Jedro

Država je odgovorna za skrbno ravnanje sodnika v procesu sodnega odločanja. Odgovornost države je podana, če je škoda nastala oškodovancu z nepravilno uporabo veljavne zakonodaje ali če je prišlo v sodnem postopku, ki je predmet obravnavanja, do očitnega odstopa od veljavne metode dela. Odgovorna je le za hude kršitve sodišča, ne pa za vsako napako, ki je nastala v procesu odločanja. Protipravnost mora biti jasna in očitna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 100.000,00 EUR odškodnine ter povrnitev pravdnih stroškov in tožeči stranki naložilo v plačilo 2.898,47 EUR stroškov postopka tožene stranke.

2. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do ključnih protipravnih ravnanj vseh vpletenih, ni navedlo zakaj naj zatrjevana protipravna ravnanja naj ne bi bila protipravna (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 1995 ne izhaja, da pravnomočnost odločbe sodišča preprečuje možnost presoje o zatrjevani protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu. Povsem neosnovano in nepravilno je sodišče kot krivca za celotno kalvarijo opredelilo tožničino mater. Vsi državni organi in institucije, ki bi morali zagotoviti otrokovo (tožničino) korist, so zatajili. Okrožno sodišče v ... s tem, ko ni upoštevalo njenega mnenja, ni upoštevalo njene največje koristi. Izvedenki J. P. bi moralo po uradni dolžnosti naložiti, da jo pregleda in z njo opravi ustrezen razgovor, mnenje ni bilo ustrezno dopolnjeno in ni bil postavljen nov izvedenec. Pristojni center za socialno delo (CSD), ko je podal mnenje sodišču, ni upošteval njenih največjih koristi. Ni želela imeti niti stikov z očetom, kaj šele, da bi živela z njim. Na to sta bili obe inštituciji opozorjeni. Podlago za odškodninsko odgovornost države ustvari tudi dejstvo, da je postopek o ponovni predodelitvi tožnice v vzgojo in varstvo materi trajal eno leto in en dan, vsi predlogi za izdajo začasnih odredb pa so bili zavrnjeni. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti zagotoviti, da se pregledov pri izvedencih udeleži vsaj X in izdati začasno odredbo s katero bi jo zaupalo v vzgojo in varstvo tretji osebi. Opozorjeni so bili, da sodba, s katero je bila zaupana v vzgojo in varstvo očetu, ne bo izvršljiva. Z njo so želeli kaznovati tožničino mater, jasno izraženih otrokovih želja pa niso upoštevali, kar je protipravno. V nasprotju s tožničino koristjo je CSD sodišču predlagal, naj se ji postavi zaupnik, prav tako pa pri tem predlogu v nadaljevanju ni več vztrajal, ker je nekritično sledil nestrokovnemu in napačnemu mnenju izvedenca P. Pravilnemu mnenju izvedenke M. pa sodišče v izpodbijani sodbi ni naklonilo nikakršnega pomena. CSD bi moral vložiti novo zahtevo za odločitev o stikih po tretjem odstavku 421. člena ZPP ter sodišču podati mnenje, da stiki z očetom niso v tožničino korist. Kršil je svojo obveznost iz 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Šele konec novembra 2008 je podal pravilno mnenje. Vseskozi je bil seznanjen, da izvršba sodbe o dodelitvi tožnice očetu ne bo mogoča, oziroma da bo, če bo do nje prišlo, nasilna in v škodo otroku. Ker ni podal ustreznega mnenja sodišču, je to imelo izgovor, da ni odločilo o prepovedi stikov z očetom, s čimer sta CSD in sodišče ravnala protipravno. Ker je ocenjeval, da je tožničina mati neodzivna, bi moral CSD tožnici postaviti skrbnika za poseben primer. Najkasneje bi moral to storiti, ko je bila zoper njo izvedena prisilna izvršba, saj so bile njene koristi takrat v izrazitem nasprotju z interesi njenega očeta. Tudi sodišče bi ji lahko postavilo skrbnika za poseben primer. Odloga izvršbe CSD ni predlagal. Ob sami izvršbi pa je CSD ravnal protipravno, ker njegovi delavki tožnici nista nudili pomoči in opore.

