Jedro

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje tožnik nujnosti začasne odredbe zaradi preprečitve uporabe sile ni zatrjeval, njegova navajanja o nastanku težko nadomestljive škode pa so tako splošna, da jih tudi pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Tožnik z ničemer ni pojasnil v čem naj bi mu nastala težko nadomestljiva škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženi stranki naložilo, da takoj, najkasneje pa v 24 urah od dneva izdaje začasne odredbe, odpre vhodna vrata poslovnega prostora etaža 2, na naslovu Ž. ulica , 2000 Maribor, tožeči stranki izroči ključe od vhodnih vrat, ji omogoči nemoteno uporabo poslovnih prostorov ter se v prihodnje vzdrži vsakršnih dejanj (izključevanje elektrike, zamenjava ključavnice in podobno), ki bi na kakršenkoli način onemogočala uporabo poslovnih prostorov (I. in II. točka izreka). Posledično je zavrnilo predlog, da se v primeru neizpolnitve naložene obveznosti toženo stranko kaznuje z denarno kaznijo 5.000,00 EUR, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III., IV. In V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno po svojemu pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da se njegovi pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je hkrati z vložitvijo tožbe predlagal začasno odredbo na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj glede na trenutno dogajanje nima dostopa do solastnega dela nepremičnine. Na osnovi pravnomočne odločbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 258/2016 z dne 27. 3. 2018 je solastnik do ½ nepremičnine ID znak del stavbe X,, ki v naravi prestavlja poslovni prostor. Solastnica druge ½ poslovnega prostora je tožena stranka (v nadaljevanju toženka), ki pa tožniku ni omogočila soposesti in uporabo zgoraj navedene nepremičnine niti mu ni ni izročila ključev poslovnih prostorov, pri E.M. d. d., pa je izklopila elektriko na merilnem mestu 4- spornega poslovnega prostora. Toženka je že dne 27. 1. 2007 zamenjala ključavnice na vratih poslovnega prostora in tožniku onemogočila dostop do solastne nepremičnine, v posledici česar je ne more uporabljati ali je oddajati v najem. Tožniku ni znano v kakšnem stanju so poslovni prostori ali jih toženka vzdržuje ali ne, obe stanovanji pa sta bili zelo zanemarjeni, nevzdrževani in neogrevani. Meni, da ima kot solastnik nesporno pravico, da mu drugi solastnik izroči ključe nepremičnine ne glede na to ali bo nepremičnino uporabljal oz. jo oddajal v najem, prav tako plačuje račune za elektriko in vodo. Dodaja še, da je skladno s prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije treba tehtati interese obeh strank, pri čemer izpostavlja, da je toženka preteklih 12 let zaračunavala najemnino za poslovne prostore, pri čemer je ni porabila za poravnavo obveznosti oz. plačilo kredita ampak za svoje namene, v posledici česar je banka sprožila izvršilni postopek, predmetni poslovni prostor pa je predmet prodaje. V izvršilnem postopku je sicer vložil ugovor tretjega, pri čemer poslovnega prostora ne more zaščititi, saj ga nima v posesti, prav tako pa mora poslovne prostore najemati pri drugih lastnikih. V kolikor bi toženka tožniku izročila ključe poslovnega prostora, ji s tem ne bi nastala nobena škoda prav tako ne gre za poseg v njene pravice. Tožnik je pisno pozval toženko in ji tudi ponudil nadomestilo za uporabo njenega solastnega dela, pri čemer bi z nepremičninami ravnal kot dober gospodar, kar toženka v 12 letih ni storila. Meni, da njegova terjatev do toženke obstoji, toženka pa z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožniku.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP in 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), tudi ne tistih, na katere se sklicuje tožnik, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločila dejstva, posledično pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, sodišče druge stopnje jim v celoti sledi, v nadaljevanju pa odgovarja zgolj na pritožbena navajanja.

6. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in enega od nadaljnjih pogojev.1 Sodišče lahko izda začasno odredbo s katero zavaruje bodočo obveznost dolžnika (zavarovalna začasna odredba), lahko pa izda ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo, katere namen je takojšnja ureditev spornega razmerja. Bistvo ureditvenih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar narekuje restriktiven pristop in njihovo omejitev na izjemne primere ter upoštevanje strogih pogojev, saj začasna odredba ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Začasno varstvo mora biti neobhodno potrebno, da kasneje sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode oziroma hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena.2

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za izdajo ureditvene začasne odredbe, tj. izročitev ključev in uporabo solastnega dela nepremičnine na naslovu Ž. ulica, Maribor. Ugotovilo je, da je tožnik sicer uspel s stopnjo verjetnosti3 izkazati obstoj njegove terjatve do toženke, pri čemer ni zatrjeval, da je začasna odredba nujna zaradi odvrnitve sile, njegove trditve, da je začasna odredba nujna zaradi odvrnitve težko nadomestljive škode, pa so bile preveč pavšalne in zato jih ni moglo preizkusiti.

8. Za izdajo predlagane začasne odredbe bi tožnik moral poleg verjetnosti obstoja njegove terjatve na izročitev solastnega dela nepremičnine, izkazati tudi obstoj predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, tj. da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje tožnik nujnosti začasne odredbe zaradi preprečitve uporabe sile ni zatrjeval, njegova navajanja o nastanku težko nadomestljive škode pa so tako splošna, da jih tudi pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Tožnik z ničemer ni pojasnil v čem naj bi mu nastala težko nadomestljiva škoda.4 Pavšalna navedba, da nima dostopa do poslovnih prostorov, da jih ne more uporabljati in oddajati v najem ne predstavlja konkretnih trditev o nenadomestljivi škodi, ki mu nastaja oz. grozi. Temu ne zadosti niti navedba, da toženka poslovne prostore uporablja, kljub temu, da ni izključna lastnica, da tožniku noče izročiti ključev ter da je pri E.M. d. d. izklopila elektriko v spornem poslovnem prostoru.

9. Vsa ostala pritožbena navajanja, tj. da tožniku ni znano v kakšnem stanju so poslovni prostori, pri čemer naj bi bila oba prostora zelo zanemarjena, nevzdrževana in neogrevana, da plačuje račune za elektriko in vodo, da mora poslovne prostore najemati pri drugih lastnikih, pri čemer je toženka zadnjih 12 let zaračunavala najemnino za poslovne prostore ni pa plačevala kredita zaradi česar so ti prostori sedaj predmet prodaje v izvršilnem postopku, kjer je sicer vložil ugovor tretjega, ne more pa jih zaščititi, saj jih nima v posesti ter da bi z nepremičninami, v kolikor bi mu toženka pustila uporabo njenega solastnega dela, ravnal kot dober gospodar pa predstavljajo pritožbeno novoto, ki v pritožbenem postopku ni upoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Neutemeljena pa so tudi pritožbena izvajanja, da toženka, če bi se tekom postopka izdaja začasne odredbe izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Regulacijske začasne odredbe namreč ni mogoče izdati ob izpolnjevanju pogojev po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.5

11. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk,, tj. nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Po tretjem odstavku 272. člena ZIZ, ki se na podlagi tretjega odstavka 272. člena ZIZ uporablja tudi v postopkih odločanja o začasni odredbi v zavarovanje nedenarne terjatve, pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (272. člen ZIZ). 2 Prim. VSRS Sklep II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008, VSL Sklep II Cp 2466/2018 z dne 16. 1. 2019, VSL Sklep II Cp 2439/2018 z dne 12. 12. 2018 in drugi. 3 Dokazni standard verjetnosti, ki je potreben za izdajo začasne odredbe, je podan takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo nasprotno. Ob tem sodišče ne opravi celotne dokazne ocene, saj se v postopku zavarovanja uporabljajo določila ZIZ, določila ZPP pa le smiselno (VSL sklep II Cp 3323/2016 z dne 4. 1. 2017). 4 Pojem težko nadomestljive škode je potrebno razlagati restriktivno in ni nujno vsaka škoda tudi nenadomestljiva, zato je treba grozečo težko nadomestljivo škodo izkazati s konkretnimi navedbami ter zanjo ponuditi dokaze. Prim. tudi VSL Sklep 2439/2018 z dne 12. 12. 2018, tč. 9. 5 Prim. VSL Sklep II Cp 2439/2018 z dne 12. 12. 2018, tč. 6 in 7, VSL Sklep II Cp 166/2018 z dne 31. 1. 2018, tč 8.