstvo, da je tožnica dolgo odlašala z zahtevkom, še ne pomeni, da se je zahtevku odpovedala oziroma izpolnila nekaj, kar tožencu ne bo treba povrniti. Odpoved temu zahtevku bi morala biti jasna. V sodbi ni najti ugotovitve, da bi tožnica tožencu jasno povedala, da mu ne bo treba preživljati otroka. Stranka, ki uveljavlja povračilni zahtevek po 133. členu ZZZDR, mora dokazati le, da je imela izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan v celoti preživljati in da so bili ti izdatki potrebni(1). Sodna praksa je celo izrekla, da če sta se stranki sicer sporazumeli, da vsak od staršev prevzame v varstvo in vzgojo enega otroka, s čimer odpadejo preživninski zahtevki, tudi ob takem sporazumu mora biti preživnina za vsakega mld. otroka v sodbi določena. Ker sodba ni vsebovala preživninskega izreka, je sodišče prisodilo preživninski verzijski zahtevek enega roditelja do drugega za obdobje otrokove mladoletnosti (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 199/2006). Takšno stališče je bilo tudi sprejeto v Pravnem mnenju VS RS, objavljeno v Poročilu 1/98, stran 7. 8. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 191. člen OZ oziroma ni pravilno uporabilo 133. člena ZZZDR v zvezi s 103. členom. Načini tožničinega ravnanja in dejanske okoliščine tožničinega življenja ne kažejo, da bi se odpovedala povračilu založenih sredstev za otroka in da bi želela v celoti skrbeti za otroka sama. Pritožbeno sodišče še opozarja, da iz do sedaj ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi tožnica imela toliko sredstev sama, da bi zlahka skrbela za otroka sama in se tem zahtevkom do toženca odpovedala. Očitno pa je razmerje med staršema mld. A. A. bilo takšno, da nista mogla razčistiti vseh dejstev, ki so pravno pomembna ob sporu, ki ga imata. Tožnica je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi vmes dve leti poročena in gotovo tudi ni urejala vprašanja očetovstva in preživnine v tem času. Tudi dejstvo, da je najprej odklonila DNK analizo ne pove, da se je odpovedala povračilnemu zahtevku. Med pravdnima strankama ni šlo za dolgotrajno razmerje, saj je bil rojen otrok zunaj zakonske zveze. Šlo je za specifična razmerja, vendar jih ni mogoče razlagati tako, da tožencu ni treba plačati ustreznega dela obveznosti po 133. členu ZZZDR.

9. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ostalih pravno relevantnih dejstev po 133. členu ZZZDR, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 215/99.