Jedro

Kadar prideta v stik oškodovančeva osebnostna pravica in pravica javnosti do obveščenosti, je treba ugotavljati ravnovesje med obema pravicama in presoditi, ali je tožbeni zahtevek res tak, da upravičuje nujnost posega sodišča. V demokratični družbi ima tisk pomembno vlogo, zlasti kadar gre za tako imenovane osebe javnosti. V ta krog ne sodijo le osebe na določenih vodilnih političnih ali gospodarskih položajih, pa tudi ne samo znane osebe iz kulturnega ali zabavnega življenja, pač pa tudi osebe, ki so javnosti znane iz drugih razlogov in tudi samo v določenem časovnem obdobju, na primer iz velikih kazenskih procesov. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da sta v obravnavani zadevi obe sodišči pravilno presodili, da objava domneve o tožnikovem naročilu za umor v opisanih okoliščinah ne pomeni nedopustnega ravnanja.

Izrek

Revizija proti odločitvi o denarni odškodnini se zavrne.

V ostalem delu se revizija zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v njegove osebnostne pravice – v čast in dobro ime. Od toženca kot izdajatelja časnikov A. in B je v zvezi z objavo članka „Policisti prestregli naročilo za umor?“ zahteval plačilo 1,400.000 SIT (sedaj 5.842,10 EUR) odškodnine, v zvezi z objavo članka v B. „Naročilo za umor“ pa še 700.000 SIT (sedaj 2.921,05 EUR) odškodnine. Zahteval je tudi objavo sodbe v obeh časnikih. Sodišče prve stopnje je njegova tožbena zahtevka zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obe sodišči sta presodili, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker ravnanje toženca ni bilo nedopustno.

2. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da je jedro spornega članka v A. poročilo o glavni obravnavi v kazenskem postopku zaradi treh ugrabitev in dveh umorov. To je le ozadje članka, na kar kaže naslov članka in njegov podnaslov, da naj bi tožnik naročil umor B. M. in zanj ponujal plačilo 50.000 DEM nagrade. Tožnik naj bi naročil umor v pismu, ki je bilo potrditvah v članku prestreženo, kar pa se je izkazalo za neresnično. Ob pravilnem preizkusu sorazmernosti, torej tehtanju pravice javnosti do informiranja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter tožnikove pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 43. člena URS (prav 34. člena URS) bi sodišči morali materialnopravno zaključiti, da pomenita oba članka hud poseg v tožnikove osebnostne pravice, ki ga pravica javnosti do obveščenosti ne odtehta. Ni šlo za obravnavanje teme, ki bi bila splošnega pomena, tožnik pa tudi ne spada v krog javnih oseb, ki morajo prestati večje posege v svoje osebnostne pravice kot navadni državljani. Tožnik poudarja, da je navedba o prestreženem pismu v spornem članku podana v trdilni obliki, vendar se je to izkazalo za neresnično. Očitno novinarji informacije niso preverjali ali vsaj ne na pravem mestu. Na tako dejansko stanje sta zato obe sodišči napačno uporabili materialno pravo s presojo, da ni šlo za protipraven poseg v zasebnost tožnika. Tožnik se ne strinja z razlago, da „same navedbe o pismu ne pridajajo teži članka“, saj prav zapis o prestreženem pismu povprečnemu bralcu potrdi resničnost prejšnjih zapisov o tožniku kot naročniku umora. Raznašanje neresničnih dejstev pomeni grob poseg v tožnikovo osebnostno pravico, saj se je tožnika neutemeljeno povezovalo z naročilom umora in ga v javnosti prikazalo v negativni luči. V primeru objave neresničnega dejstva je revizijsko sodišče že zavzelo stališče, da uporaba testa sorazmernosti ne pride v poštev. Sicer pa tožnik zatrjuje, da prvostopenjsko sodišče ni zadosti obrazložilo, kako je opravilo ta test, pa tudi pritožbeno sodišče je le na kratko povzelo razloge prvostopenjske sodbe brez pojasnila, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih naj bi pravica do izražanja imela prednost pred tožnikovo osebnostno pravico. Zato sta obe sodbi obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni mogoče preizkusiti zaključka, da obravnavana časopisna članka ne pomenita protipravnega škodnega ravnanja.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Revizija proti odločitvi o objavi sodbe ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

