Jedro

Ker je tudi ravnanje predstavnika kmetijske zadruge mogoče obravnavati enako kot ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti in ker je v skladu z določbo 2. odstavka 8. člena ZDen mišljeno z izrazom podržavljeno tudi tisto premoženje, ki je prešlo v splošno ljudsko premoženje (kot v obravnavanem primeru), je moralo sodišče prve stopnje natančno ugotoviti ali je bila v konkretni zadevi kupoprodajna pogodba sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače. Predlagatelj je tisti, ki mora dokazati, da je bila konkretna pogodba sklenjena v okoliščinah iz 5. člena ZDen, torej da je v zvezi s sklenitvijo pravnega posla obstajalo takšno ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je merilo na sklenitev pravnega posla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljev, da se B. M. šteje za upravičenko do denacionalizacije nepremičnin, ki so prešle v državno last na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 1.1.1961, sklenjene zaradi sile in grožnje državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Predlog je zavrnilo tudi glede predlaganih oblik denacionalizacije. Odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo z ugotovitvijo, da ni neposrednega dokaza o obstoju konkretne sile ali grožnje pri podpisu sporne kupoprodajne pogodbe. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99; v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožujeta predlagatelja J. in Jo. D. V pritožbi navajata, da je v nasprotju z namenom ZPP, da bi v zadevi, v kateri vrednost spornih nepremičnin močno presega 2 mio SIT, odločalo okrajno sodišče. Sodišče tudi v ponovljenem postopku ni izvedlo bistvenega dokaza s cenilcem, ki bi gotovo pokazal, da je šlo pri sporni pogodbi za nadpolovično pr ikrajšanje. Glede na to pa že sam prehod premoženja v družbeno lastnino, dokazuje prisilo organov, povezanih z državo. Izjave zaslišanih prič so pokazale prizadetost prodajalke, torej zadostno mero sile. Cenitev I. B. z dne 25.12.1961 pa kaže, da sodišče prve stopnje ni z zadostno skrbnostjo pretehtalo predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo prisilo države, ki je terjala obnovo in pretila s sankcijami, če se hiše niso obnovile. Pritožnika očitata sodišču prve stopnje pristranskost, ko je ocenjevalo tudi okoliščine, ki bi lahko prišle v poštev le ob razpravljanju o omejitvi dedovanja v zapuščinskem postopku. Ocenjevanje družbene pomoči, ki je sledila prikrajšanju, ki ga je povzročila družba, je namreč v nasprotju z namenom Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS 27/91 - 65/98; v nadaljevanju ZDen). Pritožnika še navajata seznam predpisov iz 3. člena ZDen. Zaradi navedenega pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne pred spremenjen senat okrožnega sodišča. Pritožba ni utemeljena. Smiselno uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. V skladu z določbo 56. člena ZDen namreč o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen odloča okrajno sodišče v nepravdnem postopku. Novi ZPP v vsebino citirane določbe v ničemer ni posegel, zato je zmotno stališče pritožnikov, da je za določitev pristojnosti v obravnavani zadevi odločilen kriterij vrednosti spornega predmeta. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 5. člena ZDen, zato je brezpredmetno pritožbeno povzemanje predpisov, ki jih našteva 3. člen ZDen. Po 5. členu ZDen se za upravičenca do denacionalizacije šteje tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. V obravnavani zadevi je sporno premoženje prešlo v last Kmetijske zadruge B. na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 1.1.1961 (priloga A3 v spisu). Ker je tudi ravnanje predstavnika kmetijske zadruge mogoče obravnavati enako kot ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti in ker je v skladu z določbo 2. odstavka 8. člena ZDen mišljeno z izrazom podržavljeno tudi tisto premoženje, ki je prešlo v splošno ljudsko premoženje (kot v obravnavanem primeru), je moralo sodišče prve stopnje natančno ugotoviti ali je bila v konkretni zadevi kupoprodajna pogodba sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače. Ponovljen dokazni postopek, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni pokazal, da bi bila sporna pogodba