Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno omejilo tek zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnic, kot ti izhajajo iz izvršilnega naslova v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/4 z dne 2.3.2006, četudi je dolžnik v svojem ugovoru omejitev teka obresti v tem smislu uveljavljal le podrejeno, saj gre v danem primeru za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Po tem, ko je sodišče prve stopnje tek zakonskih zamudnih obresti omejilo v skladu s pravilom »ne ultra alterum tantum« bi moralo presoditi še, ali obresti za obdobje, v katerem je ugotovilo, da so tekle, niso morda že zastarale.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v 1. točki izreka, spremeni tako, da ta sedaj glasi: »1. Ugovoru dolžnika z dne 10.5.2009 se ugodi in se sklep o izvršbi opr. št. In z dne 22.4.2009 razveljavi

glede teka zakonskih zamudnih zamudnih obresti, in sicer: od zneska 257,80 EUR (prej 61.778,50 SIT) od 19.2.1999 dalje do plačila, od zneska 259,13 EUR (prej 62.098,02 SIT) od 25.3.1999 dalje do plačila, od zneska 156,48 EUR (prej 37.498,65 SIT) od 8.4.1999 dalje do plačila, od zneska 259,64 EUR (prej 62.219,43 SIT) od 8.4.1999 dalje do plačila, od zneska 260,68 EUR (prej 62.468,64 SIT) od 11.5.1999 dalje do plačila, od zneska 176,00 EUR (prej 42.177,20 SIT) od 19.6.1999 dalje do plačila, od zneska 60,69 EUR (prej 14.544,71 SIT) od 19.6.1999 dalje do plačila, od zneska 8,07 EUR (prej 1.933,30 SIT) od 8.7.1999 dalje do plačila, od zneska 16,21 EUR (prej 3.883,00 SIT) od 7.8.1999 dalje do plačila, od zneska 439,12 EUR (prej 105.230,00 SIT) od 7.12.2001 do 9.4.2006 in se izvršba v tem obsegu ustavi.« Dolžnik sam krije svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi opr. št. In... z dne 22.4.2009 razveljavilo glede teka zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnic po dnevu, ko so obresti od posameznega zneska glavnice dosegle višino glavnice in je izvršbo v tem delu ustavilo, kakor to natančneje izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Povedano drugače, sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom omejilo tek zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnic v skladu s pravilom, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico (»ne ultra alterum tantum«.) Glede zakonskih zamudnih obresti od zneska v višini 439,12 EUR pa je ugotovilo, da te do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika (OZ-A) dne 22.5.2007 zneska glavnice še niso dosegle, zato tečejo dalje do plačila in je v tem obsegu ugovor dolžnika zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje dolžnik in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V svoji laični pritožbi izpostavlja kot že v svojem ugovoru, da je predmet izterjave v predmetnem izvršilnem postopku judikatna terjatev in je zato potrebno, da sodišče tek zakonskih zamudnih obresti, ki so upniku priznane s pravnomočno sodno odločbo, omeji na zadnja tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo, torej da tečejo od 10.4.2006 dalje do plačila. Sodišču prve stopnje očita, da tako postavljenega ugovora zastaranja sploh ni presojalo, niti ni upoštevalo utesnitve izvršbe, ki jo je v odgovoru na ugovor dolžnika predlagal upnik, ki se je z dolžnikovimi ugovornimi navedbami strinjal. Sodišče se je ukvarjalo s tekom zakonskih zamudnih obresti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/4 z dne 2.3.2006, čeprav omejitev teka zakonskih zamudnih obresti skladno s to odločbo ni bil prvi ugovorni razlog dolžnika, temveč ga je dolžnik uveljavljal podrejeno, primarno pa se je skliceval na zastaranje stranskih (judikatnih) terjatev po pravnomočni sodbi. Dolžnik tako predlaga pritožbenemu sodišču, da prvo točko izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, kot je zahteval upnik v svojem odgovoru na ugovor, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, pazilo tudi na obstoj morebitnih uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijani sklep sicer ni obremenjen s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa odločitev sodišča prve stopnje, ob tem, ko je to sicer pravilno omejilo tek zakonskih zamudnih obresti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/4 z dne 2.3.2006, materialno pravno zmotna v delu, ko ne upošteva ugovora zastaranja stranskih terjatev, ki ga dolžnik utemeljeno uveljavlja, kar je narekovalo ustrezno spremembo odločitve, v obsegu kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Kot že zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje pravilno omejilo tek zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnic, kot ti izhajajo iz izvršilnega naslova – pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča opr. št. z dne 17.12.2001, v skladu z že zgoraj citirano odločbo ustavnega sodišča, četudi je dolžnik v svojem ugovoru omejitev teka obresti v tem smislu uveljavljal le podrejeno, saj gre v danem primeru za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Utemeljeno pa dolžnik v svoji pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni presojalo ugovora zastaranja stranskih terjatev, priznanih s pravnomočno sodno odločbo, ki je podlaga predmetni izvršbi, s čemer je soglašal tudi upnik v svojem odgovoru na ugovor dolžnika in celo predlagal utesnitev izvršbe, skladno z ugovornimi navedbami dolžnika. Po tem, ko je sodišče prve stopnje tek zakonskih zamudnih obresti omejilo v skladu s pravilom »ne ultra alterum tantum«, tako da mora dolžnik upniku povrniti zakonske zamudne obresti od zneskov navedenih v izreku prvostopenjskega sklepa v višini, ki je enaka višini posameznih zneskov glavnice, bi moralo presoditi še, ali obresti za obdobje, v katerem je ugotovilo, da so tekle, niso morda že zastarale. Ob pravilni uporabi materialnega prava se namreč dolžnikov ugovor zastaranja stranskih terjatev izkaže kot utemeljen.