5. Zaradi nedopustnega posega v osebnostne pravice je mogoče uveljavljati različne oblike odškodnine. Tožnik je uveljavljal dve: objavo sodbe kot nedenarno odškodnino iz 199. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika in dejstva, da sta bila oba sporna članka objavljena 22. 6. 2001 in 29. 6. 2001) ter denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo po 200. členu ZOR. Ker gre za zahtevka z različno podlago, se pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Zato bi moral tožnik vrednost svojega nedenarnega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP opredeliti že v tožbi. Ker tega ni storil, nima pravice do revizije proti odločitvi o zavrnitvi pritožbe proti prvostopenjski sodbi o zavrnitvi njegovega nedenarnega tožbenega zahtevka. V tem delu je revizijsko sodišče tožnikovo nedovoljeno revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

6. Presoja obeh sodišč o pomanjkanju nedopustnega ravnanja kot enega od temeljev civilnega delikta in obstoja terjatve za plačilo denarne odškodnine je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna (prvi odstavek 154. člena ZOR). Ravnanje toženca z objavo članka o neresničnih dejstvih bi v določenih primerih lahko pomenilo nedopustno ali protipravno ravnanje, kot je bilo zavzeto stališče tudi v revizijski zadevi, na katero se sklicuje tožnik. Vendar je tožnikov primer drugačen od navedenega. Razlikuje se v bistveni okoliščini, da v tožnikovi zadevi v nasprotju z njegovimi revizijskimi trditvami ni bilo ugotovljeno, ali je tožnik pismo z naročilom umora dejansko napisal oziroma ali je bilo tako pismo res prestreženo. Še več, sodišče prve stopnje so do tožnikove trditve o tej okoliščini ni opredelilo prav iz razloga, ker je ni štelo za odločilno, saj je na peti strani sodbe zapisalo, da okoliščina, ali je bilo domnevno naročilo posredovano naslovniku pisno ali kako drugače, ne vpliva na dejstvo, da je domneva o naročilu za umor temeljila na podatkih, ki si jih novinarji spornih člankov niso izmislili, temveč so ti podatki resnično obstajali. Poleg tega tožnik prezre, da v članku v B. pismo sploh ni omenjeno. Z revizijskimi trditvami, da se je izkazala neresničnost informacije o obstoju pisma oziroma prestreženju tega pisma, tožnik v nasprotju s prepovedjo iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nedovoljeno poskuša dopolniti dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in potrdilo drugostopenjsko sodišče. Zato se revizijsko sodišče s to trditvijo in izpeljavami iz nje ni ukvarjalo.

7. Tudi revizijske navedbe, da novinarji spornih člankov niso preverjali informacije, so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč. Informacijo o tožnikovem naročilu za umor soobtoženega B. M. je policiji posredovala najprej upravnica zaporov v Radovljici, ki jo je dobila od tamkajšnjega pripornika. Policisti so pridobili odredbo sodišča za hišno preiskavo in pri preiskovani osebi, ki naj bi se pripravljala na naročeni umor, našla orožje, naboje in bombo. O opravljeni hišni preiskavi je kranjska policijska uprava obvestila novinarje, ti pa so tudi sami pridobili odredbo o hišni preiskavi in spraševali še druge vire (razlogi na četrti in peti strani prvostopenjske sodbe). Ni torej šlo za nepreverjeno informacijo o domnevi naročenega umora, kot skuša prikazati tožnik. V obeh člankih je pojasnjeno, da o dodatnih informacijah kriminalisti niso „najbolj zgovorni“ oziroma da „izsledki policijske preiskave niso znani“. Poleg tega so novinarji v zvezi z domnevnim naročilom za umor uporabljali pogojno obliko glagola, besedno zvezo „naj bi“, že sam naslov članka v A. „Policisti prestregli naročilo za umor“ pa se zaključi z vprašajem. Novinarji so torej imeli zadosti informacij že od policije, ki so jih še preverjali, pa tudi samo informacijo so predstavili na ustrezen način.

