Jedro

V 19. členu je predpisano, v katerih primerih se davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, ne plačuje. Tako je med drugim v 2. točki določeno, da se tega davka ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti. Iz dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku izhaja, med strankama pa tudi ni sporno, da je bil tožnik dne 1. 8. 2002 vpisan v register s firmo "Najem nepremičnin in premičnin AAA s.p". Prav tako ni sporno, da je sklenil najemno pogodbo z najemnico kot AAA s.p., s tem pa se izkazuje, da tožnik uporablja predmetni poslovni prostor za opravljanje gospodarske dejavnosti, za katero je registriran in na podlagi katere ustvarja prihodke. Čim pa je tako, tožnik po presoji sodišča izpolnjuje pogoje za uporabo davčne oprostitve po določbi 2. točke 19. člena ZDO.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. 421-107/03 z dne 30. 10. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. 42112-01593/03-1-33-38/28 z dne 6. 5. 2003, s katero je bil tožniku v letu 2003 odmerjen davek od premoženja na posest poslovnih prostorov v izmeri 414 m2 na naslovu L... 11, A v znesku 526.299,00 SIT. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na Zakon o davkih občanov (Uradni list Republike Slovenije, št. 8/91 in 7/93, v nadaljevanju ZDO), ki v 1. in 2. točki 156. člena določa, da plačujejo davek od premoženja fizične osebe, ki posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže ter prostore za počitek oziroma rekreacijo, v 1. odstavku 157. člena pa, da je zavezanec za ta davek lastnik oziroma uživalec. Davek se plačuje ne glede na to ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v najem. Ker je tožnik lastnik poslovnih prostorov, ki se nahajajo na L... 11, A, je zavezanec za plačilo davka od premoženja. Po določbi 1. odstavka 158. člena ZDO je osnova za davek od premoženja vrednost stavbe oziroma prostorov za počitek oziroma rekreacijo, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa pristojnega za stanovanjske zadeve na način, ki ga določi občinska skupščina. Osnovo za odmero davka od premoženja predstavlja vrednost poslovnih prostorov, ki se ugotavlja na podlagi napovedi za odmero davka od premoženja na posest stavb oziroma na podlagi popisnega lista ter na način določen v 6., 7., 8. in 9. členu Odloka o davkih občanov občine A (Skupščinski Dolenjski list št. 6/91 in Uradni list RS, št. 34/91). Prvostopni organ je pridobil podatke za ugotovitev vrednosti poslovnih prostorov na podlagi napovedi za odmero davka od premoženja na posest stavb z dne 22. 3. 2002 in odmeril davek od premoženja od vrednosti poslovnih prostorov v višini 58.391.273,00 SIT v znesku 526.299,00 SIT na način določen v 159. členu ZDO, oziroma po davčni stopnji 1,25 %, predpisani v II. c točki Pravilnika o valorizaciji zneskov za odmero davkov po ZDO za leto 2003 (Uradni list RS, št. 112/2002). Obravnavani prostori tožnika izpolnjujejo pogoje za kvalifikacijo za poslovne prostore, ki so določeni v Zakonu o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list SRS, št. 18/74 in 34/88). V zvezi z ugovorom, da gre v tem primeru za poslovne prostore, ki jih tožnik oddaja v najem na podlagi dejavnosti, ki jo opravlja, in navedbo, da je bil tožnik dne 1. 8. 2002 vpisan in registriran s firmo "Najem nepremičnin in premičnin AAA s.p" pojasni, da je iz pogodbe o najemu poslovnega prostora, ki sta jo dne 27. 7. 2002 sklenila tožnik (AAA s.p.) kot lastnik nepremičnine in najemnica razvidno, da je tožnik prostore dal v najem ter jih zato ne uporablja sam kot samostojni podjetnik, temveč jih uporablja najemnica ter ga po določilih 2. točke 161. člena ZDO ni mogoče oprostiti plačila davka od premoženja. Dejstvo, da zavezanec opravlja dejavnost dajanja lastnih nepremičnin in drugih storitev in opreme v najem, za katero je tudi registriran, pa na odmero davka od premoženja nepremičnine ne more vplivati, saj lastnik plačuje ta davek, ne glede na to, da prostore daje v najem. Ugovor, da tožnik plačuje tudi davek od dohodkov iz dejavnosti zavrne z navedbo, da se posamezni subjekti oziroma objekti obdavčevanja med seboj ne izključujejo in so v okviru enotnega davčnega sistema lahko večkratno obdavčeni z različnimi davščinami.

