Jedro

Revizijsko sodišče glede na določbo 386. člena ZPP obravnava le tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so v reviziji izrecno navedene in obrazložene.

Po določbi 3. odst. 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Prenehanje delovnega razmerja in (ali) razrešitev tožnika z delovnega mesta direktorja, nista razloga zaradi katerih bi bilo treba ustaviti disciplinski postopek.

Zmanjšani dobiček je po ZOR protipravna škoda.

Pri pobotanju po 340. členu ZOR morajo biti upoštevani pogoji, ki izhajajo iz te določbe zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep delavskega sveta tožene stranke spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožnik odgovoren le za hujšo kršitev delovne obveznosti po 8. točki 6. člena pravilnika o ugotavljanju odgovornosti za delovne obveznosti in sankcijah za kršitve (pravilnik), za druge kršitve pa je ugotovilo, da tožnik zanje ni odgovoren. Ugotovilo je, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti s tem, da je priznal cene za razvoz piva, ki so presegle razliko med nabavno in prodajno ceno, da je odobril plačilo zavarovanja za dve osebi brez poprejšnje odločitve organa upravljanja tožene stranke in da je sklenil tako imenovano krožno poravnavo na podlagi neobstoječe pogodbe. Izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja je potrdilo. Sodišče druge stopnje je po pritožbi tožnika potrdilo prvostopno odločbo.

Tožnik je vložil revizijo na podlagi 73. v zvezi z 21. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS) in uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Kot direktor je bil tožnik razrešen s sklepom delavskega sveta in od 15.12.1992 ni bil več v delovnem razmerju. Disciplinska komisija je izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja dne 12.3.1993, kar pa ni pravilno, ker mu je že prej prenehalo delovno razmerje. Ta ugovor je tožnik navedel že v pritožbi, vendar drugostopno sodišče nanj ni odgovorilo. Dejstev, ki so pomembna za izrek ukrepa po 8. točki 6. člena pravilnika, obe sodišči nista preverjali, zaradi česar je podan revizijski razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Morda bi lahko šlo za hujšo kršitev po 3. točki 1. odstavka 7. člena pravilnika. Podlago za sklenitev zavarovalnih pogodb je tožnik imel v individualnih pogodbah o zaposlitvi. Opis kršitve v zvezi z razvozom piva je pojmovno nerazumljiv, gotovo dvomljiv. Šlo naj bi za manjši dobiček, ki pa nikoli ni protipravna škoda. Višino škode je treba ugotoviti po zanesljivi poti s strokovno analizo. Tako imenovana krožna kompenzacija je bila opravljena na podlagi 340. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Zanjo ni potrebna posebna pogodba.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člema zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP). ZPP se v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94) smiselno uporablja kot republiški predpis.

Revizija ni utemeljena.

Revizija sicer uveljavlja razlog bistvene kršitve določb postopka, vendar ne pove, katere bi naj bile takšne kršitve in jih tudi ne utemeljuje. Revizijsko sodišče lahko glede na določbo 386. člena ZPP obravnava le tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so v reviziji izrecno navedene in obrazložene, po uradni dolžnosti pa mora paziti, ali je bila v postopku morda podana bistvena kršitev postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena. Revizija ni navedla določene kršitve določb postopka, sodišče pa ugotavlja, da kršitev po navedeni točki 2. odstavka 354. člena ZPP ni bila strojena.

Po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na določbo 387. člena ZPP stranke sicer smejo v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Tožnik dejstev v zvezi s takšnimi procesnimi kršitvami v reviziji ne navaja, temveč zatrjuje, da je pogodbo o zavarovanju lahko sklenil na podlagi 6. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, da škoda v zvezi z razvozom piva ni bila ugotovljena na zanesljiv način in da s tako imenovano krožno kompenzacijo toženi stranki ni nastala škoda. Trdi tudi, da višina škode, ki bi naj bila povzročena toženi stranki, ni bila ugotovljena na ustrezen način. Ker vse navedeno pomeni uveljavljanje revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ga revizijsko sodišče ni upoštevalo.

