Jedro

Če gre za kršitev osebnostne pravice lahko sodišče poleg prisojene denarne odškodnine za negmotno škodo odredi tudi objavo sodbe.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odst. izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža na znesek 1,000.000,00 SIT. V ostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik je dolžan povrniti prvotoženi in drugotoženi stranki 22.819,00 SIT, tretjetoženi, četrtotoženi, petotoženi, šestotoženi in sedmotoženi stranki pa 26.839,00 SIT pritožbenih stroškov v 15-tih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženim strankam, da so solidarno dolžne plačati tožniku odškodnino v znesku 1,500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Naložilo je tudi objavo prvostopne sodbe in sicer prvotoženi stranki v Gorenjskem glasu, tretjetoženi stranki v Slovenskih novicah, petotoženi stranki v dnevniku Delo in šestotoženi stranki v Dnevniku. Toženim strankam je tudi naložilo, da so nerazdelno dolžne povrniti tožniku njegove stroške pravdnega postopka. Proti sodbi se skupaj pritožujeta prvotožena in drugotožena stranka skupaj pa se pritožujejo še tretjetožena stranka, četrtotožena stranka, petotožena stranka, šestotožena stranka, in sedmotožena stranka ter vse skupaj uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Tožene stranke sodišču druge stopnje predlagajo, da spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvotožena in drugotožena stranka v pritožbi (prva pritožba) navajata, da solidarna odgovornost v danem primeru ni utemeljena in bi bile tožnikove osebnostne pravice eventuelna lahko kršene samo s prvo objavo, s katero je bil tožnik identificiran. Prvo sodišče ni upoštevalo, da je bil v danem primeru interes javnosti, da je obveščena tudi o negativnih dogodkih v družbi, močnejši od interesa tožnika po varstvu osebnostne integritete. Bližnja javnost je bila o dogodku obveščena že pred novinarsko konferenco in pred objavo spornih člankov. Sicer pa povprečen bralec tožnika po navedbah v članku v Gorenjskem glasu ni mogel prepoznati, ker v njem ni priimka tožnika. Toženca tudi nista imela nobenega razloga dvomiti v resničnost podatkov, dobljenih na novinarski konferenci državnega organa. Iz vsebine članka, ki je bil objavljen v Gorenjskem glasu, bralci niso mogli dobiti vtisa, da je tožnik že obsojen oziroma da mu je dejanje že dokazano. Namen članka v Gorenjskem glasu je bil bralce na njim razumljiv in dostopen način obvestiti o nekem družbeno negativnem pojavu. Prvo sodišče je tudi napačno ocenilo okoliščino, da tožnik ni zahteval objave odgovora na članek oziroma popravek. Tako bi ista javnost lahko izvedela tudi za tožnikovo plat dogodka in zatrjevane negativne posledice članka niti ne bi mogle nastati. Tožene stranke in sicer tretjetožena stranka, četrtotožena stranka), petotožena stranka, šestotožena stranka in sedmotožena stranka, v pritožbi navajajo, da je prvo sodišče tehtanje med pravico do svobode izražanja in osebnostnimi pravicami tožnika napravilo v škodo pravice do svobode izražanja in da sporni trije članki ne predstavljajo nedovoljenega posega v osebnostne pravice tožnika ter zato tudi ni podana krivdna odgovornost novinarjev in odgovornega urednika. Pritožba meni, da novinarji v člankih niso dali nobenih informacij, ki bi omogočile identifikacijo tožnika. Pritožba poudarja, da novinarji ne morejo odgovarjati, če so informacije, ki so jih dobili na tiskovni konferenci državnega organa, nepotvorjene tudi objavili. Sicer pa velja, da se v skoraj nobenem primeru ni mogoče izogniti temu, da bi tisti, o katerem se piše, ostal povsem anonimen. Vedno bo obstajal širši ali ožji krog, kateremu bo identiteta oseb, o katerih se piše, znana. Pritožba poudarja, da golo podajanje informacij o osumljencu kaznivih dejanj s podatki, ki omogočajo identifikacijo tožnika v predkazenskem postopku, ne more predstavljati nedopustnega ravnanja toženih strank. Prvo sodišče tudi napačno ugotavlja, da naj bi sporni članki predstavljali nedopusten poseg v tožnikovo pravico po 27. čl. Ustave, to je domneve nedolžnosti. Vsi trije članki so povsem jasni in pri njih gre le za informacijo o kazenski ovadbi. V nadaljevanju pritožba razčlenjuje vsebino posameznih člankov in meni, da je nepravilna prvostopna ocena, po kateri naj bi članki pri bralcih vzbujali vtis, da gre pri tožniku za velikega kriminalca. Tudi ni sprejemljivo, ko prvo sodišče očita člankom šaljivost in zbadljivost. Meni, da novinar lahko poda informacijo tudi v nekoliko šaljivi obliki, ne sme pa biti žaljiva ali sarkastična, sporni članki pa take vsebine nimajo. Prvo sodišče tudi neutemeljeno moti, da sta novinarja v člankih podala tudi svoj komentar in mnenje o informacijah. Vsaka vrednostna sodba, ki se nanaša na domnevnega storilca, ne more biti že nedopustno ravnanje. Prvo sodišče je zato napačno ocenilo, da so članki objektivno žaljivi za tožnika. Napačni so tudi zaključki prvega sodišča, da je četrtotoženec ravnal z eventualnim naklepom. Delal je kot profesionalen novinar in mu zato ni mogoče očitati krivdnega ravnanja. Tudi ni jasno glede odgovornosti sedmotoženca. Odgovorni urednik odgovarja le, če avtor članka ni znan. Avtor članka, napisanega v Dnevniku, je od vsega začetka znan in ni nobena skrivnost, da ga je napisal M. Vsi toženci predvsem izpodbijajo temelj odškodninskega zahtevka, prvo sodišče pa je tudi nepravilno ravnalo pri izbiri civilnih sankcij. Pritožniki menijo, da prisojena denarna odškodnina ne more predstavljati pravične denarne odškodnine, temveč pomeni vrsto civilne kazni za toženo stranko, kar je v nasprotju z namenom denarne odškodnine po 200. čl. ZOR. Prisojena odškodnina je močno pretirana. Razen tega pritožba opozarja, da tožnik ni storil ničesar, da bi škodo zmanjšal. Tožnik bi lahko opozoril časopise, da je bil kazenski postopek ustavljen. Pritožba še opozarja, da objava celotne sodbe, ki obsega 18 strani, ni v nobenem sorazmerju s članki, ki naj bi predstavljali škodno ravnanje. Pritožbi sta delno utemeljeni. Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopnimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo o tem, da so tožene stranke z objavljenimi članki v posameznih časopisih nedopustno posegle v tožnikovo čast in dobro ime in s tem kršile njegovo pravico do osebnega dostojanstva in zasebnosti. Ko toženci v pritožbah navajajo, da so novinarji v svojih člankih v okviru svobode izražanja (39. čl. Ustave) in svobode širjanja informacij (pravice do obveščenosti) in v okviru svojega poklica posredovali javnosti samo tiste informacije, ki so jih prejeli na tiskovni konferenci državnega organa (UNZ Kranj), k čemer sodi tudi svoboda in pravica podati svoje mnenje in komentar, je treba opozoriti, da ni spora, da so tožene stranke delovale na podlagi navedenih pravic, sporno pa je, ali so s svojim ravnanjem posegle v tožnikovo zasebnost (35. čl. Ustave) in osebno dostojanstvo (34. čl. Ustave). V zvezi s posegom v tožnikovo zasebnost je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v člankih omenjen s polnim imenom in začetnico priimka, da je opisano njegovo delovno mesto in imenovala delovna organizacija njegove zaposlitve ter ocenilo, da so s tem podani taki podatki o tožniku, na podlagi katerih je mogoča njegova identifikacija. Pri tem prvo sodišče presoja, da s takim pisanjem novinarji niso varovali tožnikovo osebnost in njegovo intimo pred neupravičenim senzacionalističnim razkrivanjem v javnosti ter da pri tem toženci tudi niso tehtali, ali je močnejši interes javnosti po obveščenju ali intres tožnika po zasebnosti. Prvo sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru tožnikova pravica do zasebnosti nad pravico do obveščanja. Sodišče druge stopnje sprejema navedene prvostopne ocene in stališča, saj tudi samo meni, da so novinarji z navajanjem podatkov o tožniku podali o njemu take informacije, na podlagi katerih je nedvomno prepoznaven javnosti v določeni sredini. Navajanje takih podatkov o tožniku, da je prepoznaven v javnosti, v danem primeru glede na dogodek opisan v člankih, presega interes javnosti, da bi bila glede na samo pomembnost pojava v družbenem življenju obveščena tudi o teh podatkih. Ta pojav je predstavljal nepravilno tožnikovo ravnanje pri poslovanju v družbeni organizaciji, njegov opis pa se nanaša na podatke iz predkazenskega postopka, ta pa je osredotočen na zbiranje in zavarovanje dokazov. Osebe, ki je v takem postopku, še ni mogoče šteti, da je utemeljeno osumljena storitve kaznivih dejanj, pač pa je na kaj takega mogoče sklepati šele po zahtevi tožilca za uvedbo preiskave in po začetku preiskave pri preiskovalnem sodniku. Dotlej interes javnosti do popolnega informiranja ne more biti nad pravico do zasebnosti. To velja zlasti v obravnavanem primeru, ko gre za tožnika, za katerega s strani