Tožeča stranka izpodbija odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa in napačno ugotovljenega dejanskega stanja (1. in 3. točka 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 57/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Davčni urad A je že dne 12. 9. 2002 opravil ogled in ugotovil, da tožnik uporablja prostore za opravljanje poslovne dejavnosti in da je objekt oddan v najem. Tožnik v okviru registrirane dejavnosti oddaja prostore, od katerih je odmerjen davek, v najem. Tožnik ima podjetje s firmo "Najem nepremičnin in premičnin AAA s. p.", S... ulica 61, A 1. 8. 2002 je vpisan v register, zato se mu davka ne bi smelo odmerjati. Tožniku je bila dne 17. 6. 2003 izdana odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti št. 40411-1444/03-3-41-38/AP, podlaga za to odločbo so prihodki od najemnin, obračunana in upoštevana pa tudi amortizacija tega poslovnega prostora. Podrobni podatki izhajajo iz bilance stanja tožnikovega s.p., v kateri je osnovno sredstvo - poslovni prostor, zaveden z neodpisano vrednostjo 8.991.587,00 SIT. Davka od poslovnih prostorov se ne plačuje, če jih lastnik uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti (2. točka 19. člena prečiščenega besedila ZDO). Ker gre za prostore, ki se oddajajo v najem iz naslova dejavnosti tožnika, bi morala tožena stranka uporabiti navedeno določbo in davka ne bi smela odmeriti. Tožeča stranka pa iz previdnosti in podrejeno izpodbija tudi način uporabe Odloka o davkih občanov Občine A saj nasprotuje načinu izračuna po 8., 9. in 10. členu Odloka. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v svojem odgovoru predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Z vlogo št. U-A09-4457/2003-3-R z dne 6. 1. 2004 je svojo udeležbo v tem postopku priglasilo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožnik lastnik poslovnih prostorov na naslovu L... 11, v A, prav tako ni sporno, da tožnik navedene poslovne prostore oddaja v najem. Sporno med strankama je, ali je tožnik kot lastnik teh prostorov zavezanec za plačilo davka od premoženja. Zakon o davkih občanov - uradno prečiščeno besedilo (Uradni list Republike Slovenije, št. 8/91 in 7/93, v nadaljevanju ZDO) v 1. odstavku 15. člena določa, da je zavezanec za davek od premoženja lastnik oziroma uživalec, v 2. odstavku pa je določeno, da se davek plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. V 19. členu je predpisano, v katerih primerih se davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, ne plačuje. Tako je med drugim v 2. točki določeno, da se tega davka ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti. Iz dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku izhaja, med strankama pa tudi ni sporno, da je bil tožnik dne 1. 8. 2002 vpisan v register s firmo "Najem nepremičnin in premičnin AAA s.p". Prav tako ni sporno, da je tožnik sklenil najemno pogodbo z najemnico kot AAA s.p., s tem pa se izkazuje, da tožnik uporablja predmetni poslovni prostor za opravljanje gospodarske dejavnosti, za katero je registriran in na podlagi katere ustvarja prihodke. Čim pa je tako, tožnik po presoji sodišča izpolnjuje pogoje za uporabo davčne oprostitve po določbi 2. točke 19. člena ZDO.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in se zato v presojo tožbenih ugovorov glede uporabe Odloka in izračuna davka ni spuščalo. Sodišče je odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).