4. Neutemeljena je bila leto dni trajajoča prisilna hospitalizacija tožnice, s katero je soglašal le oče, z materjo pa se o tem ni posvetoval. Zato, in ker je bila tožnica hospitalizirana, ker naj bi ogrožala svoje življenje in zdravje, bi moral biti za prisilno zadržanje v bolnišnici izveden postopek po Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP). Prisilna hospitalizacija je bila uporabljena za prisiljevanje tožnice k vzpostavitvi stikov z očetom. Sicer pa je šlo zgolj za parasuicidno vedenje. Tožnica je bila v bolnišnični oskrbi proti svoji volji, brez kakršnekoli pravne podlage, ne da bi bil za prisilno hospitalizacijo izveden ustrezen postopek. V zvezi z odpustitvijo tožnice iz zdravstvenega centra je sodišče ostajalo pasivno, pa tudi CSD, ki je bil pozvan, naj uredi drugo namestitev za tožnico, se ni odzval, čeprav bi to v okviru svojih zakonsko opredeljenih pristojnosti in obveznosti lahko oziroma moral storiti (119. v zvezi s 120. členom ZZZDR). Sodišče pa bi lahko po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo o predodelitvi tožnice v varstvo in vzgojo tretji osebi, ko je prejelo pisma, v katerih je opisovala kako trpi v prisilni hospitalizaciji in ga pozivala, naj čim prej zaključi njeno trpljenje ter jo dodeli v vzgojo in varstvo materi.

5. Ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in se je sklicevalo zgolj na selektivno zbrane listine, je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Zagrešilo je tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zavrnilo natančno substancirane dokazne predloge z navajanjem tako pavšalnih razlogov, da jih sploh ni mogoče preizkusiti. Posledično sodišče ni uporabilo materialnega prava, ki bi ga moralo.

6. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Neutemeljeni so očitki o zgolj pavšalni obrazložitvi izpodbijane odločitve in zavrnitvi izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za svojo odločitev in obrazložilo katerih dokazov in zakaj ni izvedlo. Pač pa je v tem delu pavšalna pritožba; ne konkretizira katere dokaze, ki jih je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, bi moralo izvesti. Zmotni so očitki o sklicevanju na zgolj selektivno izbrane listine. Tožeča stranka je podala obširno trditveno podlago, toženi stranki očita veliko kršitev več njenih organov. V dokaz, da institucije, za katere odškodninsko odgovarja, niso delovale protipravno, je tožena stranka predložila obširno listinsko dokumentacijo (325 prilog, pri čemer obsega večina po več strani). V tako obširni zadevi ni mogoče zavzeti stališča do vsake listine v spisu, kaj šele do posameznih stavkov. Uveljavljani procesni kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Tudi kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ni nobene. Ta je namreč podana, če sodišče napačno povzame vsebino listin ali zapisnikov v spisu, česar sodišče ni storilo. Tožeča stranka s trditvami o protispisnosti dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča glede posameznih listin.

9. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč – 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ki pa ureja le predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti države (protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima), za vsa ostala vprašanja, pa je potrebno po ustaljenem stališču sodne prakse uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Skladno s prvim odstavkom 131. člena in prvim odstavkom 148. čelna OZ mora tožeča stranka, da bi uspela s tožbenim zahtevkom dokazati, da so organi tožene stranke pri opravljanju svojih funkcij ravnali protipravno, v posledici česar je tožnici nastala pravno priznana škoda. Glede na trditveno podlago tožnica vtožuje nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic (179. člen OZ), in sicer pravice do spoštovanja družinskega življenja(1) in do svobode gibanja. Tožeča stranka zatrjuje protipravna ravnanja več organov tožene stranke: okrožnega sodišča v dveh pravdnih postopkih, okrajnega sodišča v izvršilnem postopku, centra za socialno delo in policijske postaje. Ker je zatrjevana protipravnost ravnanja v zvezi z opravljanjem poklicne dejavnosti, se zahteva postrožena skrbnost – skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ).

