Jedro

Ne gre za prodajo na obroke, če mora kupec kupnino v celoti plačati še pred izročitvijo stvari.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v izreku izpusti stavek, ki se glasi: "Sodišče dovoli predlagano izvršbo." Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Toženkin predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu, ki toženki nalaga plačilo 7.840,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter dovolilo predlagno izvršbo in upnikove stroške odmerilo na 7.940,00 SIT.

Toženko je zavezalo, da mora tožeči stranki povrniti 121.878,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženka in navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Odločalo je tudi o drugi točki sklepa, ki jo je razveljavilo že izvršilno sodišče in jo s sodbo vzdržalo v veljavi, čeprav o tej točki sploh ne bi smelo odločati in tudi ni predmet zahtevka v pravdah, ki se razvijejo iz izvršb na podlagi verodostojne listine. Sicer pa je pogodba o prodaji na obroke nična zaradi dejanja nelojalne konkurence. Povzetek ponovljenega postopka je na kratko v tem, da se ni nič ugotovilo, oziroma se je ustvarila še večja zmeda o tem, v imenu katerega dobrodelnega društva je delovala tožeča stranka. A. K. se je najprej predstavila kot predstavnica Društva X, med postopkom pa se je izkazalo, da je nastopala kot zastopnik Društva Y. Sodišče je ignoriralo izpovedbo toženke in glede okoliščin predstavitve verjelo priči A. K.. Ni se opredelilo do svarila Društva X v časopisu B. z dne 17.3.1994. Društvo Y, ki se vseskozi pojavlja kot kritje tožeči stranki je močno sporno. Njegov tajnik je bil A. P., ki je "slučajno" tudi direktor tožeče stranke. Društvo je leta 1994 ustvarilo 6.502,99 SIT prometa v dobro, medtem ko v nadaljnjih letih sploh ni poslovalo.

Po uradni dolžnosti je bilo izbrisano iz registra društev, sodišču pa ni bil predložen zaključni račun tega društva za obdobje 1993 in 1994. Iz tega izhaja, da društvo nikoli ni resno delovalo, zlasti ne z namenom humanitarnih dejavnosti. Služilo je zgolj povezovanju predstav kupcev z uveljavljenim in priznanim Društvom X. Zavedenost kupcev je treba presojati glede na sposobnost povprečnega kupca za ločevanje med obema društvoma. Dokazila o plačevanju sredstev za humanitarne namene, ki jih je predložila tožeča stranka, ničesar ne dokazujejo. Še vedno ni izkazano, koliko knjig je bilo prodanih, koliko od njih je in koliko jih ni bilo plačanih ter primerjava med zaključnim računom Društva Y in skupno prodajo knjig. Sodišče je nekritično povzelo 9. člen Splošnih prodajnih in plačilnih pogojev.

Na podlagi 143. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) lahko zavrne uporabo posameznih določil iz Splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico do ugovorov ali tistih določil, na podlagi katerih ona izgublja pravice iz pogodbe ali roke, ali so sicer nepravična ali pretirano stroga proti njej. V tej luči je treba upoštevati tudi duh Zakona o varstvu potrošnikov in presoditi, da je določba Splošnih pogojev, ki določa tridnevni rok za ugovor, v nasprotju z njegovimi načeli. Sklicevanje na določbo 544. člena ZOR o odstopu od pogodbe pri prodaji na obroke je napačno, ker se s takšno pogodbo prodajalec zaveže izročiti kupcu stvar, še preden mu bo kupnina v celoti plačana. V konkretnem primeru pa je bilo ravno nasprotno, saj bi kupec prejel knjigo šele po plačilu celotne kupnine. Zato že po definiciji ne gre za pogodbo o prodaji na obroke.

Tako je treba upoštevati, da je imela toženka pravico odstopiti od pogodbe, ko je iz časopisnih člankov izvedela za nepravilnosti in zavajanje kupcev.

Pritožba je pretežno neutemeljena.

V sporih majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 467. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pritožbene trditve, s katerimi toženka izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da je tožeča stranka kupce privabljala z navajanjem neresničnih podatkov (z lažno obljubo, da bo šel dobiček od prodaje v humanitarne namene), so zato irelevantne. Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka nakazovala različne zneske humanitarnim organizacijam, ter da "tožeči stranki ni mogoče očitati navajanja neresničnih dejstev in okoliščin pri sklepanju prednaročniških pogodb za prodajo knjige".

Tako je pravilen tudi materialnopravni zaključek, da pogodba ni nična.

Res je, kot opozarja pritožba, da v konkretnem primeru ni šlo za prodajo na obroke. Kajti pri tej vrsti prodajne pogodbe je bistveno dvoje: poleg odplačevanja kupnine v obrokih (kar pove že samo ime) tudi izročitev predmeta prodaje (premične stvari) še pred plačilom celotne kupnine (1. odstavek 542. člena ZOR). S posebno ureditvijo te vrste prodaje želi namreč zakonodajalec varovati kupca pred morebitno nepremišljenostjo, ki je posledica tega, da mu je kupljena stvar izročena še pred plačilom kupnine. Vendar dejstvo, da konkretna pogodba ni bila pogodba o prodaji na obroke (toženka se je zavezala vnaprej plačati celotno kupnino), kupca ne upravičuje do enostranskega odstopa. Tudi če je toženka "iz časopisnih člankov izvedela za nepravilnosti in zavajanje kupcev", ji to ne daje odstopnega upravičenja. Do česa takega je namreč ne upravičuje noben predpis, niti ni bilo to dogovorjeno s sporno pogodbo.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo tudi o dovolitvi izvršbe, čeprav je postopek tekel le glede naloga za plačilo 7.840,00 SIT. Sklep o dovolitvi izvršbe je namreč pravnomočno razveljavljen, zaradi česar bo morala tožeča stranka ponovno zahtevati izvršbo (arg. iz 4. odstavka 55.a člena Zakona o izvršilnem postopku). Ker pa tega ni storila (pred koncem kognicijskega postopka niti ne bi mogla zahtevati izvršbe), je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo "predlagano" izvršbo (pri čemer niti ni navedlo, kaj je "predlagana" izvršba), zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 372. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je iz izreka izpustilo stavek, da sodišče dovoli predlagano izvršbo. Sicer pa je iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjih odstavkih, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).

Glede na to, da je toženka le v neznatnem delu uspela s pritožbo, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče zavrnilo njen predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. odstavek 154. člena in 2. odstavek 166. člena ZPP).