Jedro

Presoja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka tožeči dolžna plačati znesek 6.214,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 5.551,52 EUR od 25.12.2002 dalje do plačila; - od zneska 662,99 EUR od 31.12.2003 dalje do plačila; - od zneska 3.546,98 EUR od 25.12.2002 do 9.1.2007; ter ji povrniti njene pravdne stroške v višini 2.663,43 EUR.

V preostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 5.551,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.12.2002 dalje do plačila, ter ji povrniti nastale pravdne stroške v višini 2.955,21 EUR. V presežku (za znesek 7.212,95 EUR) je zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka napada zavrnilni del odločitve. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami, ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da ta del sodbe spremeni tako, da ugodi zahtevku v celoti. Uvodoma navaja, da je tožena stranka v tem postopku Z. M. in ne Z. T. kot je navedeno v uvodu sodbe. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti navaja, da bi moralo sodišče sešteti bolečinsko obdobje, kot ga je ugotovil dr. K. (izvedenec ortoped) in dr. J. oziroma dr. D. (izvedenca otorinolaringologa). Po ugotovitvah vseh treh izvedencev bo tožnik tudi v bodoče trpel telesne bolečine in nevšečnosti (kontrole sluha, jutranje razgibavanje vratu), kar je sodišče prezrlo. Dr. K. glede poškodb vratu sicer navaja, da je obstoječe stanje le v 50% posledica obravnavane nesreče z dne 21.5.2001 (preostanek pa nesreče z dne 24.7.2004), vendar to lahko velja le za bolečine in nevšečnosti po drugi nesreči, ne pa tudi 3-letno obdobje medtem. Meni, da mu zato pripada celotnih 6.676,68 EUR. Tudi odškodnina za strah je odmerjena prenizko, saj tožnik trpi strah pred poslabšanjem sluha, ki ga je napovedal izvedenec, ta strah pa bo trpel tudi v bodoče. V zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti je mogoče o 50% odbitku na račun druge nesreče govoriti šele od 24.7.2004 dalje. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnik še vedno sposoben opravljati vse aktivnosti, le v manjšem obsegu, saj je sam izpovedal, da je opustil 80% dotedanjih aktivnosti, kar potrjuje tudi izvedenec dr. J.. Izvedenca sta potrdila, da se je zaradi oslabelega sluha in slabše zmožnosti komuniciranja začel izogibati druženju s prijatelji, da ni sposoben za dela, kjer je potrebna normalna ostrina sluha, za dela na nezavarovani višini, v območju hrupa in vibracij, da ne sme jemati določenih zdravil, da ima zaradi piskanja v ušesu moten spanec, in da ga tudi čez dan moti piskanje. Sodišče prezre glavobole, čeprav mu verjame, da ima glavobole, mravljinčenje, zmanjšano moč roke. Tožnik je utrpel hudo telesno poškodbo, zaradi česar ima za 43,4% poslabšan sluh, vsakdanja življenjska aktivnost pa je zmanjšana za 10%. Glede na navedeno meni, da mu gre odškodnina v zahtevanem znesku 7.511,27 EUR. Sodišče je delno plačilo zavarovalnice dne 9.1.2007 v višini 3.546,99 EUR v nasprotju z določbo 313. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih upoštevalo kot glavnico. Zakonske zamudne obresti od poziva zavarovalnici (22.12.2002) do plačila (9.1.2007) bi moralo priznati tudi od tega zneska, od nateklih obresti v višini 2.851,69 EUR pa priznati še procesne obresti. Materialno škodo v višini 662,99 EUR (kilometrina za zdravstvene preglede) je sodišče napačno prisodilo v okviru stroškov postopka, in jih je priznalo le v 60%, kolikor je uspeh tožnika v pravdi. Od te škode je priznalo zamudne obresti šele od 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, namesto od poziva zavarovalnici.

Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Za prvo postavko meni, da gre tožniku le 2.000,00 EUR, saj nevšečnosti v konkretnem primeru niso odstopale od običajnih. Previsoka naj bi bila tudi odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Od ugotovljenih težav (pri prisiljeni drži, sunkovitih gibih in prenašanju) je treba odšteti 50% zaradi ponovnega zvina vratne hrbtenice 24.7.2004, kar je sodišče upoštevalo v premajhnem obsegu. Poleg tega lahko tožnik počne vse, kar je pred nezgodo. Tožniku tudi ni verjeti vsega, kar je izpovedal (mravljinčenje in zmanjšana moč v roki, glavobol), saj izvedenska mnenja tega niso potrdila. Glede poškodbe sluha in šumenja v levem ušesu opozarja, da ni odločilna 10% invalidnost, temveč opisni del zmanjšanja aktivnosti. Tožnik kljub lažji do zmerno obojestransko zaznavni naglušnosti lahko dela v zmernem hrupu, v katerem pa se dejansko ne pojavlja. Iz tožbenih trditev namreč izhaja, da tožnik trpi predvsem zaradi težav z vratom, ne pa zaradi nezmožnosti dela v hrupu. Pravična odškodnina iz tega naslova bi bila 3.000,00 EUR. Pri tem se sklicuje na odločbe vrhovnega in višjega sodišča, ki jih prilaga pritožbi.

