Jedro

Razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Občutek oškodovančeve ogroženosti je zakonski znak kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ. Temelj za njegovo ugotavljanje sta resnost storilčeve grožnje in njena objektivna zmožnost, da povzroči ogroženost drugega.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 200.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti je bil E.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen dva meseca in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta. Dolžan je bil plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega 65.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je povprečnino 120.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe razlogov, ki jih je dovoljeno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom. V zahtevi zatrjuje, da opis kaznivega dejanja nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja naj bi bilo razvidno, da v "opisu manjka element občutka resne ogroženosti" oziroma "občutek ogroženosti in varnosti oškodovanke", saj naj bi oškodovanka prihajala v stanovanje tudi še potem, ko naj bi ji obsojenec grozil; torej morebitna izrečena grožnja pri njej ni mogla ustvariti občutka ogroženosti. Po navedbah zagovornika naj bi oškodovanka kazensko ovadbo zoper obsojenca podala iz maščevalnih nagibov. Kršen naj bi bil kazenski zakon, ker je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja, pri katerem, kot navaja, manjka njegov bistveni zakonski znak. Zagovornik tudi zatrjuje, da je dejanje obsojenca treba šteti kot dejanje v skrajni sili, s katerim je želel oškodovanki preprečiti njeno nadaljnje protipravno ravnanje; že pred tem naj bi namreč samovoljno odstranila okenska krila in storila kaznivi dejanji po členih 211 in 224 KZ, za kateri je bila tudi pravnomočno obsojena.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo predlaga njeno zavrnitev, saj izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v pravnomočni sodbi tudi ne more biti temelj za uveljavljanje kršitev kazenskega zakona. Takšen je tudi obravnavani primer.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Občutek oškodovančeve ogroženosti je prepovedana posledica kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ, torej njen zakonski znak. Temelj za njegovo ugotavljanje sta resnost storilčeve grožnje in njena objektivna zmožnost, da povzroči ogroženost drugega.

Zagovornik se v zahtevi smiselno sklicuje na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker opis kaznivega dejanja ogrožanja varnosti naj ne bi vseboval zakonskega znaka "občutka ogroženosti oškodovanke". Vendar pri tem ne izhaja iz analize opisa kaznivega dejanja, temveč kršitev zakona uveljavlja na podlagi drugačne presoje dejanskega stanja; trdi namreč, da morebitne obsojenčeve grožnje pri oškodovanki niso povzročile občutka ogroženosti. V izpodbijani sodbi je ta zakonski znak kaznivega dejanja, ki ga zagovornik zanika, v opisu določno zatrjevan in ugotovljen tudi v obrazložitvi sodbe. Zagovornik tako ni utemeljil zatrjevane kršitve kazenskega zakona, pač pa razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Tudi pri zatrjevanju, da naj bi obsojenec dejanje storil v skrajni sili, da bi oškodovanki preprečil njeno nadaljnje protipravno ravnanje, zagovornik izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Sodišče namreč ni ugotovilo, da bi obsojenec oškodovanki grožnje z ubojem izrekel pri morebitnem odvračanju nezakrivljene nevarnosti, torej v okoliščinah, ki bi izključevale protipravnost njenega ravnanja (12. člen KZ). Zato tudi ta kršitev kazenskega zakona, na katero se zagovornik smiselno sklicuje, ni izkazana.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.