Jedro

Javni pravobranilec kot institucija ni oseba, zaradi česar nima sposobnosti biti stranka, razen kadar mu zakon takšno sposobnost izrecno podeli (1. in 2. odst. 77. člena ZPP). Tožeča stranka uveljavlja ničnost pogodbe zato, ker naj bi bila sklenjena v nasprotju z 8. členom zakona o prometu z nepremičninami. Za uveljavljanje te ničnosti javnemu pravobranilcu ne daje upravičenja nastopati kot stranka niti ZPN niti 109. člen ZOR. Zakon (2. odst. 10. člena ZNP) daje javnemu pravobranilcu sposobnost biti stranka samo za izpodbijanje pogodbe, če so za to izpolnjene predpostavke iz 1. in 2. odst. 10. člena ZPN.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 3. 12. 1990, s katero je prva tožena stranka prenesla na drugo toženo stranko lastnino poslovnih prostorov v izmeri 805,72 m2 v drugi etaži objekta Ljubljana, ... in na vzpostavitev stanja pred sklenitvijo pogodbe, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev omenjene pogodbe. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga tožeča stranka revizijskemu sodišču, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne omenjenemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Okoliščina, ki jo tožeča stranka uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, to ni. Samo vprašanje pravilne razlage pravnega značaja pogodbe, s katero so bili poslovni prostori tožeče stranke prenešeni v last druge tožene stranke, je namreč materialnopravno vprašanje. Zato okoliščina, da sodišči prve in druge stopnje nista obrazložili, zakaj pogodbo razlagata kot pogodbo o kapitalski naložbi, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja tožeča stranka v reviziji. Ne glede na navedeno pa iz točke I. tožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka sama obravnava pogodbo o prenosu nepremičnine kot pogodbo, s katero je bil na drugo toženo stranko prenešen stvarni vložek prve tožene stranke v osnovni kapital druge tožene stranke. Pravilno je obrazložilo pritožbeno sodišče, da javni pravobranilec kot institucija ni oseba, zaradi česar nima sposobnosti biti stranka, razen kadar mu zakon takšno sposobnost izrecno podeli (1. in 2. odst. 77. člena ZPP). Tožeča stranka uveljavlja ničnost pogodbe zato, ker naj bi bila sklenjena v nasprotju z 8. členom zakona o prometu z nepremičninami (Ur. list SRS št. 19/76 in 42/86; v nadaljevanju: ZPN). Za uveljavljanje te ničnosti javnemu pravobranilcu ne daje upravičenja nastopati kot stranka niti ZNP niti 109. člen ZOR. Zakon (2. odst 10. člena ZNP) daje javnemu pravobranilcu sposobnost biti stranka samo za izpodbijanje pogodbe, če so za to izpolnjene predpostavke iz 1. in 2. odst. 10. člena ZPN.

V reviziji tožeča stranka navaja, da sta izpodbojnost pogodbe po 10. členu ZPN in ničnost pogodbe po 8. členu ZPN v tako tesni zvezi, da ji to dovoljuje uveljavljati tudi ničnost pogodbe. Po njenem mnenju namreč brez izvedene dražbe prometne vrednosti predmeta pogodbe sploh ni mogoče ugotoviti. Takšno stališče tožeče stranke pa je zmotno. Po 1. odst 8. člena ZPN je namreč prometna vrednost predmeta prodaje podlaga za določitev izklicne cene za javno dražbo. Čim pa je tako, cena, ki se doseže na dražbi, ni prometna vrednost, ki je po 10. členu ZPN podlaga za izpodbijanje pogodbe. Zatrjevane povezanosti med omenjanima zakonskima določbama torej ni, zato javni pravobranilec preko nje ne more doseči priznanja sposobnosti biti tožeča stranka v pravdah za ugotovitev ničnosti pogodb, sklenjenih v nasprotju z 8. členom ZPN.

Ne glede na zgoraj povedano revizijsko sodišče opozarja, da pri prenašanju stvarnih vložkov v novo ustanovljene družbe določb 8. člena ZPN ni mogoče uporabiti. To zakonsko določilo se uporabi pri prodajah, kjer nastane obveznost s sklenitvijo prodajne pogodbe. Pogodba o prenosu stvarnega vložka na novo ustanovljeno družbo pa ni prodajna pogodba, s katero obveznost nastane, ampak je akt, s katerim se izpolni že nastala obveznost iz akta o ustanovitvi družbe.

V tožbi je tožeča stranka navedla, da je bil predmet pogodbe po cenilnem zapisniku z dne 11.10.1990 ocenjen na 13.851.044,00 SIT, na dan sklenitve pogodbe o njegovem prenosu na drugo toženo stranko dne 3.12.1990 pa naj bi bila njegova vrednost 15.277.701,00 SIT. Tožeča stranka je nadalje sama navedla, da so bile že do 25.10.1990 vpisane vse razpisane delnice druge tožene stranke, pri čemer je prva tožena stranka vplačala (vpisala ?) 19.580 delnic po 5.000,00 SIT v skupni vrednosti 97.900.000,00 SIT, od tega kot stvarni vložek (poslovni prostori) 13.851.044,00 SIT. Iz omenjenih navedb očitno izhaja, da so se pri vpisovanju delnic upoštevale vrednosti v času do 25.10.1990, torej v času, v katerem je bila opravljena cenitev poslovnih prostorov, ki je bila podlaga za določitev, koliko delnic bo prva tožena stranka krila s stvarnim vložkom. Cenitev, ki je podlaga za trditev tožeče stranke, da je bil predmet pogodbe prenešen na drugo toženo stranko ob upoštevanju prenizke vrednosti, je samo revalorizacija prvotne cenitve. Samo ta okoliščina pa ob dejstvu, da tožeča stranka prvotne cenitve sploh ne ocenjuje kot nepravilne, ne more imeti za posledico ugotovitve, da je predmet pogodbe prešel na toženo stranko ob upoštevanju prenizke vrednosti. Od vpisa delnic do sklenitve pogodbe o prenosu lastnine poslovnih prostorov na drugo toženo stranko se namreč nominalna vrednost delnic ni spremenila. Inflacija je na vsa vplačila delovala enako. Upravičenja vseh delničarjev iz delnic so zato ostala v enakem razmerju. Čim pa je tako, o prenosu nepremičnine na drugo toženo stranko po prenizki vrednosti, zaradi česar bi lahko prišlo do situacije, da bi zasebni kapital prišel do večjega števila delnic, kot bi bil upravičen glede na svoj prispevek v osnovni kapital druge tožene stranke, ni mogoče govoriti.

Na zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki je začel veljati dve leti potem, ko je bila sklenjena pogodba, katere veljavnost izpodbija, oziroma na njegovi podlagi sprejete podzakonske predpise, se tožeča stranka ne more sklicevati. Ne glede na to pa omenja tudi navodilo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, na katero se sklicuje tožeča stranka v reviziji, potrdilo javnega pravobranilca samo v zvezi s prodajo nepremičnin (kar javnemu pravobranilcu ne daje neke dodatne sposobnosti biti stranka tudi tam, kjer mu zakon takšne sposobnosti ne daje), ne pa tudi v zvezi z vlaganjem nepremičnin.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi ni podan nobeden od tistih revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).