Jedro

ZDen temelji na načelu, da se lahko vrne le tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno. Iz tega sledi, da ni mogoče vrniti ničesar drugega oziroma nič več.

Vračanje v solastniškem deležu je dopustno le tedaj, ko ga dopušča zakon, to pa je v primeru iz drugega odstavka 27. člena ZDen, kjer gre za vračanje kmetijskih zemljišč, ki ležijo v območju kompleksa kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini. Zakon v primeru, ko gre za vračanje stavbnih zemljišč, take določbe ne vsebuje. Zato vračanje stavbnih zemljišč v solastniškem deležu, ki ustreza površini podržavljene parcele glede na površino celotne parcele, tudi ni dopustno.

Park sodi med javne površine, katerih raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, hkrati pa gre za grajeno javno dobro. V takem primeru so izkazane ovire za vračilo nepremičnin v naravi po določbi drugega odstavka 32. člena in 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 490 – 29/2012/124 z dne 1. 2. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je dolžna zavezanka A. vrniti v last in posest solastniške deleže na nepremičnini parc. št. 1319/1 k.o. ..., in sicer 290/1000 upravičencu A.A., 67/1000 upravičenki B.B. in 111/1000 upravičencu C.C. V obrazložitvi navaja, da je nepremičnina parc. št. 1319/1 k.o. ... deloma nastala iz upravičencem podržavljenih parcel 473, 474 in 480 k.o. .... Izračun vrednosti ob podržavljenju in ob vračanju pokaže, da je nepremičnina v času vračanja vredna več, vendar povečanje ne presega 30 % vrednosti. Ob podržavljenju je bila odškodnina določena le enemu od upravičencev in to v zanemarljivi vrednosti. Solastniške deleže na tedaj še nerazdeljeni nepremičnini parc. št. 1319 k.o. ... je upravičencem vrnila že Upravna enota Ljubljana, vendar je Ministrstvo za okolje in prostor odločbo razveljavilo z obrazložitvijo, da gre za zemljišča, razglašena za naravno znamenitost in je zato za odločanje o vračilu tega zemljišča pristojno navedeno ministrstvo. Poleg tega je bilo mnenja, da upravičencem pripadajo le ustrezni solastniški deleži, upoštevaje obseg zemljišča, ki jim je bil podržavljen.

2. Toženka je v ponovljenem postopku ugotavljala obstoj morebitnih ovir za vračilo nepremičnine v naravi. Navaja, da je parcela robna, podolgovata, poteka od ... in vodi v breg ob cesti, ki poteka mimo .... Od preostalega parka in ... jo ločuje ta cesta in torej ne gre za okras same stavbe. Toženka ni zasledila dokaza, da gre za z gradbenimi objekti zazidano zemljišče, niti jih zavezanec ne dokazuje, tako da ovire za vračilo v smislu drugega odstavka 32. člena ZDEN ne obstajajo. Izjema glede pozidanosti je podatek iz registra nepremičnin, po katerem je pozidano zemljišče v izmeri 943 m2, vendar zavezanka na določni ravni zazidanosti ni dokazala. Dejstvo je tudi, da je zemljišče skoraj v celoti predstavljalo park že v času podržavljenja. Iz zemljiškoknjižnih podatkov tudi ni zaslediti, da je nepremičnina opredeljena kot javno dobro in zavezanec ni izkazal, da del parcele, ki je po prostorskih podatkih park, pomeni javno dobro, ki je grajeno kot objekt. Iz lege parcele in iz dejanskega stanja ni razvidno, da bi bila izvzeta iz pravnega prometa, zaradi česar ovira iz 3. točke 19. člena ZDen ni podana. Upoštevaje lego parcele toženka tudi ne more šteti, da bi bila z vrnitvijo v naravi okrnjena prostorska kompleksnost parka in namen izrabe prostora in nepremičnin. Ovire za vračilo v naravi prav tako ne predstavlja delno seganje v nepremičnine na območje ...

