Jedro

V postopku odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora se ugotavlja le, v katero izmed obeh območij kmetijskih zemljišč je zemljišče uvrščeno z občinskim prostorskim aktom. Po navedenem je torej neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da organ pri izračunu nadomestila ne bi smel upoštevati razvrstitve po OPN, temveč dejansko stanje zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka tožniku in A.A. kot investitorjema nedovoljene gradnje objekta – hleva na zemljišču s parc. št. 360/1 k. o. ... naložila plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 2.767,56 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je organ navedeno odločitev sprejel v postopku po petem odstavku 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Investitor je v postopku dal izjavo, da je lesen objekt postavil leta 1993, da gre za nestanovanjsko gradnjo za namene shranjevanja krme in kmetijske mehanizacije, da so dimenzije objekta 7,50 m x 10,40 m, da je objekt pritličen in da je narejen do 3. faze.

Ker gradnja ni skladna z namensko rabo prostora, je upravni organ pri izračunu v skladu z določbami Uredbe o kriterijih za izračunavanje nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba) pri točkovanju vrste namenske rabe prostora (T1) upošteval, da gre za nezazidljivo zemljišče (160 točk), pri vrsti in stopnji varovanja (T3) pa je upošteval, da gre za območje kmetijskih zemljišč (120 točk), ki so najprimernejša za kmetijsko obdelavo, da gre za vodovarstveno območje, ožji varovalni pas vodnega vira Jezero (120 točk) in da gre za ekološko pomembno območje Krakovski gozd-Šentjernejsko polje (20 točk). V nadaljevanju obrazložitve so navedene še ostale okoliščine, ki jih je upravni organ upošteval pri izračunu na podlagi določb Uredbe.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Glede na pritožbene navedbe je ponovno pojasnil način točkovanja gradnje na nezazidljivem kmetijskem zemljišču v vodovarstvenem in ekološko pomembnem območju. Podrobneje je pojasnil tudi, da gre v obravnavanem primeru za nedovoljeno gradnjo v bruto etažni površini 78,00 m2, koren tega števila, deljen s sto, pa je izračun faktorja obsega nedovoljene gradnje, tj. faktor F3=0,88. Tožnik se z navedeno odmero nadomestila ne strinja in v tožbi zatrjuje, da izpodbijana odločitev temelji na podatkih, ki niso skladni z dejanskim stanjem. Navaja, da bi Občina Šmarješke Toplice morala kot zazidljiva opredeliti zemljišča tožnikove kmetije in da je vložil pobudo za oceno ustavnosti OPN Šmarješke Toplice. Trdi, da zemljišče s parc. št. 360/1 ni najboljše kmetijsko zemljišče, temveč zemljišče v sanaciji, ker je bilo degradirano in uzurpirano zaradi eksploatacije kamnoloma na sosednjih parcelah. Meni, da gre za napako v evidencah in da zato ni dolžan plačevati višjega zneska nadomestila. Izpodbijana odločba naj bi se napačno nanašala na objekt 9 m x 12 m, za katerega je vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje in ne na obstoječi leseni, montažni objekt velikosti 7,50 m x 10,40 m, za katerega pa po tožnikovem mnenju v času gradnje gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno. Sodišču predlaga, naj zadevo vrne v ponovno obravnavo.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 157. člena ZGO-1 je investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po petem odstavku istega člena je zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve. Ta izda odločbo po uradni dolžnosti, med drugim, ko v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje.