Odgovor na pritožbo je podala tožeča stranka, v katerem ponavlja svoje pritožbene navedbe. Meni namreč, da je po ''kaotični noveli ZPP'' treba prerekati navedbe nasprotne stranke, sicer jih pritožbeno sodišče šteje kot nesporne. Priglaša tudi stroške sestave odgovora.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O nepremoženjski škodi Pravno podlago za odmero višine tovrstne škode predstavlja določba 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, ZOR) oziroma 179. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ), ki kot merilo določa intenzivnost in trajanje bolečin in strahu. Pritožbeno sodišča sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo predvsem na izvedenskih mnenjih. Meni, da je sodišče prve stopnje pri posameznih postavkah odškodnino odmerilo nekoliko prenizko oziroma nekoliko previsoko, vendar odmerjena odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode v višini 9.400,00 EUR predstavlja primerno zadoščenje. Upošteva okoliščine konkretnega primera in je primerno umeščena v odškodnine, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih, zato vanjo ni posegalo.

Tožnik je v obravnavani prometni nesreči dne 21.5.2001 dobil zvin vratne hrbtenice ter popoškodbeno zvonjenje v ušesih s posledičnim poslabšanjem sluha. Po ugotovitvah izvedenca ortopeda dr. K. (mnenje na list. št. 38) je tožnik zaradi poškodbe vratu trpel telesne bolečine skupaj 27 dni (srednje močne telesne bolečine 5 dni, pojenjajoče zmerne bolečine 7 dni ter lažje bolečine 15 dni). Do podobnih ugotovitev je prišel izvedenec dr. J., specialist za otorinolaringologijo (mnenje na list. št. 84), po katerem je imel tožnik bolečine 20 dni (srednje bolečine 5 dni, lahke telesne bolečine 15 dni). Čeprav so bile bolečine posledica obeh poškodb (vratu in notranjega ušesa), je bolečinsko obdobje trajalo le v navedenem obsegu, zato ni podlage, da bi se obdobja seštela. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je tožnik imel med zdravljenjem nevšečnosti: 6x rtg slikanje, 16 x fizioterapija, EMG, 2 x meritve sluha, UZ vratnih žil, 6 x pregledi pri specialistu in osebnem zdravniku. Navedene ugotovitve po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo odškodnino v znesku 2.500,00 EUR in ne 3.400,00 EUR, kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da bo pri določenih aktivnostih tudi v bodoče čutil lažje bolečine (te je mogoče upoštevati le v okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti).

Odškodnina za prestan hud primarni strah, ki je trajal le nekaj minut in sekundarni strah, ki je trajal 2 do 3 tedne, v višini 1.000,00 EUR, je bila primerno odmerjena. Pravno priznano škodo predstavlja strah ob samem dogodku ter strah za izid zdravljenja. Ker je zdravljenje v konkretnem primeru že zaključeno, posledice nesreče pa tudi dokončno znane (sluh se bo pri tožniku v bodoče slabšal do te mere, da bo potreboval slušni aparat), je neutemeljeno pritožbeno prizadevanje tožnika za njeno zvišanje, ki temelji na okoliščini, da ga je strah pred tem poslabšanjem.

Po ugotovitvah obeh izvedencev za otorinolaringologijo dr. J. ter dr. D. je pri tožniku podana blaga do zmerno zaznavna obojestranska naglušnost (po Sabine – Fowlerjevi lestvici 34,4%, glej list. št. 172 in ne 43,4%, kot navaja pritožba) s šumenjem v levem ušesu. Posledice se kažejo v slabši zmožnosti komuniciranja, ki tožnika omejuje predvsem pri druženju s prijatelji, ter v službi, kjer ima kot direktor težave na sestankih. Tožnik ni sposoben za dela, kjer je potrebna normalna ostrina sluha, težave ima tudi pri poslušanju glasbe in pri ugotavljanju izvora zvoka. Zaradi motečega šumenja v ušesih ima težave pri spanju. Glede na navedeno ni dvoma, da ne gre le za neznatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot prikazuje pritožba tožene stranke. Pritožba tožnika sicer izpostavlja še nekatere druge omejitve, kot so nezmožnost opravljanja dela na višini in v hrupu, ki pa nimajo teže, saj tožnik takšnega dela ne opravlja. Izogibanje določenim zdravilom, ki poslabšujejo njegovo stanje, ne predstavlja aktivnosti, za katero bi bil prikrajšan in ga zato ni mogoče upoštevati. Primerna odškodnina za opisane omejitve je po stališču pritožbenega sodišča 5.000,00 EUR(1). Neustrezno pa je pritožbeno sklicevanje tožene stranke na nekatere primere iz sodne prakse, kjer je bila prisojena nižja odškodnina (zadeva II Ips 789/2005 in II Ips 201/2004), saj obravnavajo precej blažje poškodbe sluha.

