Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča določbe 81. člena ZZZDR ni mogoče razumeti tako, da se lahko ob razvezi zakonske zveze določi znesek za preživljanje le v primeru, ko gre za popolnoma nepreskrbljenega zakonca in/ali zakonca, ki sploh nima nobenih sredstev za življenje (in si jih sam tudi ne more pridobiti), ampak jo je treba uporabiti tudi v primerih, ko se zaradi razveze zakonske zveze socialni in premoženjski položaj enega od zakoncev bistveno spremeni (poslabša). Pravno pomembno je, da toženka živi v ZR Nemčiji. Tam sta imela s tožnikom tudi zadnje skupno prebivališče. Od toženke ni mogoče zahtevati, naj zaradi razveze zakonske zveze spremeni kraj stalnega prebivanja in se preseli celo v drugo državo, kjer naj bi bilo življenje cenejše (v obravnavanem primeru v Republiko Hrvaško). Pri odločanju o tem, ali ji je treba ob razvezi zakonske zveze določiti preživnino v breme tožnika kot bivšega zakonca, je treba zato upoštevati tudi to dejstvo.

Ob pravilni uporabi 81. člena ZZZDR se položaj zakonca samo zaradi razveze zakonske zveze vendarle ne bi smel bistveno poslabšati. To seveda velja le ob pogoju, da drugi zakonec plačevanje preživnine zmore.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu (glede preživninske obveznosti in stroškov postopka) razveljavita, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, zahtevek toženke, da ji mora tožnik plačevati preživnino, pa je zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora toženka povrniti tožniku v znesku 160.800 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2002 do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke, ki je izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje v celoti, zavrnilo, glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje pa odločilo, da trpi vsaka pravdna stranka svoje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da jih mora trpeti toženka sama.

Proti pravnomočni odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačevanje preživnine (in posledično glede plačila stroškov postopka) je vložila toženka pravočasno revizijo in v njej uveljavila revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbi sodišč druge in prve stopnje sta pomanjkljivi, saj ne dajeta odgovorov na tri bistvena vprašanja in sicer: - po katerem kraju naj se v obravnavanem primeru ugotavljajo potrebe toženke; po kraju zadnjega skupnega prebivališča in še sedanjega prebivališča toženke (ZR Nemčija); po kraju njenega državljanstva (Republika Slovenija) ali po kraju, kamor bi se lahko preselila (Republika Hrvaška); - kolikšne so toženkine potrebe v ZR Nemčiji in kolikšne bi bile v Republiki Hrvaški; - s kakšnimi dohodki bi morala razpolagati toženka, da bi si ohranila tak standard, kakršnega je imela v času trajanja zakonske zveze s tožnikom.

Sicer pa potrebe toženke in zmožnosti tožnika sploh niso bile ocenjene, dejstvo, da se je tožnik zavedal, da toženka nima zadosti sredstev za preživljanje, zaradi česar ji je od leta 1992 do 1999 plačeval mesečno po 500 DEM, pa je bilo zmotno upoštevano. Po odselitvi od toženke se je tožnik zavedal, da toženka nima zadosti sredstev za preživljanje. Zato ji je sedem let plačeval preživnino. S plačevanjem preživnine je prenehal takrat, ko je vložil razvezno tožbo. Zaradi tožnikove opustitve plačevanja preživnine toženka res ni postala popolnoma nepreskrbljena. Tega v postopku tudi ni nikoli trdila. Se pa je njen položaj zaradi prenehanja plačevanja 500 tedanjih DEM bistveno spremenil in sicer tako, da je postala vsaj delno nepreskrbljena. Nobeno od sodišč tudi ni upoštevalo dejstva, da je toženka zaradi skrbi za dva otroka več kot desetletje ostala doma, zaradi česar je imela ob upokojitvi malo delovnih let. Glede odločitve o preživninski obveznosti naj se zato sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da bo toženkinemu preživninskemu zahtevku ugodeno. Podrejeno naj se v izpodbijanem delu obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, se s sodbo, s katero se zakonska zveza razveže, določi na njegovo zahtevo oziroma na podlagi sporazuma z drugim zakoncem znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim možnostim. Sodišče pri tem lahko upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna (81. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 14/89 - 110/02 - ZZZDR).