10. Specifična je presoja protipravnosti ravnanja sodišč zaradi narave sodnikovega dela. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena(2). V pravnomočne odločbe ni mogoče posegati, saj se pravilnost in zakonitost sodnih odločb preverja v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, tudi v postopku ustavne pritožbe. Dopušča pa se presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja sodišča, če se izkaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda. Država je odgovorna za skrbno ravnanje sodnika v procesu sodnega odločanja(3). Odgovornost države je podana, če je škoda nastala oškodovancu z nepravilno uporabo veljavne zakonodaje ali če je prišlo v sodnem postopku, ki je predmet obravnavanja, do očitnega odstopa od veljavne metode dela. Odgovorna je le za hude kršitve sodišča, ne pa za vsako napako, ki je nastala v procesu odločanja. Protipravnost mora biti jasna in očitna.

11. V odškodninski pravdi sodišče ne presoja ponovno že sprejete odločitve, saj v pravnomočno sodbo ne more posegati. Presoja, ali je bila odločitev sodišča posledica njegovega protipravnega ravnanja. Tožeča stranka mora konkretno navesti, katera ravnanja sodišča naj bi bila protipravna. Odgovornost države je podana, če tožeča stranka dokaže, da je bila v postopku zagrešena kakšna huda kršitev, ki je pripeljala do napačne odločitve. Konkretne kršitve, ki jih je navajala že tekom postopka na prvi stopnji in jih izpostavlja še v pritožbi so: da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti izvedenki J. P. naložiti, da tožnico pregleda ter z njo opravi razgovor; da ni bila upoštevana oziroma slišana volja tožnice; da je predolgo trajal prestopek o predodelitvi materi; da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti tožnico zaupati tretji osebi; da tožnici ni postavilo kolizijskega skrbnika (četrti odstavek 409. člena ZPP); da je omogočalo in dopuščalo tožničino prisilno hospitalizacijo; da bi moralo izvesti postopek po ZNP.

12. Do očitkov, da sodišče ni delalo v korist tožnice, ker ni upoštevalo njene volje, se je prvostopno sodišče opredelilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da dejstvo, da je sodišče najprej zaupalo tožnico v varstvo in vzgojo materi, nato je bila pravnomočno dodeljena očetu, kasneje, v novem postopku po tožbi matere za predodelitev tožnice, pa pravnomočno zaupana v vzgojo in varstvo materi, očetu pa so bili stiki prepovedani, samo po sebi ne izkazuje protipravnosti ravnanja sodišča. Pravilno je obrazložilo, da se mnenje otroka ne upošteva absolutno, pač pa v odvisnosti od njegove zmožnosti oblikovati pravo voljo. Tožnici ni bila odvzeta pravica do izjave v razveznem postopku njenih staršev, kjer se je odločalo o tem, komu bo dodeljena v vzgojo in varstvo. Za to, da njenega mnenja ni upoštevalo, je imelo sodišče oporo v treh izvedenskih mnenjih, pridobljenih v razveznem postopku, mnenju izvedenke, ki je bila angažirana v kazenskem postopku zoper tožničinega očeta zaradi suma spolne zlorabe tožnice, ter v ravnanju tožničine matere tekom postopka in njenem siceršnjem ravnanju o katerem je bilo seznanjeno. Razlogi izpodbijane sodbe zakaj ravnanje sodišča, da pri odločanju o varstvu in vzgoji tožnice, ni upoštevalo njenega mnenja, ni protipravno, so obširni, jasni in pravilni. Ni res, da tožnica v postopku ni bila slišana.