Zastaranje terjatev, ugotovljenih pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, oziroma t.i. judikatnih terjatev, ureja 356. člen Obligacijskega zakonika (OZ). V skladu s prvim odstavkom tega člena vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. V skladu z drugim odstavkom istega člena pa vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Le-ta pa v skladu s prvim odstavkom 347. člena OZ znaša tri leta od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Sodna odločba, iz katere izhajajo terjatve upnika, ki jih uveljavlja v predmetnem izvršilnem postopku, je postala pravnomočna dne 28.12.2001, medtem ko je upnik predlog za izvršbo zaradi prisilne realizacije teh terjatev po navedbah strank v postopku vložil dne 10.4.2009 (iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je bil predlog za izvršbo oddan priporočeno na pošto 15.4.2009 in ga je sodišče prve stopnje prejelo 16.4.2009, medtem ko je na samem predlogu označen datum 10.4.2009). Upoštevajoč tri letni zastaralni rok, ki velja za zastaranje stranskih terjatev, ugotovljenih s pravnomočno sodno odločbo in datum vložitve izvršilnega predloga (15.4.2009) je tako ugotoviti, da so zakonske zamudne obresti od zneskov glavnic navedenih v izreku izpodbijanega sklepa, če bi te tekle vse do vložitve izvršilnega predloga, zastarale v obdobju pred 15.4.2006, posledično pa je ob logičnem sklepanju potrebno zaključiti, da so zastarale obresti od posameznih zneskov glavnic, ki so prenehale teči že pred navedenim datumom; obresti od vseh v izreku izpodbijanega sklepa navedenih zneskov so namreč višino glavnice dosegle že v letu 2002. Iz tega razloga za presojanje zastaranja zakonskih zamudnih obresti v tem obsegu niti ni relevantno, da je bil predlog za izvršbo dejansko vložen šele 15.4.2009, in ne že 10.4.2009, kakor sicer skladno navajata v svojih vlogah upnik in dolžnik.

Posebej je potrebno ugovor zastaranja presojati za glavnico v višini 439,12 EUR, ki predstavlja znesek pravdnih stroškov, v korist upnika priznanih s pravnomočno sodno odločbo. Za naveden znesek je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da obresti od tega zneska do 22.5.2007, torej do uveljavitve novele OZ-A, ki pravilo, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico, ohranja le še za pogodbene obresti (382.a člen OZ), zneska glavnice niso dosegle, zato tečejo dalje do plačila tudi po tem datumu, vendar pa je tek zakonskih zamudnih obresti tudi od tega zneska zaradi zastaranja potrebno omejiti na zadnja tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo. Sicer je kot datum vložitve predmetnega izvršilnega predloga potrebno pravilno upoštevati 15.4.2009, saj v skladu s 365. členom OZ zastaranje velja za pretrgano z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovem dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, upnik pa je predmetni izvršilni predlog na sodišče prve stopnje naslovil s priporočeno poštno pošiljko navedenega dne, in bi skladno z navedenim zastaranje zakonskih zamudnih tako bilo potrebno ugotoviti pred 15.4.2006. Vendar pa ne gre prezreti, da dolžnik ugovarja tek zakonskih zamudnih obresti zaradi zastaranja le za obdobje pred 10.4.2006, zato je šteti, da tek obresti med 10.4.2006 in 15.4.2006 priznava, in izvršitvi upnikove terjatve v tem obsegu niti ne nasprotuje, v posledici česar je pritožbeno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo za tek zakonskih zamudnih obresti od zneska 439,12 EUR za čas pred 10.4.2006, kakor je razvidno iz izreka tega sklepa.

Vse navedeno je narekovalo odločitev pritožbenega sodišča, ki je pritožbi dolžnika v skladu s tretjo točko 365. člena ZPP ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo v obsegu kot je to razvidno iz izreka tega sklepa.

Sprememba odločitve sodišča prve stopnje na prvostopenjsko stroškovno odločitev ni imela vpliva, saj je dolžnik dodatno uspel le glede teka zakonskih zamudnih obresti kot stranskih terjatev, ki se ne izterjujejo kot glavna terjatev, kar na uspeh upnika v predmetnem izvršilnem postopku nima vpliva, tudi sicer pa dolžnik s predmetno pritožbo izrecno izpodbija le 1. točko prvostopenjskega sklepa, medtem ko odločitve o stroških postopka ne graja. Tako je pritožbeno sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo le o stroških postopka v zvezi s pritožbo, ki jih je priglasil dolžnik. Iz enakega razloga kot zgoraj navedeno, torej ker je uspel le glede stranske terjatve, dolžnik ne beleži pritožbenega uspeha, zaradi katerega bi bil upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v zvezi s pritožbo, zato le-te mora kriti sam.

Določila ZPP so bila uporabljena na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).