sklenjena v okoliščinah iz 5. člena ZDen. Zmotno je stališče pritožnikov, da že sam prehod premoženja v družbeno lastnino, dokazuje prisilo organov, povezanih z državo. Sam prehod premoženja, četudi bi šlo za kupoprodajno pogodbo v kateri bi bila kupnina nižja od prometne vrednosti premoženja, za ugoditev predlogu za denacionalizacijo ne zadošča. Pritožbeno sodišča poudarja, da je predlagatelj tisti, ki mora dokazati, da je bila konkretna pogodba sklenjena v okoliščinah iz 5. člena ZDen, torej da je v zvezi s sklenitvijo pravnega posla obstajalo takšno ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je merilo na sklenitev pravnega posla. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni dokazov o obstoju konkretne sile ali grožnje v smeri podpisa sporne kupoprodajne pogodbe in da je bila prav B. M. pogodbena stranka, ki je imela interes za prodajo posestva in je Kmetijski zadrugi B. ponudila posestvo v odkup. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za odločitev v obravnavani zadevi ključnega pomena ocena ekonomsko - socialnega in tudi zdravstvenega stanja B. M. Dokazni postopek je pokazal, da je bila le-ta ob sklenitvi pogodbe bolehna in ni več mogla delati, da je živela sama v hiši, ki je bila v izredno slabem stanju in je ni mogla vzdrževati oz. popraviti; tudi gospodarska poslopja so bila močno poškodovana. Glede na takšno stanje je prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je ime la B. M. interes prodati nepremičnine in tako poskrbeti za svojo socialno varnost. To potrjuje tudi izjava priče D. M., ki je na naroku dne 17.5.1996 povedal, da je B. M. sama ponudila posestvo v odkup Kmetijski zadrugi. Ob odločitvi za prodajo nepremičnin torej ni bila pod vplivom grožnje ali sile državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Na to kaže tudi okoliščina, da je B. M. sama naročila cenitev nepremičnin, njihova vrednost ji je bila torej znana. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je B. M. ob sklepanju sporne pogodbe tehtala med dvema opcijama; možnost izbire pa že sama po sebi kaže na njeno svobodno voljo. Izbrala je opcijo prodaje premoženja ter prejemanja socialne pomoči, ki jo je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje prejemala od 1.9.1967 do smrti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi to okoliščino; zmotno pa je pritožbeno stališče, da je prejemanje socialne pomoči dejstvo, ki bi ga bilo mogoče upoštevati šele v zapuščinskem postopku. Pritožbeno sodišče torej, kot je bilo obrazloženo, sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je do sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 1.1.1961 prišlo zaradi ekonomskih razlogov na strani B. M. Sodišče sicer verjame pričama N. in P. S., da je bila B. M. po sklenitvi pogodbe razburjena, možno je tudi, da z dogovorjeno kupnino ni bila zadovoljna. Vendar pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj ocenjuje, da se je B. M. odločila posestvo prodati tudi za takšno - nižjo kupnino. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da je prodajalka obdržala pravico uporabe stanovanja v hiši, pa tudi pravico uporabe ene od gozdnih parcel, kot je povedala priča N. S. S prodajo premoženja pa je B. M. tudi izpolnila pogoje za pridobitev socialne pomoči in si tako nedvomno zagotovila sredstva za preživljanje, kar je bil očitno razlog za sklenitev sporne pogodbe. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo. Predlagatelji namreč niso uspeli dokazati, da bi bili izpolnjeni pogoji iz 5. člena ZDen. V zvezi s sklenitvijo obravnavane kupoprodajne pogodbe ni bilo ravnanja državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki bi merilo na sklenitev pravnega posla, ampak se je za prodajo premoženja, pod zgoraj opisanimi pogoji odločila sama B. M. Glede na takšen zaključek, bi bila izvedba dokaza z izvedencem - cenilcem nepotrebna ter v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) in je tudi v tem delu pritožba neutemeljena. Po preizkusu izpodbijane sodbe se torej izkaže, da pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je, kot je ugotovilo pritožbeno sodišče, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku na prvi stopnji, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.