Iz razlogov drugostopenjske odločbe in iz same pritožbe, ki se nahaja v upravnih spisih, je razvidno, da je tožnik enake ugovore kot v tožbi uveljavljal že v upravnem postopku in da je upravni organ druge stopnje njegova stališča glede nepravilnega vrednotenja kriterijev T3 in F3, ki sta relevantna za izračun nadomestila, zavrnil z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja in se sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

V zadevi namreč ni sporno, da je zemljišče parc. št. 360/1 k. o. ... v času odločanja na prvi stopnji bilo uvrščeno v prvo območje kmetijskih zemljišč in da je po Odloku o Občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice (v nadaljevanju OPN) opredeljeno kot nezazidljivo. Tožnik namreč sam v tožbi pojasnjuje, da bi Občina Šmarješke Toplice morala zemljišča njegove kmetije opredeliti kot zazidljiva, da pa te obveznosti, ki naj bi izhajala iz dogovora iz leta 1994, ni upoštevala.

Ne gre torej za to, da upravni organ nadomestila ne bi odmeril na podlagi pravilnih podatkov, temveč za to, da se tožnik ne strinja z namensko rabo njegovih zemljišč, kot je opredeljena s prostorskim aktom.

Vrsta in stopnja varovanja zemljišča je kriterij, ki je opredeljen v 7. členu Uredbe in za območje kmetijskih zemljišč določa vrednotenje s 120 točkami za zemljišča, ki so najprimernejša za kmetijsko obdelavo in s 60 točkami zemljišča, ki so manj primerna za kmetijsko obdelavo. Območja so določena z občinskim prostorskim aktom, ki mora v skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) kmetijska zemljišča razvrstiti v območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč in v območja ostalih kmetijskih zemljišč. V postopku odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora se torej ugotavlja le, v katero izmed obeh območij kmetijskih zemljišč je zemljišče uvrščeno z občinskim prostorskim aktom.

Po navedenem je torej neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da organ pri izračunu nadomestila ne bi smel upoštevati razvrstitve po OPN, temveč dejansko stanje zemljišča. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožnikova prizadevanja za spremembo prostorskega akta. Zato za odločitev tudi niso pomembna dokazila o tem. Trditev, da je zemljišče v sanaciji, ker naj bi bilo degradirano in uzurpirano zaradi izkoriščanja kamnoloma na sosednjih parcelah, pa sama po sebi tudi ne zadošča za utemeljitev, da je to zemljišče s prostorskim aktom nezakonito razvrščeno v prvo območje kmetijskih zemljišč. Tožnik se sicer sklicuje na listine, ki jih prilaga, vendar se te nanašajo na druga zemljišča in ne na zemljišče s parc. št. 260/1. Tako se lokacijska dokumentacija, ki jo prilaga, nanaša na možno sanacijo peskokopa na parc. št. 359/1, 359/5 in 322/3, pripombe na javno razgrnjen OPN, ki se nanašajo na sanacijo kamnoloma se nanašajo na zemljišča 322/2, 322/3, 359/1 in 359/5, pripombe na javno razgrnjen in dopolnjen osnutek OPN pa na parc. št. 359/1, 359/4, 359/5. Tudi poročilo o terenskem ogledu za namen bonitiranja zemljišč se ne nanaša na zemljišče parc. št. 260/1 temveč 359/1, enako geomehansko mnenje z dne 7. 6. 2012. Neutemeljen je tudi ugovor, da je organ pri odmeri nadomestila upošteval objekt, kot ga je tožnik opredelil v vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja in ne obstoječega objekta. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da so bili pri izračunu uporabljeni podatki, ki jih je tožnik sam navedel, in sicer, da gre za nestanovanjsko gradnjo (F4 = 0,8), da je objekt v 3. fazi (F4 = 0,8) in da je obseg nedovoljene gradnje F3 0,88, ker je bruto etažna površina objekta, ki se uporabi v formuli za izračun tega faktorja, 78 m2 (7,50 x 10,40). Sodišče pripominja le, da bi bil zmnožek bruto etažne površine (108 m2) in s tem faktor F3 večji, če bi organ uporabil dimenzije načrtovanega objekta (po tožnikovih navedbah 9 m x 12 m).

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe (med njimi pavšalna tožnikova trditev, da v času gradnje za navedeni objekt ni potreboval gradbenega dovoljenja), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).