Jedro

Kdo ima položaj prizadete stranke v upravnem sporu, je določeno v 19. členu ZUS-1. Ta določa, da ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s 6. odstavkom 143. člena ter 2. odstavkom 229. člena ZUP. Navedeno torej pomeni, da zakon položaja prizadete stranke ne daje vsakem subjektu, ki bi želel sodelovati v konkretnem upravnem sporu, temveč le osebam, ki v postopku zatrjujejo in to tudi izkažejo, da bi jim bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega akta v neposredno škodo. Predlagatelj obnove postopka v spornem primeru pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da bi mu bila odprava odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 9. 2. 199 v neposredno škodo.

Izrek

Predlog za obnovo postopka se zavrže.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče zavrnilo tožbo inšpekcijskega zavezanca A.A., ... 143, A., zoper določbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. ... z dne 9. 2. 1999. Z navedeno odločbo je bilo inšpekcijskemu zavezancu naloženo, da mora v roku 30 dni po prejemu odločbe odstraniti pritlični objekt (garažo in nadstrešnico), v skupni tlorisni velikosti 10,50 x 5,60 m, ki ga je brez upravnega dovoljenja zgradil na zemljišču s parc. št. 1093/1 k.o. A. ter zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje.

Dne 29. 12. 2008 je B.B. sodišču poslal vlogo, v kateri predlaga, da sodišče obnovi postopek, ki je bil končan s sodbo z dne 20. 11. 2008. Svoj predlog utemeljuje s tem, da ga sodišče ni pritegnilo v postopek, čeprav je vedelo, da je lastnik nepremičnin, ki so bile predmet inšpekcijskega nadzora. V upravnem sporu bi zato moral sodelovati kot prizadeta stranka, v skladu z določbo 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). Predlagatelj za postopek urbanističnega inšpektorja in za tožbo inšpekcijskega zavezanca predlagatelj niti ni vedel, temveč je to izvedel šele potem, ko je pooblaščenec tožnika prejel sodbo, s katero je bila njegova tožba zavrnjena. Prepričan je, da je bil moral v postopku, v katerem se je odločalo o rušenju objekta, katerega lastnik je, nedvomno sodelovati, pa mu sodišče udeležbe ni omogočilo. Predlagatelj je bil ob načelu zaupanja v zemljiško knjigo prepričan, da zoper sporne nepremičnine ni bilo nobenega postopka, ki bi bil lahko ovira za sklenitev pravnega posla, zato je nakup nepremičnin tudi izvedel. Sodišču predlaga, da na podlagi 9. točke 1. odstavka 96. člena ZUS-1 postopek obnovi iz razloga, ker mu kot prizadeti stranki ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Če bi predlagatelj vedel za takšen postopek, bi v njem prav gotovo sodeloval in iz tega potegnil določene konsekvence.

Predlog za obnovo postopka je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, katerega značilnost je, da sodišče na obstoj nobenega od v zakonu predvidenih obnovitvenih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da se utemeljenost predloga presoja izključno na podlagi predlagateljevih navedb, s katerimi določno utemeljuje obnovitveni razlog, na katerega opira svoj predlog. Obnovitveni razlog po 9. točki 96. člena ZUS-1 lahko uveljavlja prizadeta oseba (3. alinea 16. člena ZUS-1), ki bi morala biti udeležena v postopku, pa ji sodišče tega ni omogočilo. Kdo ima položaj prizadete stranke v upravnem sporu, je določeno v 19. členu ZUS-1. Ta določa, da ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s 6. odstavkom 143. člena ter 2. odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZUP) ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku.

Navedeno torej pomeni, da zakon položaja prizadete stranke ne daje vsakem subjektu, ki bi želel sodelovati v konkretnem upravnem sporu, temveč le osebam, ki v postopku zatrjujejo in to tudi izkažejo, da bi jim bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega akta v neposredno škodo. Predlagatelj obnove postopka v spornem primeru niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da bi mu bila odprava odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 9. 2. 1999 v neposredno škodo. Zgolj njegova trditev, da bi v primeru, če bi vedel, da pred sodiščem teče postopek, v njem prav gotovo sodeloval in iz tega „potegnil“ določene konsekvence, pa za dovolitev obnove postopka ne zadošča. Ker predlagatelj v obravnavanem primeru ni bil upravičen vložiti predloga za obnovo postopka, je bilo zato treba njegov predlog zavreči v skladu z določbo 1. odstavka 100. člena ZUS-1.