toženih strank ni podanih trditev, ki bi posebej poudarjale pomembnost tožnika kot javne osebnosti. Pravilno je zato prvostopna ocena, da ima v danem primeru varstvo zasebnosti prednost pred popolnim informiranjem. Sodišče druge stopnje se prav tako strinja s prvostopno oceno, da so toženci z vsebino napisanih in objavljenih člankov prizadeli tožnikovo dobro ime in čast ter s tem posegli v njegovo pravico do osebnega dostojanstva. V razlogih izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče podrobno analiziralo vsebino posameznih člankov (stran 11, 12 in 13) ter glede vseh ugotovilo, da so informacije o tožnikovem ravnanju in o samem dogajanju podane za tožnika (in tudi sicer za človeka) na žaljiv način. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema prepričljive in izčrpne prvostopne razloge, s katerimi utemeljuje presojo o obstoju tistih sestavin v posameznih člankih, ki imajo žaljivo vsebino ter se v izogib nepotrebnega ponavljanja v celoti sklicuje na tovrstne razloge. Pritožbena izvajanja tovrstnih prvostopnih sklepanj ne morejo omajati z navajanjem, da naj bi bili članki podani le na nekoliko šaljiv in zbadljiv način. To bi bilo dopustno, če bi bila šaljivost in zbadljivost podana v okviru korektnosti. V obravnavani zadevi kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, pa je šaljivost močno prekoračena, saj iz posameznih komentarjev v člankih izhaja negativna vrednostna sodba o tožnikovem dejanju z žalitvenim pridihom. Prav ima prvo sodišče, da so vrednostne sodbe in komentarji, ki jih je posebej citiralo v izpodbijani sodbi, objektivno žaljivi za tožnika. Pravilna je torej prvostopna ugotovitev, da so tožene stranke s svojimi ravnanji posegle v tožnikovo pravico do zasebnosti in pravico do osebnega dostojanstva. Za varstvo osebnostnih pravic pred kršitvami zadošča že sam poseg v te pravice. To izhaja iz 4. odst. 15. čl. Ustave, po katerem je določeno, da sta zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic in njihove kršitve. Razen tega pa je v 1. odst. 15. čl. določeno, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. V smislu varstva zaradi kršitve človekovih pravic tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti po 200. čl. ZOR ter objavo sodbe o 199. čl. ZOR. Za uveljavljanje odškodninskih sankcij po navedenih zakonitih določilih pa ne zadošča že sam poseg v pravno zavarovano osebnostno sfero, pač pa je potreben še krivdni temelj kot podlaga za odgovornost. Sodišče prve stopnje je opredelilo odgovornost vseh toženih strank, pri čemer se je oprlo predvsem na določbo 170. čl. ZOR. Pri tem je prvo sodišče utemeljevalo krivdno odgovornost novinarjev po 2. odst. navedene določbe. Po oceni pritožbene stopnje novinarji za škodo pri svojem delu samostojno odgovarjajo, ne glede na to, ali jo povzročijo namenoma ali iz malomarnosti. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo utemeljilo krivdo vseh odgovornih urednikov in novinarjev v smislu 154. čl. ZOR. Nedvomno je v sodbi izražena malomarnost pri njihovem delu, čeprav se je prvo sodišče (po nepotrebnem) celo prizadevalo dokazati namen (eventualni naklep) posameznih tožencev. Odškodninska odgovornost toženih strank kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti je torej izkazana. V tej zvezi je treba še poudariti, da je prvo sodišče tudi pravilno utemeljilo odškodninsko odgovornost sedmotoženca in tudi njegovo pasivno legitimacijo. Iz članka, objavljenega v Dnevniku, ni razvidno, kdo je avtor. Kadar avtor članka ni naveden, odgovarja zanj odgovorni urednik. Pri tem ni pomembno, da je znotraj časopisne hiše sicer znano, kdo je pisec članka, pomembno je, da le - ta ni bil javno objavljen. Poleg nedopustnega ravnanja toženih strank (posega v tožnikove osebnostne pravice), njihove krivdne odgovornosti, je podana tudi škoda kot posledica vzročne zveze med prvo imenovanima elementoma odškodninske obveznosti. O obstoju škode na tožnikovem nepremoženjskem področju ima prva sodba obširne razloge. Prepričljive so prvostopne ugotovitve, da je bil tožnik zaradi objavljenih člankov prizadet ter da je imel intenzivne duševne bolečine. Utemeljeno je zato prvo sodišče ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku ter je pravilno v smislu 206. čl. ZOR obsodilo vse tožene stranke na solidarno plačilo prisojene odškodnine. Pri tem pritožba prvih dveh toženih strank neutemeljeno očita prvemu