3. Tožnica v tožbi navaja, da se nepremičnina nahaja v sklopu parka Tivoli in gre za naravno znamenitost, kar pomeni, da je izven pravnega prometa. Zaščita z Odlokom o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib predstavlja oviro za vrnitev zemljišča v naravi po 3. točki 19. člena ZDen. Nepremičnina delno sega tudi v območje ... Ob upoštevanju veljavnih prostorskih aktov gre za park oziroma zelenico, ki služi za oddih, pouk in rekreacijo in ne za kmetijsko ali gozdno proizvodnjo. Gre za funkcionalno celoto s parkom Tivoli in okras stavbe Tivoli. Po Zakonu o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) so parki in zelenice komunalni objekti, katerih uporaba je dostopna vsem in gre za zazidano stavbno zemljišče. Po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) gre za grajeno javno dobro, kar predstavlja oviro za vrnitev zemljišč v naravi po 2. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Tožnica opozarja na jasno in enotno stališče upravnosodne prakse, po kateri park predstavlja zazidano stavbno zemljišče in je zato podana ovira za vračanje po drugem odstavku 32. člena ZDen. Ker gre za grajeno javno dobro, katerega uporaba je pod enakimi pogoji dostopna vsem, pa je podana tudi ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Ker toženka ni opravila ponovnega ogleda, četudi je bil predlagan, je kršeno načelo neposrednega izvajanja dokazov. Nadalje nasprotuje vračanju v solastniškem deležu, saj bi upravičenci s tem prejeli solastniški delež tudi na nepremičninah, ki jim niso bile podržavljene. Takšna odločitev posega v lastninsko pravico zavezanca, ki je ustavno varovana. Toženka je tudi spregledala, da je bilo o vračanju celotnih parc. št. 473 in 474 že pravnomočno odločeno z odločbama upravne enote št. 3211-35/2002-291 z dne 31.1.2009 ter št. 3211-35/2002-292 z dne 31. 1. 2009, kjer je bila upravičencem priznana odškodnina za nepremičnini v izmeri 2980 m2 ter je tako upravni organ v tem postopku odločal o zadevi, ki je res judikata. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo odpravi. Zahteva povračilo stroškov.

4. Tožena stranka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Prizadeta stranka D.D. v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče po opravljeni obravnavi tožbo zavrne. Navaja, da ne drži, da je bilo o denacionalizaciji podržavljenih nepremičnin parc. št. 473 in 474 k.o. ... že odločeno. Z delnima odločbama Upravne enote Ljubljana je upravičencem pripadla odškodnina le za 320 m2 parcele 473 k.o. ... in 2980 m2 parcele 474 k.o. .., skupaj 3300 m2. Razlika med podržavljenima površinama znaša 580 m2 in se med drugim nahaja tudi v nepremičnini parc. št. 1319/1 k.o. ... Opozarja, da je večji del nepremičnin na območju Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib v lasti fizičnih oseb. Po sodni praksi pa to, da se nepremičnina nahaja znotraj zavarovanega območja, tudi ne predstavlja ovire za vračilo v naravi. Med postopkom sta bila opravljena dva ogleda na kraju samem, kjer se je ugotovilo, da je nepremičnina v naravi travnik z drevesi in grmovjem ter spomenikom in ne gre za zazidano stavbno zemljišče, zato nov ogled ni bil potreben. Tožnica napačno tolmači določbe ZGO-1. Ugotavljanje statusa zazidanih stavbnih zemljišč je v postopkih denacionalizacije urejeno posebej, saj se po 219. členu ZGO-1 uporabljajo določbe 2. člena ZSZ, po katerih je zazidano stavbno zemljišče tisto zemljišče, na katerem je objekt. Na nepremičnini 1319/1 k.o. ... ni nobenega objekta. Da gre za nezazidano stavbno zemljišče, nenazadnje izhaja iz Informacije o namembnosti zemljišč z dne 2. 9. 2004. Ovira iz 32. člena ZDen očitno ni podana, posledično pa tudi ne ovira iz 2. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Sklicevanje na status grajenega javnega dobra ni upravičeno, ker ne gre za zazidano stavbno zemljišče. Poleg tega nepremičnina pridobi status grajenega javnega dobra šele, ko je kot taka razglašena z odločbo.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po drugem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (vrnitev premoženja). Če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). ZDen torej temelji na načelu, da se lahko vrne le tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno1. Iz tega sledi, da ni mogoče vrniti ničesar drugega oziroma nič več. Nadalje 158. člen Ustave določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

