Jedro

Tožba mora biti vložena v 30 dneh po prejemu dokončnega akta, sicer je prepozna. Delna in dopolnilna odločba veljata glede pravnih sredstev in glede izvršbe za samostojni odločbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.10.2004. Tožba je bila prepozna, saj je tožnik izpodbijano dokončno odločbo prejel 30.10.2004, tožbo pa je priporočeno po pošti vložil 3.12.2004, sodišče pa jo je prejelo 6.12.2004. Po 26. členu ZUS pa je treba tožbo vložiti v 30 dneh po tem, ko je bil upravni akt vročen stranki. Ta rok je v tem primeru potekel 29.11.2004. Zoper navedeni sklep se tožnik pritožuje. Nasprotuje temu, da se v njegovi denacionalizacijski zadevi izdajajo delne in dopolnilne odločbe, želi, da se ta zadeva obravnava kot celota. Meni, da je pritožbo vložil pravočasno, saj brez odločitve glede dopolnilne odločbe ni mogoče odločati o delni odločbi. Odločbo tožene stranke glede dopolnilne odločbe pa je prejel šele 3.11.2004. Zato meni, da je njegova tožba glede na celovitost zadeve pravočasna. V nadaljevanju podrobno povzema celotno denacionalizacijsko zadevo.

Smiselno predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86-PB), ki se v denacionalizacijskih zadevah uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB1, Uradni list RS, št 22/05), se v upravni stvari, v kateri se odloča v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev, in se pokaže za primerno, da se o teh točkah odloči s posebno odločbo, lahko izda samo o teh točkah delna odločba. Delna odločba velja glede pravnih sredstev in glede izvršbe za samostojno odločbo (215. člen ZUP/86).

Ta določba ZUP/86 pomeni, da lahko organ, ki vodi postopek, sam odloči, ali je o zadevi mogoče odločati z delnimi in dopolnilno odločbo, in tudi, ali bo to možnost, ki mu jo ZUP/86 daje, tudi izkoristil. V obravnavanem primeru je prvostopni upravni organ to možnost izkoristil in o denacionalizacijskem zahtevku, ki ga je vložil tožnik, odločal z delno in dopolnilno odločbo. Ker imata delna in dopolnilna odločba glede pravnih sredstev in izvršbe značaj samostojne odločbe, je torej tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je o pritožbi zoper vsako od teh odločb odločala s samostojno odločbo.

Tožnik niti ne ugovarja, da bi odločbo tožene stranke, s katero je odločila o pritožbi zoper delno odločbo, ne prejel 30.10.2004, in tudi ne, da bi tožbo vložil šele 3.12.2004. Upravni spor pa je mogoč zoper dokončno odločbo (1. v zvezi s 3. členom ZUS), in sicer v 30 dneh od vročitve takšne dokončne odločbe (26. člen ZUS). Ker je bila odločba tožene stranke, s katero je odločala o pritožbi zoper delno odločbo prvostopnega organa, tožniku vročena 30.10.2004, bi moral tožbo, če bi želel, da je pravočasna, zoper to odločbo vložiti do 29.11.2004. Tega pa ni storil, temveč jo je vložil priporočeno po pošti šele 3.12.2004. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča ta tožba prepozna in je torej prvostopno sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko jo je zavrglo.

Na odločitev v stvari pa ne morejo vplivati tožnikovi pritožbeni ugovori, da je prvostopni upravni organ ravnal nepravilno in nezakonito, ker je izdal delno in dopolnilno odločbo in ker ni o celotnem denacionalizacijskem zahtevku odločil z eno odločbo.

Pravilnost in zakonitost takšnega odločanja bi sodišče lahko presojalo le, če bi bila tožba pravočasna, kar pa ni. Zato se sodišče ne sme spuščati v vsebinsko presojo tožbenih in pritožbenih razlogov, ki se ne nanašajo na pravočasnost tožbe.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.