sodišču, da je napravilo napačen sklep glede njune solidarne odgovornosti. Po 206. čl. ZOR solidarna odgovornost ni določena samo za neposredne storilce, pač pa tudi za tiste, ki so sicer delali pri povzročitvi škode neodvisno drug od drugega in ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročitvi škode. Celotna škoda je tožniku nastala zaradi ravnanja vseh toženih strank in pri tem njihovih deležev ni mogoče ugotoviti, tako dejansko stanje pa glede odgovornosti toženih strank utemeljuje uporabo 3. odt. 206. čl. ZOR. Pritožbi toženih strank tudi neutemeljeno uveljavljata očitek, da tožnik ni storil ničesar, da bi škodo zmanjšal oziroma, da je prvo sodišče to okoliščino napačno ocenilo. Po mnenju toženih strank bi lahko tožnik zahteval objavo odgovora na članke oziroma bi lahko opozoril časopise, da je bil kazenski postopek ustavljen. Glede tega vprašanja je prvo sodišče zavzelo pravilno stališče, ko ocenjuje, da tudi v primeru, če bi tožnik objavil v javnih glasilih dejstvo, da je preiskava zoper njega ustavljena, ne bi mogel prispevati k zmanjšanju škode glede na to, da je le - ta že v celoti nastala do dne 16.3.1994, ko je bil tožnik zaslišan pri preiskovalnemu sodniku (članki pa so bili objavljeni v mesecih avgustu in septembru 1992). Sicer pa v obravnavani zadevi ne gre za dejansko stanje iz 73. čl. tedaj veljavnega zakona o javnem obveščanju (Ur.l. SRS št. 2/86), ko naj bi šlo le za odgovor na objavljeno informacijo, pač pa gre za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala zaradi objave člankov z žaljivo vsebino. Objava odgovora žaljive vsebine člankov ne bi mogla odpraviti. Delno pa sta utemeljeni pritožbi, kar zadeva višino odškodnine. V postopku pred prvim sodiščem ugotovljen obseg in intenzivnost duševnih bolečin, ki jih je tožnik trpel zaradi objave člankov ter pomen prizadete dobrine (kot so tožnikova čast in dobro ime, njegova pravica do zasebnega življenja), tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujejo odškodnine za duševne bolečine v višini 1,500.000,00 SIT. Pravično denarno odškodnino v smislu 200. čl. ZOR po oceni pritožbene stopnje predstavlja odškodnina v višini 1,000.000,00 SIT, ker ustrezno upošteva vse okoliščine primera, ki so pomembne pri odmerjanju tovrstne odškodnine. Kljub načelu individualizacije odškodnine glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje duševnih bolečin, pa je treba odškodnine primerjati z odškodninami, ki se prisojajo v naši državi za duševne bolečine, ne le kadar gre za razžalitev dobrega imena in časti ali drugih pravic osebnosti, marveč ko gre za takšne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, okrnitve svobode ali smrti bližnjega. Ob takšnem tehtanju sodišče druge stopnje ocenjuje, da je pravično zadoščenje za povzročeno negmotno škodo odškodnina v zgoraj navedeni višini. Zato je sodišče druge stopnje pritožbama delno ugodilo in na podlagi 4. točke 373. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Ob tem je treba še opozoriti, da ni mogoče pritrditi drugi pritožbi (tretje do sedmotožene stranke), ko meni, da je prvo sodišče odredilo objavo sodbe v nasprotju z namenom, določenim v 199. čl. ZOR. Človekova zasebnost, njegove osebnostne pravice, čast in dobro ime, so dobrine, ki so lahko predmet kazenskopravnega in civilnopravnega varstva. Civilnopravno varstvo je lahko različnih vrst, izbira oblike varstva pa je prepuščena prizadetemu. Posledice kršitve so lahko različne in zato sankcije zanje. To pomeni, da kumulacija različnih oblik pravnega varstva ni izključena. Zato lahko predstavlja objava sodbe v smislu 199. čl. ZOR le ena od oblik sodnega varstva, ki tako kot možno kazenskopravno varstvo ne izključuje še civilnega (odškodninskega) varstva po 154. v zvezi z 200. čl. ZOR, kadar so ugotovljeni vsi elementi civilnega delikta in kot je to bilo v tej zadevi. Utemeljenost vsake oblike varstva se ugotavlja posebej in neuporaba enega izmed vseh ne vpliva na (višjo ali nižjo) utemeljenost drugega. V zvezi s to pritožbeno navedbo, da je prvostopna sodba, ki jo je treba objaviti, zelo obširna, pa je treba opozoriti, da določba 199. čl. ZOR glede objave sodbe ne razlikuje med njeno daljšo ali krajšo vsebino. Odločitev o pravdnih stroških temelji na 2. odst. 154. čl. ZPP, ki so v skladu z enotretjinskim pritožbenim uspehom toženih strank odmerjeni po odvetniški tarifi in Zakona o sodnih taksah.