Jedro

V zvezi s spornimi davčnimi terjatvami je bil že izdan pravnomočni sklep o izvršbi in bi morala oba upravna organa takšno tožnikovo zahtevo za delno ustavitev davčne izvršbe zavrniti iz razloga, da po pravnomočnosti sklepa o davčni izvršbi glede istih spornih terjatev ni več mogoče v celoti ali delno ustaviti davčne izvršbe po določbi 155. člena ZDavP-2. Sodišče tako zavrača kot neutemeljene vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno uporabo določb ZFPPIPP v zvezi z odpustom obveznosti, glede na to, da bi jih lahko tožnik pritožbeno uveljavljal samo zoper prej navedeni sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da se zahtevek zavezanca A.A. (tožnik v tem sporu) za delno ustavitev davčne izvršbe, začete s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke, številka DT 4934-68474/2014-1 04-3401-00 z dne 27. 10. 2014, zavrne. V obrazložitvi navaja, da je bil zoper davčnega zavezanca izdan sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke, številka DT 4934-68474/2014-1 04-3401 00 z dne 27. 10. 2014. Dolg se nanaša na obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost v letu 2011 in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2012 in 2013. Sklep o davčni izvršbi je bil zavezancu vročen 11. 11. 2014. Zoper navedeni sklep je davčni zavezanec vložil pritožbo, ki je bila prepozna, zato je bil izdan sklep o njenem zavrženju, številka DT 4934-68474/2014-4 04-3201-13 z dne 2. 12. 2014, ki je postal pravnomočen.

2. Zavezanec je nato vložil zahtevo za delno ustavitev davčne izvršbe s predlogom, da se davčno izvršbo delno ustavi v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov za socialno varnost in so ti zapadli v plačilo več kot 3 mesece pred uvedbo postopka osebnega stečaja, in sicer za mesec januar 2011, za mesece maj, junij, julij in avgust 2011 ter za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2012. V nadaljevanju podrobno razlaga v letu 2011 zoper zavezanca uveden postopek osebnega stečaja in v zvezi s tem postopek odpusta obveznosti na podlagi sklepa okrožnega sodišča, številka St 2271/2011 z dne 13. 5. 2014. Iz tega je razvidno, da odpust obveznosti učinkuje za vse navadne in podrejene terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 21. 12. 2011 in da odpust obveznosti ne učinkuje na prednostne terjatve iz prvega odstavka 21. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

3. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa ter še navaja določbe prvega odstavka 21. člena, prvega odstavka 390. člena in drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, ki se nanašajo na vrste terjatev in možnost njihovega odpusta.

4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja celotni potek dogodkov od uvedbe osebnega stečaja St 2271/2011 z dne 21. 12. 2011 pri Okrožnem sodišču v Celju. V okviru le-tega je začel postopek odpusta obveznosti z dne 3. 5. 2012 in po končanem preizkusnem obdobju dveh let je bil izdan sklep St 2271/2011 z dne 13. 5. 2014, da se tožniku odpustijo vse njegove obveznosti. V skladu z 2. oziroma 7. točko prvega odstavka 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je vložil zahtevo za delno ustavitev davčne izvršbe začete s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke, številka DT 4934-68474/2014-1 04-3401-00 z dne 27. 10. 2014. Navaja določbe drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, določbe prvega in drugega odstavka 21. člena ter prvega odstavka 390. člena tega zakona ter njihove medsebojne povezave, ki se nanašajo na vrste terjatev (navadne in prednostne), ki so lahko predmet odpusta obveznosti.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru ni sporno, da je davčni organ izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke DT 4934-68474/2014-1 04-3401-00 z dne 27. 10. 2014, ki v glavnici vsebuje vse terjatve, ki so sporne (glede na postopek tožnikovega osebnega stečaja in odpust obveznosti) v tem upravnem sporu. Sporno tudi ni, da je navedeni sklep postal pravnomočen. Tožnik je vložil zahtevo za delno ustavitev davčne izvršbe začete z navedenim sklepom po določbi 2. oziroma 7. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, ki jo je prvostopenjski organ zavrnil. 8. 155. člen ZDavP-2 določa, da davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo (prvi odstavek) med drugim tudi, če davčna izvršba ni dovoljena (2. točka prvega odstavka) in če davek, ki se izterjuje ugasne na drug način (7. točka). Kot že prej navedeno, je bil v zvezi s spornimi davčnimi terjatvami že izdan pravnomočni sklep o izvršbi in bi morala oba upravna organa takšno tožnikovo zahtevo za delno ustavitev davčne izvršbe zavrniti iz razloga, da po pravnomočnosti sklepa o davčni izvršbi glede istih spornih terjatev ni več mogoče v celoti ali delno ustaviti davčne izvršbe, po določbi 155. člena ZDavP-2. Sodišče tako zavrača kot neutemeljene vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno uporabo določb ZFPPIPP, v zvezi z odpustom obveznosti ter prednostne in navadne terjatve, glede na to, da bi jih lahko tožnik pritožbeno uveljavljal samo zoper prej navedeni sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva.

9. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.