Jedro

Začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS ni mogoče izdati, če niso izpolnjene procesne predpostavke iz 2. odstavka 30. člena ZUS. Z začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena ZUS ni mogoče začasno urejati stanja v nasprotju z zakonom. ZIZ namreč določa, da mora izvršitelj, za katerega je z dokončno odločbo ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dejavnosti, prenehati opravljati to dejavnost z dnem izvršljivosti odločbe o neizpolnjevanju pogojev. Upravni spor ne zadrži izvršbe, ZIZ pa ne določa posebnosti glede tega, kdaj postane odločba izvršljiva, torej za to velja ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi s 1., 2. in 4. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 19.12.2005, ker tožnik ni izkazal nepopravljivih škodljivih posledic, ki naj bi nastale na njegovi strani, nesporno pa je, da bi zaradi izdaje začasne odredbe lahko nastale škodljive posledice za javni interes. Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi s 3. točko izreka odločbe tožene stranke, ker niso bile izkazane procesne predpostavke za izdajo te odredbe, namreč, da bi tožnik zahteval odložitev izvršitve tega dela odločbe pri toženi stranki, kot to zahteva 2. odstavek 30. člena ZUS. Tožnik je dne 26.1.2006 vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke, dne 19.2.2006 pa je vložil predlog za izdajo začasne odredbe. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja iz 7. točke 1. odstavka 281. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ); v 2. točki je tožnika z dnem vročitve odločbe razrešila kot izvršitelja; v 3. točki je tožniku naložila, da mora takoj po prejemu odločbe toženi stranki vrniti identifikacijske znake izvršitelja; v 4. točki izreka pa je odločila, da se razrešitev izvršitelja vpiše v evidenco izvršiteljev in namestnikov izvršiteljev. Tožnik je v zvezi s to odločbo predlagal izdajo naslednje začasne odredbe: "Do pravnomočnega zaključka zadevnega upravnega spora pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije v Ljubljani, pod opr. št. U 226/2006, se zadrži vsakršna izvršitev in učinkovanje odločbe tožene stranke z dne 19.12.2005 in se tudi v celoti zadrži ugotovitev tožene stranke, da izvršitelj A.A ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja iz 7. točke 1. odstavka 281. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, in se tudi v celoti zadrži razrešitev tožeče stranke kot izvršitelja, ki jo je odločila in sprejela tožena stranka v odločbi z dne 19.12.2005." Zoper sklep prvostopnega sodišča se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, ali pa, da izpodbijani sklep v celoti spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Meni, da ima izpodbijani sklep takšne vsebinske in formalne pomanjkljivosti, da se ga ne da preizkusiti, ker ni utemeljen in ni ustrezno obrazložen. Njegov izrek je nejasen, kar že samo po sebi predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da se ne more vsebinsko preizkusiti, kar prav tako samo po sebi predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. ZUS v 1. odstavku 16. člena določa, da se za vsa vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz 2. odstavka 324. člena ZPP pa izhaja, da mora sodišče v obrazložitvi med drugim navesti dokaze ter predpise, na katere se sodba opira. V nasprotnem primeru se namreč grobo kršijo načela zakonitosti, pravne varnosti in pravne predvidljivosti, prav tako so podane tudi očitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 28. in 29. členu Ustave RS, ki se morata smiselno uporabljati tudi v tem postopku. V izpodbijanem sklepu ni navedena pravna podlaga za njegovo izdajo oziroma niso navedeni razlogi in okoliščine, na podlagi katerih je ugotovljeno dejansko stanje subsumirano pod pravno normo. V obrazložitvi v zvezi s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je med drugim navedeno, da mu v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni uspelo s potrebno stopnjo verjetnosti, ki se je uveljavila v upravno-sodni praksi odločanja po 2. odstavku 69. člena ZUS, izkazati hujših škodljivih posledic. Dejstvo je, da je s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe nesporno izkazal obstoj hujših škodljivih posledic, ki mu neposredno grozijo. Izkazal pa je tudi ustrezen dokazni standard verjetnosti. Grozi mu izguba edinega vira preživljanja, čeprav v zvezi z odločbo o prenehanju statusa izvršitelja še poteka upravni spor pred upravnim sodiščem. Torej mu grozi nastanek hujših škodljivih posledic še pred izdajo pravnomočne sodne odločbe. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na načelo socialne države, iz katerega izpeljuje varstvo pred tveganji v zvezi z brezposelnostjo. Prvostopno sodišče bi moralo pravo poznati, vendar določb Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ne upošteva, temveč ga pavšalno napotuje na pravice po tem zakonu, do katerih zaradi vsebine izpodbijane odločbe ne bi bil upravičen. Tudi glede na to je obstoj hujših škodljivih posledic zanj izkazan. Kot izvršitelj tudi ne more opravljati druge pridobitne dejavnosti, saj mu to prepoveduje 282. člen ZIZ. Zato v času do pravnomočne odločitve v tej zadevi ne bo mogel skleniti nobene pogodbe o zaposlitvi. Obdobje do pravnomočne odločitve v tej zadevi mu povzroča negotovost, saj bo šele z izdajo sodne odločbe razvidno, ali v vmesnem času do izdaje sodbe sklenjena pogodba o zaposlitvi s tretjo osebo pomeni kršitev določbe 282. člena ZIZ. Tudi to izkazuje obstoj hujših škodljivih posledic zaradi izdane odločbe tožene stranke. Iz izpodbijanega sklepa prvostopnega sodišča pa izhaja tudi, da je sodišče pri odločanju glede začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS upoštevalo tudi javni interes, za kar v ZUS nima podlage. Ker pravilnost njegovega dela kot izvršitelja nikoli ni bila sporna oziroma mu je ne oporeka niti tožena stranka, tudi sicer z izdajo začasne odredbe ne bi bilo poseženo v javni interes. Odločitev prvostopnega sodišča torej temelji na okoliščinah, ki se objektivno ne nanašajo na ta postopek. Zaradi vsega navedenega se izpodbijanega sklepa ne da vsestransko preizkusiti. Izkazal je tudi obstoj drugih zakonskih znakov za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 30. člena ZUS. Izpodbijani sklep temelji tudi na nepravilno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. V 15. členu ZUS (pravilno ZUP, opomba pr itožbenega sodišča) je določeno, da je pred izdajo odločbe stranki treba dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Ker njemu ta možnost ni bila dana, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in kršitev materialnega načela o zaslišanju strank iz 9. člena ZUP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 72. člena ZUS in 2. odstavkom 72. člena ZUS. Izpodbijani sklep je bil izdan brez glavne obravnave, čeprav je navajal, da mu na splošno ni bila dana možnost, da se izjavi o kršitvah in nepravilnostih. Poleg tega prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu niti ni pojasnilo, zakaj pred njegovo izdajo ni izvedlo glavne obravnave. Nadalje meni, da so razlogi o odločilnih dejstvih, kolikor so sploh navedeni, v celoti nejasni ter med seboj v nasprotju. Obstoja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa ter vsebino listin in drugih dejstev in dokazov, na katere se domnevno nanaša izpodbijani sklep. Obstojajo tudi nasprotja med samimi listinami in drugimi uporabljenimi dejstvi in dokazi. Vse to pa pomeni, da je izpodbijani sklep v celoti nezakonit. Kot dokaz pa predlaga svoje zaslišanje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedel niti predpisa še manj pa določbe predpisa, po kateri naj se predlagana začasna odredba izda. Ker gre za upravni spor, je možna le izdaja začasne odredbe po 69. členu ZUS. V 69. členu ZUS kot posebni določbi glede začasnih odredb v upravnem sporu ne predvideva, da bi moralo sodišče v primeru nepopolne oziroma nejasne zahteve za izdajo začasne odredbe tožnika pozvati na dopolnitev predloga. To bi bilo tudi v nasprotju s samim namenom začasne odredbe, ki naj bi hitro in učinkovito začasno uredila stanje oziroma zadržala izvršitev izpodbijanega akta, zato je sodišču prve stopnje določen tudi 7-dnevni rok za odločitev glede začasne odredbe in je pritožbenemu sodišču določil 15-dnevni rok za odločitev o pritožbi zoper takšno začasno odredbo (4. in 5. odstavek 69. člena ZUS) in tudi v nasprotju z načelom hitrosti postopka. V 29. členu ZUS pa je urejena le obveznost sodišča, da tožnika pozove na dopolnitev tožbe, ne pa tudi na dopolnitev predlagane začasne odredbe.

Po 69. členu ZUS je namreč možno predlagati izdajo dveh različnih začasnih odredb, in sicer: V 1. odstavku 69. člena je urejena začasna odredba za odložitev izvršitve upravnega akta, katerega izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Določba 1. odstavka 69. člena ZUS se glasi: "Če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30 člena tega zakona ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe, lahko tožnik zahteva odložitev iz enakih razlogov od sodišča". V 2. odstavku 30. člena ZUS pa je določeno: "Organ, ki je pristojen za izvršbo, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Zahtevi za odložitev izvršbe je treba priložiti dokaz o vložitvi tožbe".

Določba 2. odstavka 69. člena ZUS pa se glasi: " Tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje." Ta določba torej ureja začasno odredbo za začasno ureditev spornega razmerja.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da bi bilo v zvezi s 3. točko izreka odločbe tožene stranke mogoče izdati le začasno odredbo po 1. odstavku 69. člena ZUS, če bi bile seveda za to izpolnjene procesne predpostavke iz 2. odstavka 30. člena ZUS. Ker te tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bile, tega v pritožbi izrecno ne zatrjuje niti tožnik, je odločitev prvostopnega sodišča v tem delu pravilna in zakonita. Tudi sicer pa sam tožnik navaja, da je že vrnil identifikacijske znake izvršitelja, torej je 3. točko izreka odločbe tožene stranke že izpolnil, torej zadržanje izvršbe, ki jo predlaga ni več niti mogoče. Glede predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi s 1., 2. in 4. točko izreka odločbe tožene stranke se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopnega sodišča, da glede na vsebino tega dela izreka odločbe tožene stranke v tem primeru ne bi bilo mogoče izdati začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS (tudi če bi zadržanje izvajanja tožnik prej zahteval od tožene stranke).

Za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS pa po presoji pritožbenega sodišča tudi niso izpolnjeni pogoji. Z začasno ureditvijo spornega razmerja namreč po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče osebi, za katero je z dokončno odločbo pristojnega organa ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljene dejavnosti izvršitelja, za določen čas do pravnomočne odločbe o tem ugotoviti, da začasno izpolnjuje pogoje, ji dovoliti opravljanje te dejavnosti in odložiti izbris iz registra izvršiteljev, saj bi bila taka začasna odredba v direktnem nasprotju z določbami 1. točke 2. odstavka 287. ZIZ, ki določajo, da mora oseba, za katero je ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dejavnosti (1. točka 1. odstavka 287. člena ZIZ) prenehati opravljati to dejavnost z dnem izvršljivosti odločbe o razrešitvi. Ta pa postane izvršljiva z dnem vročitve razrešenemu izvršitelju, saj zoper njo po določbi 4. odstavka 287. člena ZIZ ni pritožbe, dopusten pa je upravni spor. Upravni spor pa po določbi 1. odstavka 30. člena ZUS ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe, razen če je v posebnem zakonu tako določeno. Za primere razrešitve izvršitelja pa take določbe nima niti ZIZ niti kak drug zakon.

Z izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS, da bi razrešeni izvršitelj lahko do pravnomočnosti razrešitve opravljal dejavnost izvršitelja, bi bile po presoji pritožbenega sodišča kršene določbe 287. člena ZIZ, zato take začasne odredbe iz tega razlog ni dopustno izdati. Pravilno je torej odločilo prvostopno sodišče, ko je zavrnilo izdajo začasne odredbe v zvezi s 1., 2. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, vendar iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v tem sklepu, ne pa iz razlogov, ki jih je prvostopno sodišče navedlo v izpodbijanem sklepu.

Ker je bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja zvrniti iz v tem sklepu navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na razloge prvostopnega sodišča za zavrnitev tega predloga, ne opredeljuje.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da pravila postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe niso bila kršena, kot zmotno meni tožnik, s tem, ko prvostopno sodišče o izdaji začasne odredbe ni odločalo po opravljeni glavni obravnavi. Določbe o obvezni opravi glavne obravnave iz 50. člena ZUS se namreč nanašajo le na odločanje o tožbi.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.