8. Tožnica trdi, da so upravičenci v postopku denacionalizacije za nepremičnini parc. št. 473 in 474 k.o. ..., katerih dela sta danes del parcele 1319/1 k.o. ..., že prejeli odškodnino in je toženka odločila o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo soglaša, da je bila odškodnina že določena, vendar trdi, da je ni prejela za celotno površino teh dveh parcel ampak zgolj za 320 m2 nepremičnine parc. št. 473 in za 2980 m2 nepremičnine parc. št. 474 k.o. ... Glede na velikost teh parcel naj bi bilo predmet vračanja še 580 m2 teh dveh nepremičnin.

9. Iz dejanskega stanja, opisanega na koncu 10. strani in na začetku 11. strani izpodbijane odločbe, ni mogoče razbrati, o čem je bilo dejansko že pravnomočno odločeno, tj. za katere (dele) nepremičnin so upravičenci že prejeli odškodnino, zaradi česar sodišče tudi ne more presoditi, ali je o stvari že odločeno. Če bi upravičenci za nepremičnini prejeli odškodnino, ne bi bilo več podlage, da se jim površina teh dveh parcel, katera je zajeta v parceli 1319 k.o. ..., vrača v naravi (iz lokacijske informacije izhaja, da je v delu sedanje parcele 1319 k.o. ... združeno 290 m2 površine parcele 473 k.o. ... in 290 m2 površine parc. št. 474 k.o. ...). Toženka naj zato v ponovljenem postopku izvede potrebne dokaze in v odločbi razumljivo pojasni, za katero premoženje (katere dele parcel 473 in 474 k.o. ...) so upravičenci že prejeli odškodnino in iz česa to izhaja.

10. Po 2. členu ZDen se torej vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno. Upravičencem so bile podržavljene parcele 473, 474 in 480 k.o. ..., ki danes ne obstajajo več, so pa posamezni deli teh parcel združeni v parceli 1319/1 k.o. ..., v katero pa je združeno tudi zemljišče, ki jim ni bilo podržavljeno. Toženka je upravičencem vrnila solastniške deleže na parceli 1319/1 k.o. ... Pojasnjuje, da je deleže ugotavljala zato, ker se je želela izogniti nepotrebnim dodatnim stroškom izvedenca geodeta. Vendar je s tem kršila materialno pravo. Tožnica upravičeno opozarja, da taka odločitev predstavlja tudi poseg v lastninsko pravico zavezanca, ki je ustavno varovana. Vračanje v solastniškem deležu je namreč dopustno le tedaj, ko ga dopušča zakon, to pa je v primeru iz drugega odstavka 27. člena ZDen, kjer gre za vračanje kmetijskih zemljišč, ki ležijo v območju kompleksa kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini. Zakon v primeru, ko gre za vračanje stavbnih zemljišč, take določbe ne vsebuje. Zato vračanje stavbnih zemljišč v solastniškem deležu, ki ustreza površini podržavljene parcele glede na površino celotne parcele, tudi ni dopustno. Vrhovno sodišče se je o takšni situaciji že izreklo, in sicer je štelo, da solastnina spremeni položaj izključnega lastnika v solastnika. Pri solastnini pa lahko pride do delitve, kar pripelje do tega, da stranka nima več izključne lastninske pravice na delu, ki ga je imela pred denacionalizacijo2. S tem pride tudi do posega v lastninsko pravico osebe, ki je lastnik parcele, v kateri je združeno zemljišče, ki ni bilo last upravičenca.

