Jedro

V primeru dejanskega zaključka, da plačilo za opravljeno delo ni bilo določeno s podjemno pogodbo, določi plačilo za opravljeni posel sodišče po merilih določenih v drugem odstavku 642. člena OZ, torej glede na čas, ki je običajno potreben, da se tak posel (posel, katerega izvršitev je bila predmet konkretne podjemne pogodbe) opravi in glede na plačilo (višino plačila), ki je (v poslovnem prometu) običajno za tako vrsto posla. Da pa bi lahko sodišče postopalo po navedenem zakonskem določilu, bi morala tožeča stranka v svojih dejanskih tožbenih trditvah natančno opredeliti, katero storitev je opravila, koliko časa je zanjo porabila, kolikšna je običajna cena takšne storitve in kateri stroški so ji pri tem nastali oziroma kateri material je bil pri tem uporabljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem naj toženec plača tožeči stranki 711,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2014 dalje do plačila ter 147,20 EUR izvršilnih stroškov. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 367,20 EUR.

2. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi moralo sodišče v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku že zaradi toženčevih nesubstanciranih ugovorov. Tožeča stranka je v tožbi natančno pojasnila obseg in vrsto opravljenega dela, kljub temu, da je bila cena dogovorjena v pavšalu. Toženec pa je v svoji pripravljalni vlogi pripoznal, da so bila dela s strani tožeče stranke opravljena, vendar v manjšem obsegu. Na njem je bilo torej dokazno breme, da dokaže svoje navedbe glede obsega opravljenega dela in primernosti cene. Če je sodišče štelo, da verjame tožencu, bi moralo glede na dela, ki jih je toženec pripoznal, izvesti dokaz z izvedencem ustrezne stroke, ki bi ocenil tržno ceno opravljenih del. Sodišče prve stopnje se je z zapisom, da ne sledi izpovedi tožeče stranke, da je delal dva dni po 8 ur na dan, glede na to, da naj bi prvi dan opravljal le čiščenje kanalizacije, česar ni dokončal in da zato dvomi, da bi kanalizacijo čistil 8 ur, postavilo v vlogo izvedenca. Meni, da je glede na toženčeve pavšalne navedbe in glede vrste dela, kot je čiščenje kanalizacije in predelava kanalizacije, nepotrebna podrobnejša specifikacija, saj bi vsak izvedenec ustrezne stroke lahko presodil količino in vrsto materiala ter obseg dela, ki je za to potreben. Sodišče prve stopnje je sprejelo tudi napačen zaključek glede dogovorjene pavšalne cene. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaznega predloga z izvedencem tudi močno poseglo v procesne in ustavne pravice tožeče stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR - prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba, s katero je končana pravda v sporu majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi odločitve o pritožbi.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o delu (podjemna pogodba), s katero se je tožeča stranka zavezala tožencu, da bo zanj opravila določena dela v zvezi s kanalizacijo. Med pravdnima strankama je bilo sporno, katera dela so bila opravljena in za kakšno višino plačila sta se pogodbeni stranki dogovorili. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala1, da sta se pravdni stranki dogovorili za t. i. „pavšalno ceno“ v znesku 650,00 EUR (cena brez DDV). V primeru dejanskega zaključka, da plačilo za opravljeno delo ni bilo določeno s podjemno pogodbo, določi plačilo za opravljeni posel sodišče po merilih določenih v drugem odstavku 642. člena Obligacijskega zakonika (OZ), torej glede na čas, ki je običajno potreben, da se tak posel (posel, katerega izvršitev je bila predmet konkretne podjemne pogodbe) opravi in glede na plačilo (višino plačila), ki je (v poslovnem prometu) običajno za tako vrsto posla2. Da pa bi lahko sodišče postopalo po navedenem zakonskem določilu, bi morala tožeča stranka v svojih dejanskih tožbenih trditvah, natančno opredeliti, katero storitev je opravila, koliko časa je zanjo porabila, kolikšna je običajna cena takšne storitve in kateri stroški so ji pri tem nastali oziroma kateri material je bil pri tem uporabljen. Zgolj ob takšni specifikaciji parametrov za določitev cene, bi bila razumna postavitev sodnega izvedenca za ugotovitev, ali zahtevani znesek oziroma cena za opravljeno storitev tej ustreza. Specifikacija storitve oziroma dejansko trditveno breme okoliščin, ki določajo vrednost storitve, je bila na tožeči stranki. Na njej je bila torej obveznost navedbe vseh tistih dejstev, ki utemeljujejo zahtevek oziroma na podlagi katerih bi se lahko uporabilo navedeno določilo OZ. Tožnikovo dejansko trditveno breme predstavlja njegovo dolžnost do samega sebe, če je ne izpolni, sodišče ne more ugotoviti relevantnih dejstev oziroma se prepričati o njihovem obstoju. Takšno pomanjkljivo tožbeno dejansko stanje, na katerega je bila tožeča stranka opozorjena, pogojuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritrditi je treba prvostopenjskemu sodišču, da tožeča stranka zgolj s trditvijo, da je pri tožencu opravila čiščenje kanalizacije in njeno predelavo, za kar je porabila 2 x po 8 ur časa (kar je toženec zanikal), navedene procesne obveznosti ni izpolnila3. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

6. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Tudi dokazna ocena je del dejanske podlage odločitve, ki v sporu majhne vrednosti ne more biti predmet izpodbijanja. 2 N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 884. 3 Tožeča stranka ni navedla nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bilo za čiščenje konkretne kanalizacije potrebnih 8 ur. Prav tako ni navedla, za kakšno konkretno predelavo kanalizacije je šlo in kateri material je bil pri tem uporabljen. Ker ni konkretizirala zatrjevane storitve, tudi ni mogla navesti (sodišče pa presoditi), kakšno plačilo je v poslovnem prometu običajno potrebno za njeno opravo in kakšni stroški so zvezani z njeno opravo.