13. Sodišče prve stopnje je dejansko ponovno presojalo materialnopravno pravilnost odločitev o dodelitvi takrat mladoletne tožnice, ne pa (vseh) zatrjevanih protipravnih dejanj. Zaradi zmotne razlage sicer pravilnih materialnopravnih izhodišč v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na vsa pravnorelevantna zatrjevana dejstva, ker se ni ukvarjalo s posameznimi zatrjevanimi kršitvami. Presojati bi moralo, ali je bilo kakšno dejanje sodišča v postopkih tako nestrokovno, da predstavlja tako kršitev, ki utemeljuje odgovornost države; da sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Moralo bi presoditi, ali je sodišče ravnalo protipravno s tem, ko je upoštevalo izvedensko mnenje J. P., ki ni opravila razgovora z otrokom (tožnico); s tem ko je ni po uradni dolžnosti zaupalo tretji osebi; ali je postopek predodelitve materi trajal predolgo; ali bi moral biti tožnici zaradi kolizije postavljen skrbnik; da bi moral biti glede hospitalizacije tožnice izveden postopek po ZNP.

14. V zvezi z izvršilnim postopkom višje sodišče opozarja, da načelo pravne države sicer res zahteva spoštovanje pravnomočnih odločitev sodišča. S pravnomočno sodbo urejena pravna razmerja je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in v postopku, določenih z zakonom (158. člen URS). Spoštovanje pravnomočne sodne odločbe je eden od temeljnih postulatov pravne države (2. člen URS), pravnomočno sodno odločbo morajo spoštovati vsi, v prvi vrsti pa državni organi. V vsebino pravnomočne sodne odločbe sodišče ne sme posegati. Dokler ni v predpisanem postopku ugotovljeno drugače, se predpostavlja, da je pravilna. Zato se jo mora praviloma tudi izvršiti. Stališče tožeče stranke o protipravnosti ravnanja sodišča, ker je dopustilo izvršbo, čeprav je bilo seznanjeno s tem, da se tožnica z njo ne strinja, je zato zmotno. Vendar pa tudi otroci na podlagi 56. člena URS uživajo posebno varstvo in skrb. V izvršilnem postopku je tako prišlo do kolizije dveh ustavnih kategorij. V takem primeru mora sodišče pretehtati, kateri je potrebno dati prednost. Zoper otroka, ki je glede na svojo starost in zrelost sposoben razumeti svoj položaj in izražati svojo voljo pri katerem od staršev želi živeti, ni dopustno za zagotovitev izvrševanja pravnomočnih sodnih odločb o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo staršem uporabiti prisilnih ukrepov, ki bi lahko povzročili travme v otrokovem duševnem razvoju. V okoliščinah posameznega primera zato lahko načelo največje koristi otroka izjemoma preprečuje državnim organom uporabo prisile za izvršitev pravnomočne sodbe o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo(4). Sodišče prve stopnje bi zato moralo, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, presoditi kateri ustavnopravni vrednoti, načelu največje koristi otroka ali dolžnosti spoštovanja pravnomočnih sodnih odločitev, je potrebno dati prednost. Otrokova največja korist mora biti ovrednotena v vsakem primeru posebej. Tehtati je treba med interesom otroka, pri čemer je treba upoštevati njegovo starost in ravnanje, ter splošnim interesom, da se zagotovi vladavina prava. Odločujoče je vprašanje, ali so državni organi storili vse potrebne korake za izvršitev odločbe, kolikor je to razumno pričakovati v okoliščinah vsakega konkretnega primera (predvsem morajo imeti pred očmi koristi otroka) in da na tem občutljivem področju niso zaželeni prisilni ukrepi zoper otroka(5).