11. V ponovljenem postopku bo tako toženka, če bo ugotovila, da o vračilu (delov) parcel 473, 474 in 480 k.o. ... še ni bilo (v celoti) pravnomočno odločeno, morala upoštevati, da se glede na 2. člen ZDen upravičencem lahko vrnejo zgolj tisti deli teh parcel, ki so združeni v parceli 1319/1 k.o. ..., ki so bili tudi podržavljeni (vendar še niso bili vrnjeni). Seveda pod pogojem, da ne obstajajo ovire za vračilo v naravi po 32. člen ZDen in 19. členu ZDen. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da toženka ta določila deloma zmotno razlaga, medtem ko si v delu razlogi izpodbijane odločbe tudi nasprotujejo.

12. V upravnosodni praksi je res nesporno, da lega nepremičnine znotraj območja, ki je razglašeno za naravno znamenitost, sama po sebi ne predstavlja ovire za njeno vračanje v naravi3. Nesporno je, da se zemljišče parc.št. 1319/1 k.o. ...nahaja v območju, ki je razglašeno za krajinski park, kar pa ni pravno odločilno. Naravna znamenitost, imenovana krajinski park, in park kot vrsta rabe neke nepremičnine, namreč nista sinonima. V zadevi torej ni pravno relevantno, ali je nepremičnina zaščitena kot naravna ali kulturna znamenitost (krajinski park), ampak je relevantno, ali gre za park, ki je po vrsti rabe javna površina oziroma grajeno javno dobro. Pri tem za zemljišče velja domneva, da je vrsta rabe, ki je vpisana v zemljiškem katastru, pravno veljavna in resnična. Ta opredelitev je sicer izpodbojna, vendar mora drugačno vrsto rabe dokazati tisti, ki trdi drugače.4 Toženka v odločbi sama zapiše, da je izjema glede pozidanosti podatek iz registra nepremičnin, po katerem je pozidano zemljišče v izmeri 943 m2. Iz tega izhaja, da zavezanki na določni ravni ni potrebno dokazovati drugače, saj se šteje, da je zemljišče pozidano, razen če upravičenci dokažejo drugače. V zvezi s tako obrnjenim dokaznim bremenom sodišče še opozarja, da je potrebno upoštevati podatke zemljiškega katastra v celoti, torej ne zgolj podatka o dejanski rabi, ampak tudi podatek o namenski rabi oziroma o vrsti rabe zemljišča, ki je po zemljiškem katastru park (1.637 m2), površina cest (149 m2) in območje prometne infrastrukture (1.190 m2).

13. Prizadeta stranka se pri tem sklicuje na 219. člen ZGO-1, iz katerega naj bi izhajalo drugače. Vendar to ne drži. Citirano določilo določa, da se ne glede na določbe prejšnjega člena v nedokončanih postopkih denacionalizacije oziroma postopkih vračanja podržavljenega premoženja glede določanja zazidanega stavbnega zemljišča uporabljajo določbe 2. člena ZSZ. Iz teksta jasno izhaja, da se 219. člen ZGO-1 izrecno sklicuje zgolj na določbe prejšnjega člena tega zakona, tj. na 218. člen ZGO-1, medtem ko v ostale določbe tega zakona ne posega. 218. člen ZGO-1 pa opredeljuje zazidana in nezazidana stavbna zemljišča le v zvezi s podaljšano veljavnostjo določb prve in tretje alinee 41. člena ter določb VI. poglavja ZSZ, ki se nanašajo na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Drugi odstavek 2. člena ZSZ, ki se torej uporablja za opredelitev, kaj je zazidano stavbno zemljišče, določa, da je zazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju iz prejšnjega odstavka, na kateri je zgrajen objekt. Kaj je to objekt, pa 2. člen ZSZ ne definira.