8. Ne drži revizijska trditev, da naj bi pritožbeno sodišče pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da je jedro članka v opisu poteka kazenske obravnave zoper tožnika in druge soobtožence zaradi treh ugrabitev in dveh umorov. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da ni pravno odločilno, kaj je jedro članka, zaradi česar se prvostopenjskemu sodišču o tem ni bilo treba opredeliti. Zadostuje ugotovitev o v člankih prikazani povezavi med domnevo o tožnikovem naročilu za umor soobtoženega B. M., ki ga je v kazenskem postopku obremenjeval, in tem kazenskim postopkom, s čimer se strinja tudi revizijsko sodišče. 9. Nobena pravica osebnosti ni absolutnega značaja. Omejena je že takrat, ko trči na pravice drugih (15. člen URS). To velja tudi za pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena URS ter pravice zasebnosti in osebnostne pravice iz 35. člena URS, v okvir katerih sodita tudi čast (zavest človeka o lastni vrednosti oziroma notranja, subjektivna čast) in ugled ali dobro ime (upoštevanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih oziroma zunanja, objektivna čast). Te pravice lahko pridejo v stik ali trčijo s pravicami drugih, na primer pravico iz 39. člena URS, ki zagotavlja tako svobodo do posredovanja informacij in mnenj, kot pravico do obveščenosti. Vsebuje tudi dolžnost novinarjev, da omogočijo drugim pridobiti informacije javnega značaja. Pri pravici javnosti do obveščenosti je tudi pomembno, za kakšno informacijo in o kateri osebi gre, torej ali ima javnost upravičen interes zvedeti za tako informacijo. Tožnik torej pravilno opozarja, da je upravičenost tega interesa drugačna pri različnih osebnostih, vendar sebe zmotno opredeljuje kot navadnega državljana. Nobenega dvoma ne more biti, da ima javnost upravičen interes izvedeti za okoliščine o poteku velikih kazenskih procesov, pa tudi za okoliščine v zvezi s temi procesi. Tožnik sam je izpovedal, da je bil v času objave obeh člankov v priporu, da je proti njemu (in soobtožencem) takrat tekel postopek zaradi treh ugrabitev in dveh umorov, da je bil širši javnosti znan v negativnem smislu in da so bili takrat časopisi polni njegovega imena in fotografij (razlogi prvostopenjske sodbe na tretji strani). Bil je torej javnosti znana oseba, ne pa navaden državljan, zanj in za okoliščine samega kazenskega postopka ter okoliščine v zvezi z njim (kamor sodi tudi informacija o tožnikovem domnevnem naročilu za umor soobtoženega, ki ga je v kazenskem postopku obremenjeval) se je javnost upravičeno zanimala.

10. Kadar prideta v stik oškodovančeva osebnostna pravica in pravica javnosti do obveščenosti, je treba ugotavljati ravnovesje med obema pravicama in presoditi, ali je tožbeni zahtevek res tak, da upravičuje nujnost posega sodišča. V demokratični družbi ima tisk pomembno vlogo, zlasti kadar gre za tako imenovane osebe javnosti. V ta krog ne sodijo le osebe na določenih vodilnih političnih ali gospodarskih položajih, pa tudi ne samo znane osebe iz kulturnega ali zabavnega življenja, pač pa tudi osebe, ki so javnosti znane iz drugih razlogov in tudi samo v določenem časovnem obdobju, na primer iz velikih kazenskih procesov. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da sta v obravnavani zadevi obe sodišči pravilno presodili, da objava domneve o tožnikovem naročilu za umor v opisanih okoliščinah ne pomeni nedopustnega ravnanja.

11. Prvostopenjsko sodišče je med drugim posebej poudarilo izjemno velik interes javnosti o objavi dejstev, povezanih s kazenskih postopkom (razlogi na četrti strani sodbe), drugostopenjsko sodišče pa se je s temi razlogi strinjalo (razlogi na četrti strani njegove sodbe), zato mu jih ni bilo treba posebej ponavljati. Pravkar pojasnjeno pomeni, da ne držijo revizijske trditve o procesni kršitvi v obeh sodbah zaradi izostalih razlogov o okoliščinah, ki utemeljujejo prednost pravice do obveščenosti pred tožnikovo osebnostno pravico.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP dovoljeni, a neutemeljeni del tožnikove revizije zavrnilo in s tem tudi tožnikove priglašene revizijske stroške.