Tožnik ima trajne posledice tudi zaradi zvina vratne hrbtenice, saj čuti bolečine pri daljši prisiljeni drži, dvigovanju in prenašanju bremen ter sunkovitih gibih (mnenje dr. K. na list. 43). Tožnik ni bil sposoben kolesariti in se sprehajati le v času zdravljenja in nekaj mesecev po tem (mnenje dr. J. na list. 92 v točki 11.5.0.). Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega mnenja utemeljeno zaključilo, da lahko tožnik (v sicer nekoliko omejenem obsegu) še vedno izvaja vse dejavnosti kot pred nesrečo (smučanje, kolesarjenje, golf, odbojka). Tožnikova izpoved, da je opustil večino dotedanjih športnih aktivnosti, ni objektivno podprta z izvedenskim mnenjem in ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Za takšne omejitve bi tožniku pripadla odškodnina v znesku 1.800,00 EUR, ob upoštevanju, da je opisano stanje le v 50% posledica prometne nesreče z dne 21.5.2001 (ugotovitve izvedenca dr. K.), preostalo pa posledica nesreče z dne 24.7.2004, pa mu pripada le 900 EUR. Na odmero odškodnine pa ne vpliva okoliščina, da so omejitve v obdobju med 21.5.2001 in 24.7.2004 posledica izključno prve nesreče, saj se odškodnina odmerja glede na trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki bodo tožnika spremljale do konca življenja.

Skupaj odmerjena odškodnina za vse vrste nepremoženjske škode tako znaša 9.400,00 EUR, od katerega je sodišče prve stopnje pravilno odštelo valorizirano akontacijo znesku 3.848,48 EUR. Uporaba določbe 313. čl. ZOR oziroma 288. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ), po katerem se s plačilom dolžnika najprej poravnajo stroški, nato obresti in končno glavnica, pri denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo (ki predstavlja nečisto denarno terjatev in se odmerja po cenah na dan sodbe), v nasprotju s pritožbenim stališčem, ne pride v poštev.

Odločitev sodišča prve stopnje, po kateri je tožena stranka dolžna povrniti še 5.551,52 EUR nepremoženjske škode, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.12.2002 dalje, je zato pravilna.

O premoženjski škodi Sodišče prve stopnje je premoženjsko škodo v višini 662,99 EUR, kar predstavlja tožnikove potne stroške, nastale med zdravljenjem, napačno priznalo v okviru stroškov postopka. Za takšno postopanje ni imelo zakonske podlage (po 1. odst. 155. čl. ZPP so stroški postopka namreč izdatki, ki nastanejo med pravdnim postopkom ali zaradi njega) in tudi ne podlage v sodni praksi, na katero se sklicuje v obrazložitvi. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (358. čl. ZPP), tako da je toženi stranki poleg nepremoženjske škode 5.551,520 EUR priznalo še premoženjsko škodo v neprerekanem znesku 662,99 EUR, tako da ta skupaj znaša 6.214,51 EUR.

O zamudnih obrestih Pritožba tožnika utemeljeno opozarja, da mu zakonske zamudne obresti pripadajo tudi od plačane akontacije, saj je bila tožena stranka v zamudi tudi s plačilom tega zneska. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v obrestnem delu odločitve, tako da je toženi stranki priznalo še zakonske zamudne obresti od zneska 3.546,98 EUR od 25.12.2002 (kot je tožnik zahteval v tožbenem zahtevku glede na predhoden poziv zavarovalnici v prilogi A2), do dneva plačila akontacije 9.1.2007. Glede na to, da tožeča stranka pred pravdo tožene stranke ni pozvala na plačilo premoženjske škode 662,99 EUR, je zamuda s plačilom tega zneska nastopila z dnem, ko ji je bila vročena tožba, to je 31.12.2003 (povratnica pod list. št. 15). Pritožbeno sodišče ji je zato priznalo zakonske zamudne obresti v navedenem obsegu.

O ostalih procesnih kršitvah Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri navedbi tožene stranke v uvodu sodbe sodišča prve stopnje prišlo do očitne pisne pomote, saj je namesto Z.M. d.d., zoper katero je tekel postopek, navedena Z. T. d.d.. Navedeno napako naj sodišče prve stopnje odpravi s popravnim sklepom (328. čl. ZPP).

O stroških postopka Spremenjena odločitev v glavni stvari terja tudi spremembo stroškovnega dela odločitve (1. odst. 154. čl. ZPP in 2. odst. 165. čl. ZPP). Tožnikov uspeh v postopku, je 61,7% (9.400,00 EUR + 662,99 EUR od zahtevanih 16.311,47 EUR), toženčev pa 38,3%. Tožnikovi stroški postopka na prvi stopnji, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pritožbeno niso sporni, znašajo 5.006,73 EUR, toženčevi pa 1.111,55 EUR. Glede na uspeh v pravdi je tožnik upravičen do povrnitve 3.089,15 EUR, tožena stranka pa do 425,72 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 2.663,43 EUR.

Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnik pa le v neznatnem delu (662,99 EUR od spornih 7.212,95 EUR ter v obrestnem delu, kjer gre le za stranske terjatve), je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka (2. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Primerjaj zadevo II Ips 70/2003.