14. Objekti so definirani v 2. členu ZGO-1, katerega uporaba z 219. člen ZGO-1 ni bila nikdar izključena. Po točki 1.5. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je objekt v javni rabi objekt, katerega raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem in se glede na način rabe deli na javne površine in nestanovanjske stavbe, namenjene javni rabi; po točki 1.5.1 pa je javna površina površina, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina in podobna površina. Druga točka prvega odstavka 2. člena definira grajeno javno dobro kot zemljišča, namenjena takšni splošni rabi, kot jo glede na namen njihove uporabe določa zakon oziroma predpis, izdan na podlagi zakona in na njih zgrajeni objekti, če so namenjeni splošni rabi. Grajeno javno dobro lokalnega pomena definira točka 2.2. drugega člena in sicer tako, da je grajeno javno dobro lokalnega pomena grajeno javno dobro, ki sodi v omrežje gospodarske javne infrastrukture lokalnega pomena in javna površina na njih, kakor tudi objekti ali deli objektov, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so cesta, ulica, trg, pasaža in druga javna prometna površina lokalnega pomena, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, športna oziroma rekreacijska površina in podobno.

15. Iz navedenih določil torej izhaja, da park sodi med javne površine, katerih raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, hkrati pa gre za grajeno javno dobro. V takem primeru so izkazane ovire za vračilo nepremičnin v naravi po določbi drugega odstavka 32. člena in 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa.5 Nobenega dvoma seveda ni, da po ZGO-1 med objekte sodi tudi cesta oziroma cestni svet oziroma pločnik. V zvezi s trditvijo prizadete stranke, da za nepremičnino 1319/1 k.o. ... ni bila izdana odločba, s katero se pridobi ta status, pa sodišče ugotavlja, da to po citirani določbi ZGO-1 ne vpliva na definicijo nepremičnine kot grajenega javnega dobra in to po ZDen zadostuje za ugotovitev obstoja za vračilo nepremičnine v naravi.6

16. Ko bo v ponovljenem postopku ugotovljeno, kje v parceli 1319/1 k.o. ... se danes nahajajo tisti podržavljeni deli, ki še niso bili vrnjeni upravičencem, mora toženka ugotoviti, ali so ti deli po vrsti rabe morda del cestnega sveta, ali so (nekateri deli) del parka, ali pa gre za neko drugo rabo nepremičnine. Pri tem naj upošteva, da vrsta rabe, kot je vpisana v zemljiškem katastru, velja za pravno veljavno in resnično in da dokazno breme, da temu (morda) ni tako, nosi stranka, ki zatrjuje drugače in ne stranka, ki se s tem strinja. Nadalje je potrebno upoštevati, da tistih delov nepremičnin, za katere bi se na ta način ugotovilo, da gre za objekt oziroma grajeno javno dobro, po drugem odstavku 32. členu ZDen in 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi. Prav tako mora toženka po izvedbi v ta namen ustreznih dokazov oceniti, ali so podržavljeni deli nepremičnin, ki še niso bili vrnjeni, v parceli 1319/1 k.o. ... locirani tako, da bi bila z njihovim vračilom bistveno okrnjena prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin (4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen).

17. Glede na navedeno je bilo potrebno tožbi na podlagi 2., 3., in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS - 1 ugoditi in izpodbijani akt odpraviti. Toženka je namreč zaradi zmotne razlage materialnega prava dejansko stanje pomanjkljivo ugotovila, iz ugotovljenih dejstev pa je bil narejen napačen sklep glede dejanskega stanja. Prav tako je bila storjena tudi kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku, saj odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženka naj zato v ponovljenem postopka upošteva pravno mnenje sodišče glede uporabe materialnega prava in stališča, ki se tičejo postopka ter ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnika je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z določbo c) tarifne številke 6.1. ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Tako tudi sodba I U 1180/2011 z dne 15. 2. 2012 in druge 2 I Up 19372011 z dne 28. 12. 2011 3 Tako na primer I U 844/2011 z dne 6. 3. 2012, I U 338/2010 z dne 25. 8. 2011 in I U 407/2010 z dne 5. 7. 2011 4 I Up 128/2004 z dne 26. 1. 2004 5 npr. sodbe X Ips 883/2007 z dne 11. 11. 2009, I Up 128/2004 z dne 26. 1. 2004, I Up 265/2003 z dne 21. 1. 2005, X Ips 479/2010, I U 1725/2009 in druge 6 Tako tudi I U 1725/2009 z dne 26. 10. 2010