Jedro

Zavarovanje zahtevkov, ki se nanašajo na podjetja, ki se lastninsko preoblikujejo, je ZLPP v 9. do 16. čl. uredil posebej z namenom, da se ob istočasnem procesu denacionalizacije omogoči tudi nemoten proces lastninskega preoblikovanja podjetij. Ker se tožnika tega zavarovanja nista poslužila, ničnostna sankcija za pravni posel, ki ga je sklenilo podjetje (2. odst. 88. čl. ZDen), ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki sta jo toženca sklenila dne 10.7.2003 in zemljiškoknjižnega dovolila z dne 22.9.2003 ter zahtevek zaradi varstva pred vznemirjanjem zaradi posegov tožencev v nepremičnino parc. št. 488 k.o. ....

Pritožuje se drugi tožnik, ki uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe ali njeno spremembo tako, da se zahtevku ugodi. Za pravno nevzdržno ocenjuje, da odločitev temelji na stališču, da ničen pravni posel lahko konvalidira bodisi s potekom časa bodisi z zaključkom denacionalizacijskega postopka. Vztraja, da je izpodbijana pogodba nična, ker je bila sklenjena v času denacionalizacijskega postopka, ko je bilo prvo toženi stranki z 88. čl. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) prepovedano razpolaganje s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije. Za pritožnika sta relevantni le dejstvi: ali sta bila pogodba in zemljiškoknjižno dovolilo sklenjena oz. podana v teku denacionalizacijskega postopka in identičnost predmeta denacionalizacijskega postopka na eni strani in predmeta izpodbijane pogodbe ter vknjižbenega dovoljenja na drugi strani. Trdi, da sta bila denacionalizacijska postopka dne 10.7.2003, ko je bila sklenjena pogodba in dne 22.9.2003, ko je bilo podano vknjižbeno dovoljenje, v postopku obravnavanja na prvi stopnji. Predmet denacionalizacijskih postopkov je isti kot predmet pogodbe in vknjižbenega dovoljenja. Upoštevajoč 88. čl. Zden, sta tako pogodba kot vknjižbeno dovoljenje nična, ničen pravni posel pa ne more konvalidirati oz. se spremeniti v veljaven pravni posel. Opozarjata, da so njuni pravni predniki pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah na originaren način, sodišče prve stopnje pa se z ugotavljanjem lastništva ni ukvarjalo.

Pritožba ni utemeljena.

Sporna nepremičnina parc. št. 488 k.o. ... je bila pred uvedbo lastninjenja družbena lastnina v upravljanju prvo tožene stranke. V denacionalizacijskem postopku bi tožnika lahko predlagala izdajo začasne odredbe, s katero bi bila ta nepremičnina izvzeta iz lastninskega preoblikovanja prve tožene stranke (9. do 16. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - v nadaljevanju ZLPP). Taka začasna odredba, ki bi toženi stranki preprečila njeno lastninjenje, ni bila izdana (dokaz B6). To dejstvo je pravno pomembno, ne glede na to, ali je prvo tožena stranka sporno nepremičnino vključila v svojo otvoritveno bilanco in jo torej lastninila po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij ali na drug način. Zavarovanje zahtevkov, ki se nanašajo na podjetja, ki se lastninsko preoblikujejo, je namreč ZLPP uredil posebej z namenom, da se ob istočasnem procesu denacionalizacije omogoči tudi nemoten proces lastninskega preoblikovanja podjetij, ki bi bil sicer oviran prav zaradi možnih učinkov 88. čl. ZDen in začasnih odredb po 68. čl. ZDen. Ker se tožnika tega zavarovanja nista poslužila, pritožbeno sodišče soglaša, da uporaba 88. čl. ZDen in tam predvidena ničnostna sankcija za obravnavni pravni posel ne pride v poštev.

Razen tega je netočna pritožbena navedba, da sta bila pogodba in vknjižbeno dovoljenje sklenjena oz. podana v času obravnavanja denacionalizacijskega zahtevka pred upravnim organom na prvi stopnji. Pogodba je bila sklenjena po zaključku upravnega postopka, v času, ko sta bila v teku upravna spora, ki sta ju tožnika pri Upravnem sodišču v Ljubljani sprožila s tožbama, vloženima dne 28.4.2003 in 5.5.2003 (dokaz B4 in B5). Tožnika sta v upravnih postopkih predlagala izdajo začasne odredbe, s katero bi bilo prvo toženi stranki razpolaganje s sporno nepremičnino prepovedano, vendar je Upravno sodišče njuna predloga dne 2.7.2003 in 4.7.2003 zavrnilo (dokaz B4 in B5), Vrhovno sodišče RS pa 18.7.2003 to odločitev potrdilo (dokaz B6 in B7). Že Upravno in Vrhovno sodišče sta se torej izrekla, da v času upravnega spora razlogov za prepoved razpolaganja z začasno odredbo ni bilo, izpodbijana pogodba in vknjižbeno dovoljenje pa sta bila sklenjena oz. podana prav v času trajanja upravnih sporov.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z lastništvom sporne nepremičnine. Zaradi argumentirane zavrnitve negatornega zahtevka se je sodišče ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali sta tožnika lastnika sporne nepremičnine (šesta in sedma stran sodbe). Ugotovilo je, da nepremičnine nista priposestvovala, pridobitev na originaren način pa je tudi izključena. Sodišče druge stopnje razloge sodišča prve stopnje sprejema in se nanje sklicuje.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena.