Jedro

Tožnica v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da lahko pravnomočna oprostilna sodba z dne 19. 3. 2021 zaradi kaznivega dejanja po 244. členu KZ predstavlja podlago za obnovitveni razlog iz 10. ali 11. točke 394. člena ZPP glede pravnomočno končanega postopka v tem delovnem sporu.

Ker je bila omenjena oprostilna sodba kazenskega sodišča izdana že po pravnomočno končanem delovnem sporu v tej zadevi, že iz tega razloga ni utemeljen predlog za obnovo postopka na podlagi 10. točke 394. člena ZPP. Nova dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP le, če so ta dejstva oziroma če so ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pravnomočno končanem postopku, to je praviloma do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (člen 286 ZPP). Dejstva in dokazi so torej morali v času sojenja že obstajati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za obnovo postopka. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica. Pritožuje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitve ustavnih pravic in 6. člena EKČP. Navaja, da je seznanjena s sodno prakso pritožbenega sodišča v podobnih primerih, za katero pa meni, da je nepravilna in nepravična. Da je pravnomočna oprostila sodba pomembna in da jo je v smislu domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS in 6. člena EKČP treba upoštevati, izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 149/2015 in II Ips 42/2019 ter sodbe ESČP v zadevi Allen proti Združenemu kraljestvu. Poudarja, da delovno sodišče tožnice glede na ustavno in konvencijsko pravico domneve nedolžnosti ne more obravnavati kot storilke kaznivega dejanja, če se je kazenski postopek zoper njo, v zvezi z dejanjem, ki ji ga očita delodajalec, končal v njeno korist. Ker tožnica ni storila kaznivega dejanja, tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne more biti. Meni, da je navedeno zakonsko določilo ustavno neskladno, prav tako pa tudi določilo 11. točke 394. člena ZPP, ki s tem, ko kot obnovitveni razlog določa le pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, favorizira toženko kot delodajalca. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh navedb v predlogu za obnovo, zato je izpodbijani sklep obremenjen s postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za razloge, ki jih je tožnica podala v kazenskem postopku in zaradi katerih jo je kazensko sodišče oprostilo. Bistvo teh razlogov je, da bi bilo treba uporabiti milejši zakon, skladno s katerim pa tožnica ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski družbi, saj ni bila zaposlena v organu vodenja in nadzora. Nadalje navaja, da pravnomočna kazenska oprostilna sodba predstavlja nov dokaz v smislu razloga za dopustitev obnove postopka iz 10. točke 349. člena ZPP. Zaključuje, da je obstoječa ureditev obnove postopka v neskladju z Ustavo RS. Zato sodišču tudi predlaga, da poda zahtevo za presojo ustavnosti določbe 11. točke 394. člena ZPP.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je o predlogu za obnovo pravilno odločilo.

6. Tožnica neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, v katerem je bila ugotovljena zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. V zvezi s tem odpovednim razlogom so bili v obravnavanem primeru odločilni znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in nasl.) oziroma zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.).

7. Tožnica v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da lahko pravnomočna oprostilna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru II K 13369/2021 z dne 19. 3. 2021 zaradi kaznivega dejanja po 244. členu KZ predstavlja podlago za obnovitveni razlog iz 10. ali 11. točke 394. člena ZPP glede pravnomočno končanega postopka v tem delovnem sporu, v katerem je bila izdana sodba I Pd 520/2016 z dne 30. 5. 2016 v zvezi s sodbo Pdp 822/2016 z dne 17. 11. 2016 in sodbo VIII Ips 94/2017 z dne 21. 11. 2017. 8. Po 394. členu ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi: - če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (10. točka); - če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (11. točka).

9. Ker je bila omenjena oprostilna sodba kazenskega sodišča izdana že po pravnomočno končanem delovnem sporu v tej zadevi, že iz tega razloga ni utemeljen predlog za obnovo postopka na podlagi 10. točke 394. člena ZPP. Nova dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP le, če so ta dejstva oziroma če so ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pravnomočno končanem postopku, to je praviloma do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (člen 286 ZPP). Dejstva in dokazi so torej morali v času sojenja že obstajati (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 3. knjiga, str. 593).

10. Iz določila 11. točke 394. člena ZPP izhaja, da oprostilna sodba kazenskega sodišča ni upoštevna, zato tudi ta razlog za obnovo ni podan. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlagano obnovo postopka.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice v predlogu za obnovo postopka. Izpodbijani sklep ima razloge o vseh odločilnih navedbah iz predloga za obnovo, to je, zakaj ni utemeljena predlagana obnova postopka na podlagi določil 10. in 11. točke 394. člena ZPP. Glede tožničinih navedb v predlogu za obnovo postopka o tem, da naj bi delovno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (KZ in KZ-1), pa je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno obrazložilo, da napačna uporaba materialnega prava ni določena kot razlog za obnovo postopka. Zato se sodišče prve stopnje do navedb v predlogu za obnovo postopka, ki se nanašajo na uporabo določil KZ in KZ-1 (glede uporabe milejšega kazenskega določila) v pravnomočno zaključenem delovnem sporu, pravilno ni opredeljevalo.

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na stališča v zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 149/2015 in II Ips 42/2019 ter na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Allen proti Združenemu kraljestvu, saj v teh zadevah ne gre za primerljivo dejansko stanje in pravno vprašanje kot v predmetnem delovnem sporu. V navedenih zadevah je odločitev o (ne)obstoju kaznivega dejanja predstavljala predhodno vprašanje v pravdni zadevi (13. člen ZPP) zaradi plačila odškodnine oziroma je bil kasnejši civilni postopek neizogibno povezan s predhodnim že zaključenim kazenskim postopkom. V predmetnem delovnem sporu pa izredna odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi ni bila pogojena s pravnomočno kazensko sodbo – ne obsodilno ne oprostilno. Odločitev v kazenskem postopku zoper tožnico oziroma ugotovitev (ne)obstoja kaznivega dejanja ni bila predhodno vprašanje v tem delovnem sporu.

13. Tožnici namreč ni bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi storitve kaznivega dejanja, pač pa zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi, internih pravil in navodil delodajalca ter določil ZDR-1, torej zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer so imele te kršitve tudi znake kaznivega dejanja. V predmetnem delovnem sporu se ni odločalo o kazenski odgovornosti tožnice, pač pa o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da delovno sodišče krši tožničino ustavno pravico domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl., in 6. člen Evropske konvencije za človekove pravice). Delovno sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podani po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne odloča o kazensko pravni odgovornosti delavca in tako tudi ne odloča o krivdi delavca, niti ne odloča po pravilih kazenskega postopka, pač pa po pravilih pravdnega postopka ugotavlja, ali ima kršitev delavca, ki mu je podana izredna odpoved po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vse znake kaznivega dejanja.

14. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo v pritožbi zatrjevanega nasprotja med ureditvijo obnove v 11. točki 394. člena ZPP in v pritožbi izpostavljenimi določili Ustave RS (2. členom - pravna in socialna država, 14. členom - enakost pred zakonom in 22. členom - enako varstvo pravic). Tožnica namreč trdi, da lahko v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obnovo na podlagi 11. točke 394. člena ZPP doseže le delodajalec, saj oprostilna sodba delavcu ne more biti v korist za obnovo postopka. Zakonodajalčev namen za navedeni obnovitveni razlog izhaja iz predpostavke, da je možnost ugotoviti materialno resnico v kazenskem postopku večja kot v civilnem, saj ima sodišče v kazenskem postopku tudi preiskovalna pooblastila. Če se torej v naknadno izdani kazenski sodbi ugotovi drugačno dejansko stanje, in sicer takšno, da je posledica kazenska obsodilna sodba, je zakonodajalec posameznikom omogočil sprožiti postopek za obnovitev pravnomočno zaključenega pravdnega postopka.

15. Vendar pa tožnica ne zatrjuje, da bi bilo v kazenski sodbi ugotovljeno drugačno dejansko stanje kot v delovnem sporu. Tožnica je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 13369/2021 z dne 19. 3. 2021 oproščena obtožbe na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94 in nasl.), skladno s katero sodišče s sodbo oprosti obtoženca obtožbe, če dejanje, za katero je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. Kot tožnica zatrjuje v predlogu za obnovo postopka in v pritožbi, je do oprostilne sodbe prišlo, ker tožilstvo tožnici ni očitalo kaznivega dejanja po pravilni materialni podlagi; enako pa naj bi po mnenju tožnice znake kaznivega dejanja po napačni materialni podlagi ugotovilo tudi delovno sodišče v tem sporu. Gre torej za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki, kot že rečeno, ni razlog za obnovo (vprašanje pravilne uporabe materialnega prava – KZ-1 bi tožnica tudi sicer lahko izpostavila že v pritožbi zoper sodbo in v reviziji v delovnem sporu). Pritožbeni razlogi po oceni pritožbenega sodišča tako ne utemeljujejo predlagane prekinitve tega postopka in presoje ustavnosti določila 11. točke 394. člena ZPP (prvi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču – ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl., in 156. člen Ustave RS).

16. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).