Jedro

Delavec je upravičen do plače za delo, ki ga pri delodajalcu dejansko opravlja, ne glede na drugačno formalno razporeditev oziroma sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v plači v višini 1.405,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz I. točke izreka sodbe. Kar je tožnik zahteval več in drugače (razvidno iz II. točke izreka) je zavrnilo. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se glasi: „Tožniku za čas napotitve na opravljanje vojaške službe izven države, v okviru sodelovanja RS in SV v mirovni operaciji A., pod poveljstvom B. z mandatom C. od 28. 3. 2011 do 14. 10. 2011 oz. do prenehanja opravljanja vojaške službe v citirani mirovni operaciji A., pripada nominalni znesek 2.117,88 EUR„ (III. točka izreka).Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep (I. in IV. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako,da zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ugodilo zahtevku za razliko v plači glede na dejansko opravljeno delo prekoračilo trditveno podlago tožbe. Glede na to, da so bile navedbe glede pravno pomembnih dejstev, ki se nanašajo na zahtevek po dejanskem delu odsotne, sodišče toženi stranki tudi ni dalo možnosti, da so do njih opredeli, poleg tega pa je sodišče prve stopnje celo izjave prič v sodbi upoštevalo kot navedbe tožnika ter s tem trditveno podlago tožbe. Dokazi ne morejo nadomeščati odsotnih trditev tožbe, saj so dokazi namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti in obstoju navedb, ki jih tožnik poda v tožbi, nikakor pa dokazi niso namenjeni temu, da stranke z njihovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Takšno sodno prakso je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS. Po uradni dolžnosti je mogoče izvajati le dokaze, ne pa tudi po uradni dolžnosti nadomeščati odsotne trditvene podlage in s tem pravno pomembnih dejstev. Kot izhaja iz tožbe, je tožnik zahtevek zastavil tako, da je najprej izpodbijal ukaz, na ugovor tožene stranke je zahtevek v tem delu umaknil, ter vztrajal pri tožbenih navedbah kot pri zahtevku, kjer stranka izpodbija razporeditev ter posledično odločbo o plači. V konkretnem primeru tožnik ni podal navedb, na podlagi katerih bi lahko sodišče sploh odločalo o zahtevku po dejanskem delu. V kolikor sodišče odloči mimo trditvene podlage tožbe, drugi stranki odvzame možnost učinkovite obrambe ter v tem primeru zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugotavljalo in ugotovilo dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, je napačno ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo štabnega vodnika.

Tožena stranka še izpostavlja, da štabni vodnik ni dolžnost, temveč je bila dolžnost, na katero je bil razporejen tožnik, enotovni podčastnik. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da predloži formacijo, zaradi tega je izvedlo dodaten narok, s tem je kršilo 11. člen ZPP, saj je bil vpogled v formacije glede na odsotno trditveno podlago nepotreben.

Tožnik je enačil dolžnost, ki jo je opravljal v tujini z dolžnostjo, ki jo je opravljal v Sloveniji. Tožnik je bil na misiji razporejen na povsem drugo dolžnost kot v Sloveniji. Da ni opravljal istih nalog kot v Sloveniji, je razvidno tudi iz tožbenih navedb tožnika in njegove izpovedbe, ko je izpovedal, da se je za misijo posebej usposabljal. Tožnik niti ni navajal, niti dokazal, da je opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta pretežni čas in da je opravljal tiste naloge, ki jih dolžnost, na katero je bil razporejen z ukazom, ne zajema. Ker tožnik navedenega niti ni navajal, niti dokazal, bi moralo sodišče njegov zahtevek zavrniti. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik le pavšalno zatrjeval, da mu pripada plača za naziv štabni vodnik. Šele po zaslišanju predlaganih prič je pričel navajati, da je na misiji opravljal dela in naloge enotovnega podčastnika v nazivu štabni vodnik, torej prepozno, sodišče prve stopnje pa je v nasprotju z ZPP takšno navedbo kljub prekluziji upoštevalo. Sodišče je v nasprotju s sodno prakso tožniku priznalo razliko v plači za višji naziv. Za plačilo po dejanskem delu bi moral tožnik opravljati vsa dela in dolžnosti višje vrednotenega delovnega mesta in ne naziva. Tožnik in priče niso potrdile, da bi tožnik opravljal naloge, ki so razvidne iz formacije za dolžnost častnik - podčastnik, ki se opravlja v nazivu štabni vodnik. Ker tožnik ni podal trditvene podlage glede konkretnih nalog, ki naj bi jih opravljal v Sloveniji, niti konkretnih nalog, ki jih je opravljal na misiji, sodišče prve stopnje ni moglo z gotovostjo ugotoviti ali je tožnik opravljal na misiji enaka dela kot v Sloveniji, še manj pa da ni opravljal del in nalog formacijske dolžnosti, na katero je bil razporejen z ukazom, ki ga je neuspešno izpodbijal. Tudi izpovedbo priče D.D. je sodišče prve stopnje napačno ocenilo. Na podlagi izpovedb prič in v primerjavi s formacijami, ki jih je vpogledalo brez dokaznega predloga, sodišče ni moglo ugotoviti, da je tožnik opravljal v spornem obdobju delo enotovnega podčastnika, ki se opravlja v nazivu štabni vodnik. Izpodbijana sodba je za toženo stranko tako imenovana sodba presenečenja, s tem pa je bila toženi stranki kršena pravica do izjavljanja. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, ko ni ugotavljalo, katera dela in naloge formacijske dolžnosti enotovni podčastnik v nazivu štabni vodnik je opravljala priča D.D. , ampak je ugotovilo le, da sta priča in tožnik prejela enak ukaz (...) ter da sta se skupaj za enake naloge usposabljala v E..