V pravnih normah, ki urejajo delovna razmerja (npr. v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis na podlagi navedene določbe ustavnega zakona), kamor sodi predvsem zakon o delovnih razmerijih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, ZDR), ni izrečnih določb o tem, ali je dopustno že začeti disciplinski postopek končati tudi potem, ko je delavcu že prenehalo delovno razmerje. (Edina določba v zvezi s tem vprašanjem se nanaša na disciplinski postopek v času mirovanja pravic, 65. člen ZDR, kar pa za ta spor ne velja.) Iz pravne narave delovnega razmerja je moč sklepati, da ob pravicah in obveznostih, ki so strogo vezane na trajanje (obstoj) takšnega razmerja (npr. pravica do plače, odmora, počitka, letnega dopusta ipd.), iz tega pravnega razmerja izvirajo tudi druge pravice in obveznosti, ki s prenehanjem delovnega razmerja ne prenehajo. Sem sodi npr. odškodninska odgovornost strank delovnega razmerja, pa tudi disciplinska odgovornost, če je bil disciplinski postopek začet še v času trajanja delovnega razmerja. Zato revizijsko sodišče ne more sprejeti ugovora tožnika v reviziji, da disciplinskega postopka po 15.12.1992, ko bi mu naj prenehalo delovno razmerje, ni bilo več dovoljeno izvajati. Pritožbeno sodišče bi sicer moralo odgovoriti na pritožbene navedbe v zvezi s tem ugovorom tožnika, vendar opustitev takšne utemeljitve ne pomeni kršitve materialnega prava, ker disciplinski organi tožene stranke pri odločanju pravilno niso upoštevali sklepa o razrešitvi tožnika z delovnega mesta direktorja.

V 6. členu pravilnika so določene hujše kršitve delovne obveznosti, za katere se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, pri čemer je upoštevati okoliščine, ki jih navaja 89. člen ZDR. Po 8. točki navedenega člena pravilnika se tak ukrep lahko izreče, če je povzročena škoda podjetju v znesku tretjine ali več povprečnega osebnega dohodka v podjetju v času nastanka kršitve oziroma škode. Pritožbeno sodišče je utemeljitev sodišča prve stopnje sprejelo in višino škode tudi dodatno utemeljilo. Zneski toženi stranki nastale škode znatno presegajo višino tretjine povprečne plače. Revizijsko sodišče zato ne more sprejeti navedb tožnika v reviziji, da nižji sodišči nista preverjali dejstev iz navedene točke 6. člena pravilnika.

Trditve v reviziji, da zmanjšani dobiček ni protipravna škoda, je zmotna. Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ZOR, ki se na podlagi navedene določbe ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis) v 1. odstavku 189. člena določa, da ima oškodovanec pravico tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Po 3. odstavku se pri oceni izgubljenega dobička upošteva tisti dobiček, ki bi ga bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. V zvezi s prevozom piva je bilo ugotovljeno, da je zaradi opustitev tožnika tožena stranka dosegla manjši dobiček oziroma ga sploh ni dosegla. Pobot z odstopljeno terjatvijo ureja ZOR v 340. členu, na katerega se tožnik v reviziji izrečno sklicuje. Pobotanje je mogoče na podlagi pogodbe, zakona ali sodne odločbe. Po 1. odstavku navedenega člena lahko dolžnik odstopljene terjatve uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje terjatve, ki bi jih bil mogel do obvestila o odstopu pobotati z odstopnikom. Pogoj za uporabo te določbe pri pobotanju terjatev je v vzajemnosti med terjatvijo dolžnika odstopljene terjatve in terjatvijo prevzemnika terjatve tako, da je pobotanje mogoče. Po 3. odstavku 340. člena ZOR je potrebna privolitev dolžnika za odstop terjatve. Ta načela pri pobotanju niso bila upoštevana. Ker v pobotanje pritegnjene pravne osebe niso bile v medsebojnih pravnih razmerjih, bi morala biti o pobotanju sklenjena posebna pogodba. Ni dokazov o obvestilih o odstopu terjatev pravnim osebam, ki so bile pritegnjene v pobotanje. Na začetku in na koncu verige pobotanja sta pravdni stranki, kar pomeni, da bi lahko med sabo neposredno uredili upniško - dolžniška razmerja in zato uporaba 340. člena ZOR tudi ni bila potrebna. Tako je pritrditi navedbam v drugostopni odločbi, da je s takšnim pobotanjem tožnik dosegel odlog plačila dolga in tudi zmanjšanje njegovega dolga na škodo tožene stranke.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).