Po presoji Vrhovnega sodišča navedene določbe ZZZDR ni mogoče razumeti tako, da se lahko ob razvezi zakonske zveze določi znesek za preživljanje le v primeru, ko gre za popolnoma nepreskrbljenega zakonca in/ali zakonca, ki sploh nima nobenih sredstev za življenje (in si jih sam tudi ne more pridobiti), ampak jo je treba uporabiti tudi v primerih, ko se zaradi razveze zakonske zveze socialni in premoženjski položaj enega od zakoncev bistveno spremeni (poslabša). Kot pravilno poudarja revizija, je pravno pomembno, da toženka živi v ZR Nemčiji. Tam sta imela s tožnikom tudi zadnje skupno prebivališče. Od toženke ni mogoče zahtevati, naj zaradi razveze zakonske zveze spremeni kraj stalnega prebivanja in se preseli celo v drugo državo, kjer naj bi bilo življenje cenejše (v obravnavanem primeru v Republiko Hrvaško). Pri odločanju o tem, ali ji je treba ob razvezi zakonske zveze določiti preživnino v breme tožnika kot bivšega zakonca, je treba zato upoštevati tudi to dejstvo, kar pa v dosedanjem postopku ni bilo storjeno. Toženka, ki ima stalno prebivališče v ZR Nemčiji, zahteva plačilo preživnine v tuji valuti. Tudi z vprašanjem, ali ji preživnina v tuji valuti sploh gre, se sodišči v dosedanjem postopku nista ukvarjali.

Drugo pomembno dejstvo, ki sta ga v dosedanjem postopku obe sodišči upoštevali v premajhni meri ali celo zmotno pa je, da je (vsaj tako trdi ves čas postopka toženka), tožnik kar sedem let plačeval toženki preživnino. Znesek 500 tedanjih DEM, kolikor naj bi tožnik vsak mesec plačeval toženki, ni zanemarljiv, zaradi česar premoženjski položaj toženke od trenutka, ko je tožnik s plačevanjem tega zneska enostransko prenehal, ni več enak. To pa pomeni, da bo zaradi razveze zakonske zveze (in seveda zaradi prenehanja plačevanja 500 tedanjih DEM, ki naj bi sovpadalo z vložitvijo razvezne tožbe), "preskrbljenost" toženke po razvezi zakonske zveze bistveno slabša, kot pa je bila v času trajanja zakonske zveze s tožnikom. Ob pravilni uporabi 81. člena ZZZDR pa se položaj zakonca samo zaradi razveze zakonske zveze vendarle ne bi smel bistveno poslabšati. To seveda velja le ob pogoju, da drugi zakonec plačevanje preživnine zmore (zaradi zmotne uporabe določbe 81. člena ZZZDR se to dejstvo v dosedanjem postopku ni ugotavljalo). Končno ZZZDR pri določanju preživninske obveznosti tudi omogoča, da sodišče pri (ne)določitvi preživnine upošteva tudi vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna. Če so ti vzroki v pretežni meri le na strani enega od zakoncev, potem je zahteva drugega zakonca, da si ohrani vsaj približno tak premoženjski položaj, kot ga je imel med trajanjem zakonske zveze (če ga je seveda drugi od zakoncev zmožen zagotavljati), toliko bolj utemeljena.

Po povedanem se je pokazalo, da v dosedanjem postopku določba 81. člena ZZZDR ni bila pravilno in v celoti uporabljena. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo (drugi odstavek 380. člena ZPP). Kot je razvidno iz dosedanje obrazložitve odločbe revizijskega sodišča bo treba v ponovljenem postopku ugotoviti, kakšne so toženkine potrebe, pri čemer bo treba upoštevati razmere po kraju njenega stalnega prebivališča (in zadnjega skupnega prebivališča s tožnikom), koliko časa, v kakšnem znesku, in zakaj je toženec med trajanjem zakonske zveze prispeval toženki po 500 tedanjih DEM mesečno, ter seveda, kakšne so sedanje premoženjske razmere tožnika oziroma, ali je tožnik toženki preživnino sploh zmožen plačevati.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.