15. V zvezi s hospitalizacijo tožnice pa je tožeča stranka izpostavila tudi, da bi moral biti izveden postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah po ZNP. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov, ker je sodišče zmotno štelo, da v primeru samomorilne ogroženosti ni potrebna odločba sodišča za prisilno hospitalizacijo. Poudariti pa velja, da je bila skladno z 70. členom ZNP odločba sodišča za prisilno hospitalizacijo potrebna le za zdravljenje v zaprtem oddelku, ko je osebi omejena svoboda gibanja ali se preprečujejo stiki z zunanjim svetom. Skladno s prvim odstavkom 71. člena ZNP je bilo za odločanje pristojno sodišče na območju katerega je bila oseba hospitalizirana. Ker vprašanje bolnišničnega zdravljenja ni vprašanje dnevnega življenja otroka, pač pa vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, se morata glede na določila 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) starša o tem sporazumeti, če se kljub pomoči SCD ne sporazumeta, pa odloči o tem na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bolnišnice niso državni organi, zato bo moralo prvostopenjsko sodišče v primeru, da bo ugotovilo, da je hospitalizacija tožnice posledica njihovega protipravnega ravnanja, odgovoriti tudi na podani ugovor pasivne legitimacije.

16. Ker je sodišče prve stopnje kot osrednje vprašanje te pravde presojalo, ali je protipravno ravnalo okrožno sodišče v postopkih glede dodelitve tožnice v varstvo in vzgojo, v teh postopkih pa ima CSD le svetovalno funkcijo in ne odloča samostojno, ni odgovorilo na vse konkretizirane očitke tožeče stranke glede protipravnega delovanja CSD. Odgovorilo je le na posplošene očitke o protipravnem delovanju, češ da CSD ni deloval v otrokovo korist, kar je v nasprotju s 5.a členom ZZDR, ker ni upošteval jasno izraženih želja tožnice. Ni pa se opredelilo do konkretnih očitkov, da CSD ni vztrajal oziroma podal novega predloga za dodelitev tožnice tretji osebi in za postavitev zaupne osebe, da ni skladno s četrtim odstavkom 421. člena ZPP podal zahteve za odločitev o stikih, da tožnici ni postavil skrbnika za poseben primer, da ni predlagal odloga izvršbe, da delavki CSD ob izvršbi tožnici nista nudili pomoči in opore, da tožnici, ko je bila hospitalizirana, kljub pozivu ni uredil druge namestitve s čimer naj bi kršil 119. v zvezi s 120. členom ZZZDR. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo utemeljenosti konkretnih očitkov CSD-ju, pač pa le splošno, da ni deloval v korist otroka, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

17. Sodišče prve stopnje torej ni pravilno uporabilo vseh določb materialnega prva (341. člen ZPP), zaradi česar je ostalo dejansko stanje deloma nepopolno ugotovljeno. Gre za cele sklope pravnorelevantnih dejstev, ki jih višje sodišče ne more samo prvič ugotavljati na pritožbeni stopnji, saj bi s tem strankama odvzelo pravico do pritožbe. Zato se je poslužilo izjeme iz 355. člena ZPP in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V njem bo moralo sodišče prve stopnje poleg že ugotovljenih, ugotoviti tudi v predhodni obrazložitvi navedena dejstva, ter ponovno presoditi, ali so bila konkretno zatrjevana dejanja oziroma opustitve državnih organov protipravna ter če je v posledici takih ravnanj (vzročna zveza) tožnici nastala pravno priznana škoda.

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Prim. sodbo VS RS II Ips 195/2012

(2) Pravno mnenje Občne meje VS RS 14. 12. 1995, objavljeno v Pravna mnenja II/95

(3) Prim. mag. D. Jadek Pensa: Pravica do povračila škode po 26. členu Ustave, Podjetje in delo 6 – 7/1999/XXV, str. 1293

(4) Gl. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-383/11 z dne 18. 9. 2013

(5) Prim. sodbo ESČP v zadevi Pascal proti Romuniji z dne 17. 4. 2012