Tožena stranka je ugovarjala tožbenemu zahtevku tudi po višini. Tožnik je v tožbi zahteval denarni znesek za čas napotitve na misijo od 28. 3. 2011 do 14. 10. 2011, sodišče prve stopnje pa je tožniku prisodilo razliko do 25. 10. 2011, čeprav je tožnik navajal, da je bil na misiji do 14. 10. 2011. Tožnik je navedbo o datumu vrnitve z misije podal po prvem naroku, za kasnejše navajanje pa ni izkazal opravičljivih razlogov. Sodba je v navedenem delu neobrazložena.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Ker je tožnik glede na izrek v I. točki uspel le s 27 % zahtevka, je odločitev o stroških postopka napačna. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, na katere opozarja pritožba.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage tožnika in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedene kršitve sodišče prve stopnje ni storilo, saj je tožnik v svojih vlogah trdil, da je na mirovni operaciji A. v F. pod poveljstvom B. z mandatom C. opravljal dela in naloge podčastnika, ki se jih opravlja v nazivu štabni vodnik. V dokaz svojim trditvam je tožnik predlagal zaslišanje prič, ki naj bi potrdile, da je tožnik opravljal dela in naloge z zahtevnostjo, ki jih opravlja podčastnik na formacijski dolžnosti v nazivu štabni vodnik. Tožnik je torej podal ustrezno trditveno podlago, na podlagi katere je sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze in sicer zaslišalo priči D.D. in G.G..

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da predstavlja sodba sodišča prve stopnje za toženo stranko tako imenovano sodbo presenečenja in da je s tem sodišče poseglo v njeno pravico izjavljanja. Tožena stranka s tem očita bistveno kršitev pravdnega postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti (5. člen ZPP), vendar pa navedene kršitve sodišče prve stopnje ni storilo. Za kršitev načela kontradiktornosti gre le, če sodišče opre odločbo na pravno normo, na katero tudi vestna stranka ob potrebni skrbnosti, glede na različna možna pravdna stališča, ni mogla računati, zato ni navedla vseh dejstev, ki bi lahko bila relevantna in zanje tudi ni ponudila dokazov (t.im. sodba presenečenja). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da konkretni primer nedvomno ni takšen. Tožnik je postavil ustrezno trditveno podlago, zato se je od tožene stranke pričakovalo, da se bo opredelila do trditev tožnika. Tožena stranka tudi ne pojasni, katere dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, sama šteje za tako imenovane informativne dokaze.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal vsa dela in naloge formacijske dolžnosti „enotovnega podčastnika“, ki se opravljajo v nazivu štabni vodnik, napačen, ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, katera dela in naloge formacijske dolžnosti enotovni podčastnik v nazivu štabni vodnik sta opravljali priči D.D. in G.G.. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, temelji na izpovedi priče D.D., ki je izpovedal, da je bila njegova osnovna naloga na misiji mentoriranje četnega podčastnika, tožniku nadrejeni G.G. pa je izpovedal, da je mentoriranje četnega podčastnika opravljal tudi tožnik. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik na misiji opravljal primerljiva dela kot D.D., priča G.G. pa je potrdil, da naloge, ki jih je tožnik opravljal na misiji sodijo pod formacijsko dolžnost podčastnik, ki se opravlja v nazivu štabni vodnik.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je tožniku prisodilo plačo za čas od 14. 10. 2011 do 25. 11. 2011. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik prejel popravek ukaza o napotitvi na opravljanje nalog v tujini z dne 18. 3. 2011, v katerem se je datum vrnitve v domovino (14. 10. 2011) nadomestil z datumom 25. 10. 2011. Ker je tožnik zahteval razliko v plači za čas, ko je bil napoten na opravljanje vojaške službe izven države, mu je sodišče prve stopnje prisodilo razliko za navedeno obdobje in s tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna saj mora delodajalec že na podlagi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji), ki se v skladu s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. list RS št. 56/2002 in naslednji) in v zvezi s prvim odstavkom 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. list RS št. 103/2004 in naslednji), uporablja tudi za delavce na obrambnem področju, dolžan zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Sodna praksa je pri obravnavanju enakih primerov že sprejela stališče, da je delavec upravičen do plače za delo, ki ga pri delodajalcu dejansko opravlja, ne glede na drugačno formalno razporeditev oziroma sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Ob presoji odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški postopka pravilno odmerjeni, glede na določbo 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče glede na doseženi uspeh strank odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, zato je v skladu s 353.členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške odgovora na pritožbo krije tožnik sam (155. člen ZPP).